Francoski stockholmski sindrom

Francoski stockholmski sindrom

Oddaja

“Okostenel trg dela”, “trdovratna brezposelnost”, “radikalni sindikati” in “skrajna levica”. Tovrstne označbe so prevladovale v medijskem poročanju o reformi trga dela v Franciji in njenih nasprotnikih. Reforma, ki jo je prejšnji mesec s predsedniškim ukazom sprejel predsednik Emmanuel Macron, prinaša lažje odpuščanje delavcev in znižanje odpravnin ter zamejuje moč sindikatov v manjših podjetjih. Tokratni termin oddaje Ponudba in prevpraševanje, v kateri se vsak drugi ponedeljek v mesecu posvečamo gospodarskim temam, namenjamo tej reformi. K tematiki ne bomo pristopili z vidika neposrednega vpliva na francoskega delavca, prav tako ne bomo analizirali primerjalno visoke, a pešajoče moči francoskih sindikatov. Na reformo bomo pogledali z makroekonomskega vidika: iz kakšne logike izhaja, kje tiči dejanski razlog domnevne potrebe zanjo in kakšni bodo njeni učinki. Odgovore na ta vprašanja nam je osvetlil Heiner Flassbeck.

Heiner Flassbeck je nemški ekonomist in profesor na Univerzi v Hamburgu. Je nekdanji vodja Oddelka za makroekonomske analize pri Konferenci Združenih narodov za trgovino in razvoj - krajše UNCTAD - edine globalne meddržavne institucije, ki se ukvarja z makroekonomskimi analizami in v kateri imajo prevladujoč delež glasovalnih pravic države v razvoju. Skupaj z grškim ekonomistom Kostasom Lapavicasom je avtor knjige Against the troika, ki razlog za dolžniško krizo v evroobmočju suvereno postavi na pleča Nemčije.

 

Sprejem reforme trga dela v Franciji ima, čeprav je to nekoliko manj izrazito, iste vzroke kot grška kriza. Ista, kot pri pogojih za posojila Grčiji, pa je tudi logika reforme: država mora znižati stroške delovne sile, da bo dosegla konkurenčnost, povečala zaposlenost in se izvlekla iz krize.

Tovrstna argumentacija izhaja iz mikroekonomskih principov. Če podjetju uspe znižati stroške dela, bo bodisi bolj konkurenčno in bo povečalo svoj tržni delež bodisi bo proizvedlo višji dobiček, s katerim bo financiralo investicije v dolgoročno širitev. Kar pa ne pomeni, da isti principi veljajo v makroekonomiji.

Izjava

Nižanje prihodkov državljanov rezultira v nižanju povpraševanja po proizvodih in storitvah, kar privede do znižane proizvodnje, ta pa k nadaljnjemu nižanju plač oziroma odpuščanj. In gospodarstvo se znajde v začaranem krogu, kot se je to zgodilo v Grčiji. Sama fleksibilizacija trga dela, ki jo uvaja reforma v Franciji, iz makroekonomskega vidika ne bi bila problematična, če le ne bi vodila k nižanju prihodkov.

Izjava

Poleg tega, da se je nižanju prihodkov ob fleksibilizaciji težko izogniti, je prav to tudi cilj sproščanja omejitev na trgu dela, zato ...

Izjava

Dejstvo, da je omejevanje rasti plač delovalo v Nemčiji, je pogosto navedeno kot razlog, zakaj bi nemškemu zgledu morale slediti še ostale države. A kot poudarja Flassbeck, je v Nemčiji ta strategija delovala zaradi posebnih okoliščin, osnova katerih je prav dejstvo, da po enakih metodah niso posegle ostale evropske države.

Jedro nemške strategije je dogovor med vlado, sindikati in delodajalci s konca 90-ih let prejšnjega stoletja. Dogovor, sklenjen z namenom zmanjšanja takrat precej visoke stopnje brezposelnosti v Nemčiji, je predvidel odcepitev rasti plač od rasti produktivnosti. Rast produktivnosti se od takrat torej ne preliva avtomatsko v sorazmerno višanje plač, temveč, kot so to ubesedili takratni pogajalci, je del rasti produktivnosti rezerviran za znižanje brezposelnosti. Zakaj je povezava med plačami in produktivnostjo ključna, pojasni Flassbeck.

