Trgovinske vojne - ZDA vs. Kitajska

Trgovinske vojne - ZDA vs. Kitajska

Oddaja
 

Trgovinski primanjkljaj Združenih držav Amerike je verjetno najpomembnejši - in najbolj konsistenten - fokus administracije predsednika Donalda Trumpa.  ZDA letno uvozijo skoraj 500 milijard dolarjev blaga več, kot ga izvozijo. A na prvi pogled je dejstvo, da imajo Združene države trgovinski primanjkljaj, nenavadno. 

 

BRITANSKA LEKCIJA

Dolga gospodarska depresija poznega 19. stoletja
 / 8. 7. 2019

Sredina 19. stoletja. Viktorijanska Britanija je na višku svoje moči, njena mornarica nadzira svetovne trgovske poti, londonski City je center finančnega sveta. Na drugi strani Atlantika pa raste nova industrijska sila: Združene države Amerike. Takratna Britanija je v svoji vlogi v svetovnem ekonomskem sistemu najboljši približek današnjim Združenim državam.

A Velika Britanija je v tem obdobju beležila trgovinski presežek. Kot zibelka industrijske revolucije je bila za takratno obdobje nadpovprečno razvita in je imela relativno majhne potrebe po velikih in kapitalsko zahtevnih infrastrukturnih investicijah. Britanski kapital je tako iskal donose drugje: v razvijajočih se državah, ki so se industrializirale, gradile cestno in železniško infrastrukturo. Velika Britanija je bila tako izvoznica kapitala. Sprva v razvijajoče se ZDA, po ameriški državljanski vojni in pospešeni industrializaciji tam pa v države Azije, Afrike in - pomembno - Latinske Amerike, ki so razvijale rudarsko in železniško infrastrukturo.

Razvijajoče se države so s pritokom britanskega kapitala financirale izgradnjo industrije. Hkrati so se prihodki iz teh investicij stekali nazaj v Veliko Britanijo v obliki dividend in obresti, pa tudi z nakupom napredne britanske tehnologije, uporabne v industriji. Britanija je tako beležila trgovinski presežek in kapitalski primanjkljaj. 

Tovrstno krožnost predpostavlja tudi šolska ekonomska teorija. Razvite države, v katerih je potreba po investicijah nižja, naj bi kapital izvažale v razvijajoče se države, v zameno pa bi iz investicij črpale donose in ustvarjale trgovinski presežek s prodajo tehnološko naprednih proizvodov. Danes je, vsaj v primeru ZDA, ravno obratno.

 

DVE PLATI DOLARSKEGA KOVANCA

ZDA imajo trgovinski primanjkljaj - uvozijo več, kot izvozijo - hkrati pa kapitalski presežek - v državo priteče več kapitala, kot ga iz države izteče. A v nasprotju s Trumpovim prepričanjem za to niso krivi slabi trgovinski sporazumi. Skrivnost leži v kapitalskih tokovih.

Trgovinski in kapitalski tokovi predstavljajo dve plati istega kovanca. Država, ki ima trgovinski primanjkljaj, mora ta primanjkljaj pokriti z uvozom kapitala. In nasprotno, država, ki ima trgovinski presežek, mora kapital izvažati. To ne drži zgolj za države, temveč za katerokoli ekonomsko enoto. Najbolj intuitivno si to lahko predstavljamo kar na primeru posameznika. Vsa posameznikova potrošnja predstavlja uvoz iz ostalih delov gospodarstva. Delo, ki ga posameznik opravlja za plačilo, predstavlja njegov izvoz. Če bo potrošil - uvozil - več kot zaslužil - izvozil - bo moral razliko pokriti z zadolževanjem - uvozom kapitala. In obratno, če zasluži - izvozi - več, kot potroši, bo preostanek sredstev ležal na bančnem računu, kar predstavlja izvoz kapitala v obliki posojila banki. Enako velja za podjetje, mesto, regijo ali državo. Med državami, ki uporabljajo svoje valute, izravnalni mehanizem predstavljajo valutni trgi in relativno spreminjanje vrednosti teh valut. 

