Z vilicami proti vilam
V Rimu se je danes pričelo tridnevno pripravljalno zasedanje Vrha Združenih narodov o prehranskih sistemih, ki se ga je prvi dan prek videopovezave udeležil tudi slovenski minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Jože Podgoršek. Zasedanje je obenem napoved Vrha Združenih narodov o prehranskih sistemih, ki bo potekal septembra v New Yorku. Do organizacije in priprav na vrh so kritična različna gibanja kmetov in proizvajalcev hrane ter okoljevarstvene organizacije, ki Združenim narodom očitajo podrejenost interesom korporacij. Svojo udeležbo na pripravljalnem zasedanju zato številne organizacije, med drugim mednarodna koordinacija kmetov La Via Campesina, bojkotirajo. V odgovor je več kot tristo podpisanih organizacij pod skupnim imenom »Avtonomni odziv ljudi« včeraj organiziralo svojo tridnevno videokonferenco.
Preden se osredotočimo na aktualne dogodke, stopimo korak nazaj in pojasnimo, o kakšnih sistemih govorimo ter zakaj so tako relevantni. Prehranske sisteme oziroma, kot jih še poimenujemo v Sloveniji, preskrbne sisteme s hrano ali agroživilske proizvodne sisteme podrobneje razloži profesor z biotehniške fakulteti Univerze v Ljubljani in agrarni ekonomist Aleš Kuhar.
Med vsemi deležniki znotraj sistema je tako treba vzpostaviti takšne odnose, da bodo ekonomski vidiki za vse ugodni. Ob tem pa izziv predstavlja pritisk, ki ga ima proizvodnja hrane na naravne vire, upoštevati pa je treba tudi dobrobit živali in ljudi, ki so sestavni del tega procesa.
Kot na vseh področjih, so tudi na področju prehranskih sistemov veliko vlogo sčasoma pridobile korporacije, ki naravne vire tudi nadpovprečno obremenjujejo. Kuhar poudari predvsem velik vpliv trgovine.
Vloga korporacij je tudi glavni kamen spotike in razlog za bojkot Vrha Združenih Narodov s strani številnih organizacij in koordinacij kmetov ter ostalih proizvajalcev hrane oziroma surovin. Problematičen vpliv korporacij na samo organizacijo prihajajočega vrha podrobneje razloži Kirtana Chandrasekaran iz organizacije Friends of the Earth in koordinatorka programa za prehransko samooskrbo.
Poleg moči korporacij imajo v primerjavi s podobnimi vrhovi Združenih narodov manj vpliva same države članice - po besedah sogovorke nič kaj večjega od velikih korporacij in filantropskih milijarderjev. Naslednja ovira pri reševanju težav, kot si ga predstavljajo Združeni narodi, naj bi bila preveliko osredotočanje na tehnološke rešitve, ki niso primerne za velik del proizvajalcev.
Sodeč po medijskih izjavah, se Združeni narodi zavedajo problematik, ki obstajajo v prehranskih sistemih in na katere opozarjajo organizacije, kot sta Via Campesina ali Friends of the Earth. Govorimo torej o naraščajoči lakoti, marginaliziranih skupinah, ki proizvajajo surovine ali hrano, spolni neenakosti in tako dalje. A kot meni Chandrasekaran, se Združeni narodi reševanja problematike lotevajo na popolnoma napačen način.
Tridnevne videokonference, ki je nastala kot odziv na prihajajoči vrh, se pod skupnim imenom »Avtonomni odziv ljudi« udeležujejo tudi predstavniki Evropske koordinacije Via Campesina, ki deluje v okviru Mednarodnega gibanja kmetov. Paula Gioia, ki je članica koordinacijskega komiteja Vie Campesine, poroča o dogajanju z videokonference.
Kateri pa so nekateri največji izzivi, ki bi se jih morale vlade lotevati v prihajajočem desetletju? Chandrasekaran.
Na ravni Evropske unije obstajajo smernice, ki ohlapno urejajo strategijo prehranskih sistemov Unije in držav članic. Takšna je na primer Strategija za biotsko raznovrstnost, kot poseben del evropskega zelenega dogovora pa je tu še Strategija »from farm to fork«, ali, kot jo prevajamo pri nas, »od vil do vilic«. Nekatere države članice po mnenju Chandrasekaran sicer stopajo proti agroekologiji, a je treba pri vsakem takem premiku biti pozoren na vpliv korporacij.
Kaj pa Slovenija? Kuhar meni, da na marsikaterem področju prehranskega sistema v Sloveniji vlada »divji Zahod«.
Po mnenju sogovornika so glavni krivci za nastalo stanje v politiki. Ta v zadnjih dveh desetletjih ni uspela popraviti stanja ali postaviti konkretnejše strategije, ki bi segala dlje od običajnega leporečenja.
Pomanjkanje ciljev velja tudi za ekološko kmetijstvo. Kuhar meni, da bo proizvodnja po ekoloških standardih vedno zgolj butična. Za nadgradnjo ekološkega kmetijstva pri nas pa bi bilo najprej treba nadomestiti razvojni zaostanek v konvencionalnem kmetijstvu.
Za razliko od organizacij, kot je prej omenjena Friends of the Earth, je Kuhar prepričan, da so tehnološke rešitve dobrodošle. Pri tem pa omeni, da je Slovenija med tistimi državami, ki so preveč zaostale, da bi lahko določene tehnološke rešitve sploh uvedle.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj