Danes bodo poslanci Državnega zbora Republike Slovenije med drugim obravnavali predlog Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja. Zakon bo obravnavan po nujnem postopku, razlog za to pa je potreba po njegovem čimprejšnjem sprejetju. Zakon namreč odpravlja nepravilnosti, ki jih je na predlog Evropske komisije ugotovilo Sodišče Evropske unije. Zakon o varstvu okolja oziroma njegova zadnja inačica ZVO-1F namreč krši evropsko direktivo s tem, ko ni zagotovila, da imajo vse obratovalne naprave do oktobra 2007 okoljevarstveno dovoljenje. Sloveniji, v primeru, da zakonodaje ne spremeni, grozi kazen v višini 1,6 milijona evrov in 9000 evrov dnevnih penalov do spremembe.

Trenutno veljavni Zakon o varstvu okolja namreč dopušča tudi delovanje naprav brez okoljevarstvenega dovoljenja. Gre za zanko, skrito v prehodnih in končnih dolčbah, natančneje v tretjem in četrtem odstavku 172. člena.

Odstavka velita, da ministrstvo ne sme izdati odločbe o prenehanju delovanja naprave brez okoljevarstvenega dovoljenja, če so razlogi za nepridobitev slednjega na strani pristojnega organa. Sumljivo genezo tovrstnih členov v različici ZVO-1F pojasnjuje pravnik Janez Stušek, zastopnik Ekokroga.

Izjava

A tudi predlog spremembe zakona ima svoje nejasnosti. Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora je opozorila predlagateljico zakona, torej vlado, za ukinitev tretjega in četrtega odstavka 172. člena, da citiramo, iz obrazložitve člena ni razvidno, ali v tem trenutku še obstajajo kakšni postopki, ki so v teku na tej pravni podlagi. Ker bi ukinitev te pravne podlage lahko imela pravne posledice za tekoče postopke, bi bilo treba vpliv predlagane spremembe nanje ustrezno pojasniti. Konec citata. Svoje mnenje o zadevi poda Stušek.  

Izjava

Odgovora iz ministrstva za okolje na kritiko zakonodajno-pravne službe Državnega zbora v času nastajanja tega prispevka nismo prejeli. Če gre verjeti Stušku in če dejansko drugih naprav, ki bi obratovale brez okoljevarstvenega dovoljenja, ni, potem bi potrditev tega s strani ministrstva implicirala, da je bil zakon dejansko pisan na kožo trboveljski cementarni LaFarge. To pa bi seveda postavljalo vse več vprašanj in tudi ugotavljanje politične odgovornosti.

Predlog o spremembi zakona pa uvaja tudi nekatere druge manjše, a vseeno precej pomembne spremembe. Te se tičejo predvsem obveznosti predložitve izhodiščnega poročila o stanju onesnaženja tal in podzemne vode za upravljavce naprav, ki že imajo okoljevarstveno dovoljenje in morajo prvič predložiti izhodiščno poročilo. Po novem bodo morali upravljavci naprav izhodiščno poročilo predložiti le ob večji spremembi naprave in posodobitvi okoljevarstvenega dovoljenja. Stušek opozarja, da se s tem zmanjšuje transparentnost.

Izjava

Stušek obenem tudi poudarja, da sprejeti ukrepi sicer lahko zadoščajo standardom Evropske unije, pa zato še niso nujno najboljši.

Izjava

Zadnja izjava Janeza Stuška pa odpre polemiko o zadostnosti in ustreznosti Zakona o varovanju okolja kot takega. Senka Štifkovič Vrbica iz Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij sporoča, da v zakonu manjkajo predvsem tri področja. Prvo je urejanje področja izdelovalcev okoljskih poročil - slednji potrebujejo več regulacije. Predlog za ureditev tega področja je bil sicer na mizi leta 2013, a je iz zakona popolnoma izginil. Drugo področje je prepoved zlorabljanja in manipuliranja vplivnega območja onesnaževalcev. Tretje in morda najpomembnejše področje pa je presoja vplivov na okolje, na njej namreč okoljska politika stoji ali pade. Slednja pa je prepuščena le tržnim vplivom.