Dejstvo, da morata biti trgovinska in kapitalska bilanca vedno izravnani, je enostavna računovodska identiteta, ki vedno drži. Ničesar pa ne pove o smeri vpliva: ali trgovinski primanjkljaj povzroči pritok kapitala ali pa pritok kapitala spodbudi pretirano potrošnjo in trgovinski primanjkljaj. Donald Trump predpostavlja, da osnovni problem leži v trgovinskih razmerjih. A v primeru ZDA je bolj prepričljiv odgovor ravno obraten. Ne glede na to, da so ZDA še vedno svetovni hegemon, imajo nad svojo trgovinsko bilanco presenetljivo malo vpliva.

Italija v sporu z EU o svojem proračunu in o tem ali je 10 odstotna brezposelnost nova italijanska normalnost
 / 10. 12. 2018

Zakaj so protestniki na ulicah Francije boljši makroekonomisti od avtorjev reforme trga dela
 / 9. 10. 2017

O japonski gospodarski stagnaciji, ki traja že več kot dve desetletji
 / 8. 10. 2018

Tu v zgodbo vstopijo Nemčija, Japonska in Kitajska. Nemčija se je z uvedbo Hartzovih reform na prelomu tisočletja zavestno odločila, da bo zasledovala politiko izvoznega presežka. Tekom dolžniške krize v evroobmočju je to politiko vsilila še ostalim državam s skupno valuto. Tako Nemčija kot celotno evroobmočje imata trgovinski presežek. Podobnemu razvojnemu modelu že 15 let sledi tudi Kitajska. Japonska z nizko vrednostjo jena trgovinski presežek beleži že 30 let. Te tri države so zgolj največje po količini trgovinskih presežkov, ki jih ustvarjajo, a niso edine. Azijska finančna kriza leta 1998, ko so se trgi razvijajočih se držav jugovzhodne in vzhodne Azije zlomili zaradi nezmožnosti vzdrževanja vrednosti valute, je pokazala nujnost akumulacije tujih rezerv. Po tej krizi so se številne države v razvoju odločile za politiko presežkov, ki jim je omogočila akumulacijo tujih rezerv, s katerimi lahko v času tržne panike zavarujejo vrednost svoje valute. 

Vse te rezerve in presežki pa se morajo nekje absorbirati. In absorbirajo se v ZDA. V dolarjih. V the greatest currency in the world. Dolar je svetovna rezervna valuta. Dolarske naložbe, predvsem ameriške državne obveznice, so splošno sprejete kot najvarnejša naložba. Centralne banke, ki želijo akumulirati tuje rezerve za primer panike na finančnih trgih, ter zavarovalnice in pokojninski skladi, ki iščejo varne dolgoročne naložbe, sredstva investirajo v dolarske vrednostne papirje. 

Za ZDA to predstavlja težavo. Povpraševanje po dolarjih za naložbe v ameriške vrednostne papirje dviguje ceno dolarja na valutnih trgih. Višja relativna vrednost dolarja pomeni, da so uvožene dobrine za ameriška podjetja in potrošnike cenejše, kar poveča uvoz in spodbudi trgovinski primanjkljaj. Dokler ostale države namenoma vodijo politiko presežkov in dokler je dolar svetovna rezervna valuta, je ameriški trgovinski primanjkljaj nujen. 

 

REZERVNA VALUTA

Eden ključnih razlogov za to, da so ZDA končna destinacija za približno polovico presežnih prihrankov v svetovnem gospodarstvu, je, kot rečeno, položaj ameriškega dolarja v svetovnem gospodarstvu. Dolar je svetovna valuta in ena njegovih vlog na tem položaju je, da je rezervna valuta in valuta svetovnega bančnega sistema.

Stopimo korak nazaj, da razložimo, kaj to pomeni. Denar ima, bodisi v domači bodisi v mednarodni ekonomiji, tri funkcije. Je medij izmenjave, računska enota vrednosti in objekt vrednosti. Z bolj preprostimi besedami lahko rečemo, da je denar tisto, s čimer opravljamo kupčije, izmenjujemo različne dobrine in storitve. Poleg tega je denar tista merska enota, s katero primerjamo vrednosti različnih stvari in storitev. In nenazadnje je denar premoženje samo. Je tista stvar, ki ima vrednost, to funkcijo pa lahko opravlja zaradi prve, torej ker ga lahko zamenjamo za nekaj, kar si želimo, najsi bo to fizična stvar ali usluga. Če je dolar rezervna valuta, je to v prvi vrsti zato, ker se z njim opravlja večino svetovnih denarnih transakcij in mednarodnega bančništva.

Kot rečeno, danes denar te funkcije opravlja tako v mednarodni trgovini kot v nacionalnem gospodarstvu. To sicer ni samoumevno in dolgo je omenjene funkcije v mednarodni trgovini opravljalo zlato in še posebno pred 19. stoletjem v precejšnji meri srebro. Poudariti velja, da tu ne govorimo o kovancih posameznih držav, ki so bili plačilno sredstvo pred papirnatim denarjem, ampak o žlahtnih kovinah kot takih, pogosto v obliki zlatih palic. Kovanci so imeli žig vladarja in so veljali za edino zakonito plačilno sredstvo tam, kamor je segla njegova oblast. V mednarodni trgovini, v kateri ni nobene višje avtoritete, ki bi vsiljevala uporabo tega ali onega denarja, je bilo plačilno sredstvo zgolj žlahtna kovina kot taka. 

Če se namesto zlata ali srebra začne v mednarodni trgovini uporabljati denar, se takoj postavi vprašanje, kateri denar. Tako kot znotraj ene države obstajajo tudi med državami dobri razlogi, zakaj bi uporabljali zgolj en denar ali vsaj čim manj različnih vrst denarja. Razlog je enak temu, zakaj govorimo skupen jezik. Kar zadeva denar v nacionalnih okvirih, država prepove uporabo drugih plačilnih sredstev kot svojega denarja. V mednarodni ekonomiji teh pravil ni. Še najbližje predpisani uporabi kake valute v mednarodnih ekonomskih odnosih smo bili ob koncu druge svetovne vojne, ko so bili na konferenci v Bretton Woodsu postavljeni temelji sodobnega globalnega finančnega sistema. 

Izbira dolarja je bila takrat več kot očitna. ZDA so predstavljale več kot tretjino svetovnega gospodarstva in več kot polovico svetovne proizvodnje. Sčasoma je dolar nadomestil angleški funt kot valuto, v kateri se je trgovalo na mednarodnih trgih. To je valuta, v kateri se kupujejo surovine, pa tudi v kateri se trguje z mednarodnimi vrednostnimi papirji. To krepi položaj dolarja tudi na drugih področjih. Ker se v mednarodni trgovini za toliko različnih transakcij uporablja dolarje, je tu največ kupcev in prodajalcev, zaradi česar je najlažje najti partnerja na drugi strani transakcije. V svetovni ekonomiji malo uporabljeno valuto, recimo tajski baht, bo najlažje kupiti v dolarjih. Če evropsko podjetje za svoje poslovanje potrebuje tajske bahte, bo najprej kupilo dolarje in bo nato z dolarji kupilo bahte. Vse to seveda dodatno krepi vlogo dolarja, ki je s tem najbolj likvidna valuta.

Zaradi vloge na valutnih trgih in trgih vrednostnih papirjev je dolar tudi najpogostejša valuta v rezervah centralnih bank. Danes ima med temi rezervami dolar 62-odstotni delež, kar je komaj deset odstotkov manj kot pred petdesetimi leti. Še posebno rezerve centralnih bank, pa tudi bančništvo, so odvisni od še enega vzroka za moč dolarja, namreč ameriškega geopolitičnega zavezništva.  

