Šus u glavu mona
Nedeljske volitve v Kataloniji so ponovno nagnile razmerje moči proti strankam, ki zagovarjajo neodvisnost. Separatistične stranke so na regionalnih volitvah povečale svojo parlamentarno večino. Katalonska republikanska levica je osvojila 33 sedežev, stranke Skupaj za Katalonijo 32, leva stranka CUP pa devet sedežev. Toda največ glasov je odnesla vladajoča stranka v državi, Katalonska socialistična stranka, in si tako priborila 33 poslanskih mest v 135 članskem parlamentu. Po drugi strani je stranka Ciudadanos, zmagovalka prejšnjih volitev, ki so bile leta 2017, zdrsnila na sedmo mesto in osvojila zgolj šest poslanskih mest. Politolog z Univerze UNED v Madridu, Jose Javier Olivas Osuna, nam razloži, kaj to pomeni za katalonsko politiko.
Volitve so večjo podporo prinesle tudi radikalni desni stranki Vox, ki je proti odcepitvi.
Izvoljene zdaj čaka oblikovanje regionalne vlade Katalonije. Kljub temu da je odnesla največje število glasov, Katalonska socialistična stranka ne more sama oblikovati vlade. Osuna meni, da bodo koalicijo oblikovale glavne separatistične stranke.
Kako polarizirana je politika v Kataloniji, kaže tudi podatek, da so večino sedežev osvojile populistične stranke. Danes so stranke v Kataloniji najprej razdeljene glede na stališče o neodvisnosti regije. Tri glavne stranke se borijo za neodvisnost. Največja od njih je bila do sedaj stranka Junts.
Od separatističnih strank je letos največ glasov dobila Katalonska republikanska levica, ki je po mnenju Osune bolj nacionalna kot levičarska.
Neodvisna republikanska levica ter desnosredinska stranka Junts sta septembra lani pozvali k novim volitvam, potem ko je špansko sodstvo regionalnega predsednika Quima Torro začasno odstavilo s položaja. Ta ukrep ga je doletel zato, ker ni hotel odstraniti simbolov v podporo neodvisnosti z javnih stavb.
K razgretemu ozračju je prispevala tudi nedavna aretacija raperja Pabla Haséla, ki jo je izvedla katalonska policija. Obtožnica ga bremeni podpiranja terorističnih gibanj in »žaljenja španske krone«, v odgovor na aretacijo pa so v Barceloni izbruhnili protesti z zahtevami po Haselovi izpustitvi. Njegovi podporniki se sklicujejo na svobodo govora, oblasti pa mu med drugim očitajo, da je v svojih besedilih in tvitih govoril, da bi bilo treba nekatere politike ustreliti v glavo. Kot kaže, kralj ni največji oboževalec gangsta rapa, mi pa raje nadaljujmo z volilno situacijo.
Ker katalonsko politično krajino zaznamuje predvsem polemika glede morebitne odcepitve od Španije, je treba vzeti v zakup številne dejavnike, ki tovrstno politično odločitev vse bolj otežujejo. Ko je leta 2017 takratni regionalni predsednik Carles Puigdemont organiziral referendum za neodvisnost Katalonije, je nekatera volilna mesta zasedla španska policija in glasovanje onemogočila. Po izraženi nameri o razglasitvi neodvisnosti so bili v regiji uvedeni izredni ukrepi, Puigdemont je pobegnil v Belgijo, drugi separatistični voditelji pa so bili obsojeni na zaporno kazen. Osuna o tem, zakaj vnovični poskusi izvedbe referenduma mogoče niso najbolj smotrni:
Poleg naštetega ne gre zanemariti tudi same demografske sestave Katalonije. Deleža Špancev in Kataloncev, ki živijo na tem področju, sta primerljiva, zato je težko govoriti o kakršni koli jasni samoodločbi naroda. Skupini pa se razlikujeta tudi po povprečnem socialnem statusu. Komentira Osuna:
Na zahodu Evrope tako nič bistveno novega.
V OFFsajd je namerila vajenka Selma, streljal je Svetina.
Dodaj komentar
Komentiraj