Izjava

“Če ni menjalnega tečaja, to ne more delovati.” Nemčija je s tripartitnim dogovorom med vlado, sindikati in delodajalci ustvarila politični pritisk na plače in njihovo rast oddvojila od rasti produktivnosti. Ključno pri tem pa je, da med državami evroobmočja ni mogoče spreminjati menjalnega tečaja. Zaradi te omejitve obstaja eno ključno pravilo, ki se ga morajo države tovrstne monetarne unije držati:

Izjava

Unit labour costs oziroma strošek dela na enoto proizvoda popisuje prihodek delavcev, ki je hkrati tudi kupna moč, na enoto proizvoda, ki je hkrati tudi blago. Ker predstavlja razmerje med kupno močjo in količino blaga, je rast stroška dela na enoto proizvoda ključen dejavnik pri določanju rasti cen, to je inflacije.

Izjava

Francija se je tega pravila držala precej natančno, česar pa ni mogoče trditi za Nemčijo.

Izjava

Rast produktivnosti, ki je osnova za rast plač, je v Franciji in Nemčiji od leta 1999 domala identična. V Franciji so v tem času nominalne plače rasle za skoraj natanko dve odstotni točki hitreje kot produktivnost. Rast plač v Franciji je bila torej skladna z dogovorjenim ciljem dveodstotne inflacije. V Nemčiji pa so zaradi političnega pritiska plače rasle precej počasneje, kar se je odražalo tudi v precej nižji inflaciji.

Rast produktivnosti v Franciji in Nemčiji od leta 1999.

Rast stroškov dela na enoto proizvoda v Franciji, Nemčiji in Grčiji od leta 1999. Akumulirana razlika predstavlja padec konkurenčnosti francoskih podjetij.

Rast cen v Franciji, Nemčiji in Grčiji od leta 1999. 

Nižja inflacija v Nemčiji je rezultirala v realno podcenjeni valuti. Nižja stopnja inflacije tako v Nemčiji kot Franciji pomeni, da cene dobrin in storitev v Nemčiji rastejo počasneje kot v Franciji. Ta razlika se kumulira in čez nekaj časa je v Nemčiji mogoče za en evro dobiti več kot v Franciji. Če bi državi imeli vsaka svojo valuto, bi se razlika odražala tudi v menjalnem tečaju. Evroobmočje pa si lahko predstavljamo kot vrsto ločenih nacionalnih valut s fiksnim menjalnim tečajem. Ne glede na razlike v inflaciji ali drugih gospodarskih kazalnikih bo en francoski evro vedno vreden natanko toliko kot en nemški evro. Nominalni menjalni tečaj se ohranja, zaradi razlik v inflaciji pa se spreminja realni menjalni tečaj. Nemčija ima tako realno podcenjeno valuto, kar veča konkurenčnost nemških izvoznikov.

Izjava

Sredozemske države, kot so Grčija, Španija in Italija, prav tako niso igrale po pravilih. Njihova rast plač, s tem pa inflacija, je bila višja od dogovorjene, kar je privedlo do precenjene valute in s tem nekonkurenčnosti njihovih izvoznih podjetij. A kljub vsemu je nemški pritisk na plače inflacijo potisnil dlje od dogovorjenega cilja, kar je v kombinaciji z velikostjo nemškega gospodarstva na kolena spravilo tudi Francijo, ki se je do potankosti držala dogovorjenega:

Izjava

Težave, s katerimi se soočajo sredozemske države in Francija, se na eni strani kažejo v visoki brezposelnosti, na drugi v trgovinskih primanjkljajih. Sredozemske države in tudi Francija beležijo trgovinski primanjkljaj; uvozijo torej več kot izvozijo, za razliko pa se morajo zadolževati, kar otežuje napore po uravnoteženju proračuna. Medtem pa Nemčija, opremljena s podcenjeno valuto, vsako leto podira rekorde s trgovinskim presežkom in si zlahka privošči tudi proračunski presežek. Nemški trgovinski presežek je lani presegel 8 odstotkov BDP in je največji na svetu.

A visoka stopnja brezposelnosti v perifernih državah in Franciji ter njihov trgovinski primanjkljaj sta le dve strani istega kovanca. Vlogo Nemčije pri obeh pojasni Flassbeck.

Izjava

V primeru Francije je izguba konkurenčnosti pripeljala do 10-odstotne brezposelnosti, kar poskuša vlada reševati po nemškem modelu: z omejevanjem rasti plač.

Izjava

Francoska reforma trga dela je odraz bolehanja za makroekonomsko verzijo Stockholmskega sindroma. Francosko gospodarstvo, ki se je v krizi znašlo ravno zaradi nelojalne nemške konkurence, poskuša reševati ravno po nemškem modelu. A kot smo omenili na začetku oddaje, pritisk na plače privede do padca potrošnje in ponavadi rezultira v pešanju gospodarstva. Da je Nemčiji s to strategijo uspelo, je rezultat posebnih okoliščin.

Izjava

Očitno je, da je nemški podvig za uspeh potreboval precej specifične okoliščine. Da bi upad domačega povpraševanja lahko nadomestil izvoz, so morale ostale države ohranjati raven domačega povpraševanja, s katerim so lahko kupovale nemške izvozne produkte. Če bi po nemški strategiji posegle vse države Evropske unije - na to namreč ciljajo priporočila Evropske komisije in tudi francoska reforma trga dela - ta najverjetneje ne bi delovala. Evropska unija namreč proizvede več kot petino svetovnega bruto domačega proizvoda in upada povpraševanja v tako velikem delu svetovnega gospodarstva ne bi bilo lahko nadomestiti z izvozom drugam. Poleg tega je vloga izvoza v celotnem evropskem gospodarstvu relativno majhna.

Izjava

Pogoj, da upad povpraševanja nadomesti izvoz, bi bilo na ravni celotne Evropske unije torej težko doseči, prav tako pa v tem primeru ne velja pogoj fiksnega menjalnega tečaja.

Izjava

Znotraj pravil evroobmočja ni očitne politike, s katero bi si lahko država, tudi tako velika kot Francija, sama povrnila konkurenčnost z Nemčijo in ohranila domače povpraševanje.

Izjava

Prav tako kot primanjkljaji so v Evropi prepovedani tudi trgovinski presežki, saj presežek ene države pomeni primanjkljaj druge. Nemški trgovinski presežek presega dovoljeno mejo, a se je Evropska komisija po preučitvi problema odločila, da - surprise, surprise - ne bo ukrepala.

Izjava

Postaviti se nasproti Nemčiji, ki z vso silo brani svojo merkantilistično politiko, pa bi bil obsežen politični projekt, kar je tudi eden od razlogov, zakaj se Francija tej politiki ne upre.

Izjava

Vlade v Evropi gospodarsko politiko snujejo ne na podlagi empiričnih analiz in razumskih utemeljitev, temveč na podlagi ideoloških predpostavk o učinkovitosti trga, znatno podkrepljenih s stereotipiziranjem - Nemci so pač po naravi delavni, južnjaki leni, Francozi pa uživaški. Na mitologiji zasnovana politika, ki vsem predpisuje nižanje plač, pa ima zelo realne posledice.

Izjava

Evroobmočje se z veliko napora in več tisoč milijardami na novo ustvarjenega denarja Evropske centralne banke bori proti deflaciji, ki otežuje postkrizni zagon gospodarstva. Deflacija pa ni nič drugega, kot druga beseda za padec povpraševanja, izhajajočega iz nižanja prihodkov.

Nemčija je torej na omejevanju rasti plač in izkoriščanju fiksnega menjalnega tečaja znotraj evroobmočja utemeljila svoj gospodarski uspeh in politično dominanco. Kolateralna škoda tega uspeha so ostale države evroobmočja, vključno s Francijo, ki jim je Nemčija izvozila svojo brezposelnost. Reševanje nastale krize po istem nemškem modelu pa predstavlja zmoto sestave (fallacy of composition) in rezultira le v podaljševanju krize. Francoska reforma trga dela je le zadnji tovrstni primer v evroobmočju.

Najboljših makroekonomistov ta čas torej ne najdemo v pisarnah ekonomskih fakultet in inštitutov, na hodnikih evropskih institucij ali v gospodarskih redakcijah večine medijev. Najdemo jih v tako poimenovanih radikalnih vrstah, na ulicah Francije.

 

Dodatno branje:

- Heiner Flassbeck o Franciji

- Heiner Flassbeck o krizi evroobmočja

- Knjiga Against the troika

 

Viri podatkov: AMECO database, World Bank

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.