10 let po izbruhu krize se oziramo nazaj
 / 10. 9. 2018

Napovedi, da bodo dolar zamenjale druge valute, ki se ponavadi pojavijo ob kakšni ameriški recesiji ali finančnem zlomu, se niso uresničile. Dolar je na primer po krizi leta 2008 še povečal svojo vlogo v mednarodnih financah, medtem ko se je vloga evra zmanjšala. K temu je močno pripomogla tudi pripravljenost ameriške centralne banke, da v skrajni sili deluje kot posojilodajalec tudi za tuje banke, ki delujejo v dolarjih, in da je s tem de facto globalna svetovna banka.

Ameriški sistem visokih financ podpira dolar tudi doma. Poleg britanskega je finančni sistem ZDA najbolj odprt za prost pretok kapitala iz celega sveta, hkrati pa so ZDA dovolj velike, da lahko te denarne tokove tudi absorbirajo. Vstopna točka so finančne institucije v New Yorku, ki so s tem dobile izjemno dobičkonosen trg. 

Združene države Amerike so sprejele politično odločitev, da morajo biti njihovi finančni trgi kar se da odprti, kar pomeni, da so se odpovedale tudi vsem orodjem, s katerimi bi lahko omejile prihod tujega kapitala. To dolgo ni bil problem, saj so bile druge države, tudi relativno razvite, ekonomsko in industrijsko veliko šibkejše in v trgovanju z ZDA niso imele presežka. To se je spremenilo z gospodarskim vzponom Japonske in Nemčije, sploh pa z dvigom Kitajske. Kot smo že povedali, so te države poskušale doseči velike trgovinske presežke, to pa je po drugi strani pomenilo, da so morale višek kapitala izvoziti. 

ZDA so že desetletja glavni prejemnik teh denarnih tokov. Da bi razumeli, kaj to pomeni za ameriško nacionalno bilanco, si najprej še enkrat poglejmo, kaj se dogaja z državami izvoznicami. Dvig uvoza so dosegle z zaščito svojih proizvajalcev s carinami, državno pomočjo izvoznikom in omejevanjem rasti plač. Vsi ti ukrepi so zmanjšali dohodek gospodinjstev in prihodek prenesli na podjetja, ki večji delež svojih prihodkov privarčujejo. Hkrati so ti ukrepi omejevali potrošnjo. Zaradi tega so se v teh državah močno povečali prihranki. Prihranki v nacionalnem gospodarstvu pomenijo odloženo potrošnjo in so z drugo besedo kapital. Vsaj tako je v zaprtih gospodarstvih in velikokrat tudi v državah v razvoju, kjer se še ni zgodila akumulacija kapitala in kapitala primanjkuje. V takšnih državah je na voljo še veliko možnosti investiranja. Zasebniki lahko investirajo v nove tovarne, kjer se bo zaposlila relativno poceni delovna sila, ali pa posodabljajo manj produktivne že obstoječe tovarne. Država na drugi strani gradi infrastrukturo. V razvitih državah, kjer je bilo akumuliranega že veliko kapitala in je gospodarska rast počasnejša, je priložnosti za investicije manj. Prihranki tako velikokrat doma ne najdejo dovolj primernih investicij, zaradi česar te države postanejo izvoznice kapitala.

V državi prejemnici kapitala se mora zgoditi obratno. Če naj bo nacionalna bilanca uravnotežena in v državo prihaja kapital, mora biti v tej državi več investicij, kot jih sama financira skozi varčevanje. Stopnja varčevanja mora biti nižja kot stopnja investicij, kar je situacija v ZDA. Nič kaj enostavno ni vprašanje, kaj je tu vzrok in kaj posledica. Torej ali imajo ZDA visok trgovinski primanjkljaj in na drugi strani visok pritok kapitala zato, ker imajo nizko stopnjo varčevanja, ali pa imajo nasprotno nizko stopnjo varčevanja zato, ker so podvržene tako velikim prilivom kapitala, kar povzroči precenjenost dolarja in nekonkurenčnost domače proizvodnje ter posledično  trgovinski primanjkljaj. 

Od Združenih držav bi sicer pričakovali, da imajo trgovinski presežek, saj so država z veliko akumuliranega kapitala in velikim razredom bogatih ljudi, ki privarčujejo večji delež svojih prihodkov. Države z večjo neenakostjo imajo praviloma večjo stopnjo varčevanja. Zaradi tega je bolj smiselna trditev, da je vzrok trgovinskega primanjkljaja prav v tem, da so ZDA deležne tako visokega pritoka kapitala. 

 

PLAHA PTICA?

Prav zaradi tega tarife ne morejo zmanjšati ameriškega trgovinskega primanjkljaja. Ne naslovijo namreč osnovnega razloga primanjkljaja, to je pritok tujega kapitala, ki vrh tega sploh ne prihaja zgolj iz Kitajske. Če je vzrok za trgovinski primanjkljaj pritok kapitala v ZDA, potem bo, gledano v celoti, ta ostal enak, tudi če se zmanjša primanjkljaj v trgovanju s Kitajsko. Namesto tega se bo ta prenesel na druge države, največ v kitajske sosede. Prvi med njimi je Vietnam. V zadnjem letu se je izvoz Vietnama v ZDA povečal za skoraj 40 odstotkov. Drugi je Tajvan, kjer se je izvoz čez Pacifik povečal za 23 odstotkov, sledi pa mu Južna Koreja z 18 odstotki.

Če bi Združene države hotele zmanjšati primanjkljaj, bi morale omejiti pritok tujega kapitala. Glede na to, da so obrestne mere na investicije v ZDA, v prvi vrsti je to ameriški državni dolg, zelo nizke, je jasno, da nizka donosnost ne bo ustavila teka denarnega toku. Vsi kazalci kažejo, da v ZDA nikakor ne manjka denarja, ampak da ga je preveč. Eden od predlogov je zato obdavčitev tujega kapitala, ki priteka v ZDA. Ta ukrep bi se neposredno lotil vzroka primanjkljaja. Države izvoznice kapitala bi morale poiskati druge države, ali pa bolj uravnotežiti svojo ekonomijo, torej zmanjšati trgovinski presežek. Za ZDA bi imel davek na pritok kapitala sicer tudi nekatere negativne posledice, saj bi podražil ameriške državne obveznice, predvsem tiste s kratkim rokom dospetja, zaradi česar bi se zvišala cena zadolževanja.

Prejšnji teden je bil v ameriškem senatu vložen zakon, ki omogoča obdavčitev kapitalskih tokov. Stopnjo obdavčitve bi določala ameriška centralna banka, ki bi s tem pridobila novo nalogo. Poleg nizke inflacije in polne zaposlenosti naj bi poskrbela še za uravnoteženo trgovinsko bilanco. Zakon, poimenovan Zakon za konkurenčni dolar za službe in blaginjo, ni naletel na veliko podpore in bo najverjetneje obležal v kongresnih predalih. 

Drugi možni ukrep je narediti to, česar Donald Trump obtožuje Kitajsko, namreč znižati ceno ameriškega dolarja napram kitajskemu juanu z nakupom kitajskih vrednostnih papirjev, nominiranih v juanih, kar bi povečalo povpraševanje po kitajski valuti in zmanjšalo zvišalo njeno vrednost napram ameriškemu dolarju. To bi povzročilo, da bi kitajski izdelki za Američane postali dražji, ameriški izvozni izdelki pa cenejši in bolj konkurenčni.

Obema predlogoma, še posebno obdavčitvi kapitalskih tokov, bo brez dvoma močno nasprotovala finančna industrija, ki je močno odvisna od posla, ki ga prinaša upravljanje tujih investicij. Te v veliki meri ostanejo v finančnem sektorju in se ne prelijejo v  realno gospodarstvo. Na koncu je na mestu še vprašanje, kako bi ZDA nadomestile blago, ki ga sedaj uvažajo, z domačo proizvodnjo. Američani danes uživajo sadove trgovinskega primanjkljaja v obliki poceni izdelkov. Ti bi bili doma nedvomno dražji. Poleg tega je ponovna industrializacija v takem obsegu vse prej kot enostaven podvig. Zahteva namreč ponovno vzpostavitev industrijske baze, ki so jo ZDA v veliki meri izgubile. 

 

 

 

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness