Prišepetovalci. Petinšestdesetič.

Prišepetovalci. Petinšestdesetič.

Oddaja

Volitve so bile dolga leta, zelo vztrajno in zelo stabilno, strukturirane kot laž. Da so volitve sploh lahko obstajale in vzdrževale videz pomembnosti, so stranke, ki so na njih nastopale, morale lagati. Morale so prodajati videz, da so boljše, kot dejansko so; da lahko storijo več, kot so dejansko zmožne; da imajo državljane raje, kot jih imajo v resnici. In čeprav nekatere stranke lažejo še naprej in čeprav nekateri volivci na ta občasni blef še naprej tudi nasedajo, se je ta osnovna struktura demokratičnega procesa v zadnjih letih sesedla sama vase. Lažejo samo še nekateri, lažni videz gradijo le še redki, le še tisti, ki so za zunanjega opazovalca v tem res ekstremno prozorni – večina pa je diskurzu objektivno možnega zvesta tako globoko in tako ponotranjeno, da noče pristati niti na njegov začasni suspenz.

Za večino politikov ni več dovolj, da se njihov socialni čut, recimo, razblini šele po volitvah – do skrajnosti reduciran mora biti že v sami kampanji. Ne bomo lagali, pravijo politiki, ne bomo lagali, da lahko storimo več, kot je mogoče. Lahko smo socialno čuteči in to tudi smo, a resnična praksa socialnega čuta, dejanska sprememba stanja bo mogoča šele v prihodnosti, ne po teh, temveč po naslednjih volitvah. Zato ta hip še ne bomo obljubili ničesar – razen tega, da bomo.

Točno ta nezmožnost minimalnega laganja, ne pa ruski fejsbuk troli, ki bi se na skrivnosten način vsadili v možgane Američanov, je bil, recimo, razlog za poraz Hillary Clinton na ameriških volitvah. Vsi so sicer vedeli, da Hillary Clinton ne bo storila ničesar, kar bi obrnilo družbeno neenakost – a če bi bila v kampanji proti Trumpu zmožna vsaj minimalno lagati, če bi bila zmožna sprejeti vsaj kakšno od Berniejevih programskih točk, če bi se bila zmožna zavzeti za 15 dolarjev minimalne urne postavke, če bi bila zmožna zagovarjati univerzalno zdravstveno zavarovanje, če bi se bila zmožna odreči trgovinskim sporazumom, bi brez težav dobila še tistih nekaj zveznih držav, ki so ji zmanjkale do zmage. Vsi bi dejansko vedeli, da v principu laže – a ker bi lagala za volivce, ker bi bila ona z njimi, ne pa oni z njo, ker bi s tem pokazala, da ji je vsaj minimalno mar za to, kaj želijo, bi ji oprostili tudi njene realne namene. Ali je Trump, nasprotno, v svojih izjavah lagal privatno ali zgolj sistemsko, le toliko torej, kolikor je bil kandidat republikancev, niti ni bistveno. Njegova poza je funkcionirala ravno zato, ker je bila poza, ravno zato, ker je bil zmožen demonstrirati minimalno ambicijo po spremembi stanja.

A tudi to zadnje je nujno razumeti v najbolj minimalnem smislu. Trumpov uspeh nikakor ni bil rezultat pristne antisistemske geste. Prav nasprotno: Trump je nastopil kot napihnjen preostanek normalnega lažnega videza, kot edina forma videza, ki jo je sistem še bil zmožen proizvesti in jo požreti. Pojavil se je kot edina obramba pred resnico, ki je sistemu še omogočila, da svojo defektno normalnost proda kot vrlino. In pri tem ne gre le za to, da nasproti Trumpu videz smiselnega političnega projekta dobi tudi najbolj prazna politična korektnost. Ne gre le za to, da se zdaj, ko ima sistem Trumpa, demokratski desni center lahko prodaja kot levica, kot stranka ljudstva. Ker ima sistem Trumpa, lahko ista struktura brez slabe vesti zagovarja tudi pozicije, ki so eksplicitno bolj desne od njegove – recimo ob problemu Severne Koreje, kjer je Trumpova ideja, da bi v Belo hišo povabil Kim Jong Una, označena kot škandalozna. Ker imamo Trumpa, je kot nujno sumljiv označen vsak, sicer lokalen, a morda celo pristen poskus odklona od militarizma kot edine realne opcije – pa čeprav je na njegovi strani tudi Južna Koreja, edina država, ki jo problem realno zadeva.

Trumpa, skratka, ne gre precenjevati tudi v nasprotni, afirmativni smeri. Tako kot ga ne smemo razumeti kot produkt ruske zarote, ga ne smemo precenjevati tudi kot nujen pojav, ki mu je bilo povsem neogibno usojeno, da zmaga – preprosto zato, ker njegova politična eksistenca temelji na perverznem obratu realne kritike sistema, ki je v prvem krogu ameriške predvolilne kampanje v podobi Bernieja Sandersa že bila artikulirana in bi, če demokratski establišment tega ne bi preprečil, tudi prišla na oblast.

Trump je tako rekoč zmagal šele kot tretja opcija. Njegovo zmago bi lahko preprečila realna, pa čeprav še vedno preblaga kritika sistema, a premagala bi ga lahko tudi sistemska kandidatka, če bi bila realno kritiko sistema zmožna preobraziti v serijo enostavnih laži. Status quo je skoraj mrtev – a to še ne pomeni, da je njegov poraz politično nujen. Ne vedno in ne povsod, a ponekod bi lahko zmagal tudi po stari formuli – če le ne bi imel svetovalcev, ki v politiko možnega verjamejo še za stopnjo bolj od samih politikov in ki, potopljeni v svoje marketinške učbenike, še nekolikoliko bolj odmislijo ljudstvo. Tudi ljudstvo je namreč pretežno sistemsko ljudstvo: če ga v to ne prepričamo in mu ne ponudimo miselnega materiala, samo po sebi noče revolucije, noče radikalne spremembe – hoče le, da mu politika, če drugega ni zmožna, vsaj vljudno laže.

Še enkrat, če si želimo ohraniti politični status quo, ljudstvu pa pustiti, da svojo politično ambicijo zvede na dobro počutje in lagodno bivanje, je to načeloma še naprej mogoče. Ljudstvo, ki hoče dobro počutje, hoče tudi čisto vest – in takšno ljudstvo še vedno rado sliši vljudnostno laž, da bo družba v prihajajočem mandatu nekoliko bolj prijazna, nekoliko bolj strpna, nekoliko bolj socialna. Takšno ljudstvo še vedno rado sliši, da bo tisti del ljudstva, ki živi v revščini, nekoč prispel do stopnje dostojnega življenja – da bo, če se že ne more imeti dobro in živeti lagodno, živel vsaj dostojno in da bo, ko bo živel dostojno, izginila tudi tista neprijetna motnja, ki tiste, ki živijo lagodno, od časa do časa zagrize v dušo. Ta formula načeloma lahko še vedno deluje in deluje lahko tudi v Sloveniji – težava pa nastopi takrat, ko je za dosego cilja kot instrument vprežena tista politična linija, tisti kolektivni politični subjekt, ki se je v družbi namenil nastopiti kot realna kritika sistema. Če mu hočemo dobro kot političnemu projektu, ne pa kot združbi prijateljev, bi temu kolektivu morali pustiti, da se muči tudi intelektualno, da išče tudi nove tipe rešitev in da za te potrebe na konkretnih točkah išče konzultacijo pri ljudeh, ki ga ne crkljajo, ko za to ni razloga.

Pa vendar – mar niso Mladina in kup levičarskih intelektualcev Levici hoteli samo dobro? Je mar niso podprli? Mar zanjo niso agitirali? Je mar niso spodbudili, da poveča svoje ambicije in iz parlamentarne opozicije prestopi v višje sfere? Ji mar niso s tem pomagali, da pride do devetih poslancev? Ji niso s tem odprli prostora, da v prihodnosti postane še močnejša? Je sploh lahko kaj slabega na tem, da čim več glasov dobi stranka, ki je na praktično vseh programskih točkah boljša od drugih?

Že mogoče, da to ni najslabše od najslabšega – a ker je bilo za to, da se je zgodba izšla, nujno preobraziti same volivce, ker je glas za Levico postal kolektivni selfie številčno vendarle omejenega tipa ljudstva, ki je dobro počutje povzdignilo v etični imperativ, so neuradni svetovalci stranki pozabili svetovati tisto, kar ji je najbolj manjkalo. Če so si v tej atmosferi v vodstvu stranke že omislili v principu protislovno idejo o levi vladi, če so si že omislili idejo, ki je protislovna tudi zaradi njihovih lastnih preteklih izjav o največ sredinski politični naravi vseh preostalih strank, bi morali svojo ambicijo postaviti še za stopnjo višje. Kot se je izkazalo na koncu, so jim do drugega mesta, ki realno šteje kot prvo, zmanjkali štirje odstotki. Zmanjkalo jim je še nekaj starejših volivcev, za katere se volitve ne končajo na volilni dan, temveč v trenutku oblikovanja vlade – nekaj volivcev torej, ki so hoteli videti nekaj zelo preprostega: seznam kandidatov za ministrska mesta, seznam oseb, ki bi jim omogočil vizualizacijo tega, kako bi bila Levica videti na oblasti.

In ker Levica ni domislila nobenega imena, ker ni razkrila imena finančnega ministra, ker ni domislila imena ministra za okolje, ker ni domislila imena ministra za šolstvo in znanost, se je vizualizacija njenega sodelovanja v vladi zatekla v spontano abstrakcijo, ki jo je, kar je resnično nenavadno, najbolj čisto artikuliral nihče drug kot Slavoj Žižek.

»Stranka Levica združuje zavest o potrebi radikalnih sprememb s pragmatičnim pristopom, ki nalaga, da že zdaj, v okviru realnih možnosti, izkoristimo vsako priložnost za poseg in tako pripravimo teren za prihodnje krize. Kar se tiče strahu, da bodo stranko Levica, če se bo pustila zvabiti v novo koalicijo, ʿnormaliziraliʾ v enega od členov naše ʿleviceʾ, nas tega ni treba biti strah. Stranka Levica bo šla v koalicijo, če bo presodila, da bo lahko uresničila nekaj natančno opredeljenih ciljev, predvsem v socialni politiki. In če se bo to zgodilo, smo lahko prepričani, da si bo po stisku rok ob podpisu koalicijske pogodbe umila roke ne le z milom, ampak z močnim razkužilom, saj se bo vseskozi zavedala, da gre v posteljo s sovražnikom.«

Žižkova spekulativna rešitev dileme, po kateri si Levica mesto v vladi zasluži prav zato, ker vanjo ne spada, je v svoji načelni kontraintuitivnosti morda celo zanimiva – a če se bo v postelji s sovražnikom zavlekla v svoj levi kot, bo njena politika postala primerljiva s kmečko gospodinjo, ki moža kdaj pa kdaj namaha s kuhalnico, v trgovino pa se vendarle odpravi z njegovim denarjem. Leve vlade, skratka, ne naredijo leve ideje v socialni in kulturni niši – vlada, ki jo dobimo na ta način, vlada, ki kot celota pristane na logiko »najprej ustvariti več, da lahko potem pravično delimo«, je, z eno besedo, socialdemokratska. Če je to to, kar želimo, tudi prav – a prav bi bilo tudi, da se v tem primeru nehamo pretvarjati, da želimo kaj drugega.

Če smo javnomnenjskim voditeljem sledili med vrsticami in če nismo pozabili na njihovo omahovanje, da bi se takrat, ko je bil za to čas, do konca odrekli Stranki modernega centra, je sicer jasno, da je njihovo deklarativno podporo Levici potihem vselej spremljala simpatija do strank manjšega zla. A namesto da bi to odkrito priznali in konsistentno podprli vse stranke, ki sodijo v ta okvir – tudi, denimo, Stranko Alenke Bratušek, ki je v kampanji delovala še najbolj levosredinsko –, so do skrajnosti napihnili grožnjo, ki realno ni obstajala: grožnjo orbanizacije. Klasični anti-Janša moment, ki se tokrat ni bil več zmožen vzpostaviti spontano, je moral biti umetno proizveden, moral je biti izsiljen, oblikovan je moral biti po tuji podobi – ker pa kot tak kljub vsemu ni uspel sprožiti pristne bojazni, je njegov domet sovpadel z njegovo osnovno funkcijo, z zasilno rešitvijo miselne zagate. Le z grožnjo Janše kot Orbanovega sluge je bilo mogoče združiti nezdružljivo, ne da bi to dejansko izrekli. Le s to grožnjo je bilo mogoče hkrati ohraniti videz neokrnjenega progresivizma in realno željo po pragmatičnem kompromisu, le s to grožnjo je bilo mogoče hkrati podpreti Levico in ščititi hrbet Cerarju in Šarcu. Politično je to brez dvoma razumljivo, morda tudi legitimno. Načelno pač ni.

In dejansko – po vseh anketah je bilo že dolgo jasno, da se kakršenkoli Janša ne more zgoditi sam ali s preostalo desnico, temveč le tako, da mu pri tem asistira kdo od predstavnikov predpostavljenega manjšega zla. In če bi se to, kar si zdaj že preveč odkrito želi Borut Pahor, čisto slučajno zgodilo, bo še enkrat več jasno: nenačelnost, mižanje na eno oko in odpustki za grehe se preprosto ne izplačajo.

***

Na začetku smo govorili o tisti sistemski poziciji, ki jo je v najbolj čisti obliki utelesila Hillary Clinton, poziciji, ki se je odrekla normalni formuli politične propagande, dajanju v principu lažnih predvolilnih obljub – tisti poziciji torej, za katero se zdi, da bi raje izgubila volitve, kot da bi v kampanji vsaj minimalno načela dominantni politični diskurz. In čeprav je bil dejansko Miro Cerar tisti, ki je pri nas prvi izvedel preobrat, po katerem je odsotnost obljub nastopila kot vrlina, je v letošnji kampanji v tem športu briljirala stranka SD.

Kateri marketinški guru je prišel na idejo, da se na volitvah kot dinamična in sproščena moderna ženska izpostavi Anja Kopač Mrak, in kdo je ta, ki se mu bizarni psevdo-tatuji na rokah zdijo privlačna vizualija, s pisoarji ali brez njih – o tem sploh nima smisla razpravljati. A če so v vizualijah igrali na naslovnika, ki sploh ne obstaja, so na ravni vsebine svojo dejansko pozicijo predstavili tako neskončno iskreno, da so izpadli slabši, kot celo dejansko so. Že v momentu ad hoc koalicije SMC in Levice ob vprašanju socialne pomoči so se odločili, da je politično modro v parlament poslati ministrico za delo in ji pustiti, da brani svojo originalno rešitev problema – in čeprav je na papirju lahko imela prav in čeprav je bila igra SMC do skrajnosti svetohlinska, bi v tistem momentu preprosto morala udariti kontro, se pridružiti predlogu in ga po možnosti še nadgraditi.

To eno potezo bi še lahko razumeli kot zdrs, po katerem bi stranka, ki si želi zmagati na volitvah, vendarle še lahko sestavila svoj boljši politični videz – a namesto tega so se v SD odločili, da s tem nadaljujejo in svoj prostor, sam bog ve zakaj, poiščejo v zavetju varčevalne formule, ravno tiste formule, od katere je za ta nekajmesečni predvolilni hip odstopil Miro Cerar. Raba te formule pa ni bila zgolj dobesedna, ni bila le floskula, ki uide z jezika, ko jo prevečkrat slišiš. Tudi ko je bil na zadnjem RTV soočenju lansiran konkreten problem dolgotrajne oskrbe za starostnike, je Dejan Židan začutil, da opozori na objektivno težavnost reševanja tega problema.

KLIP Dejan Židan - TV Slovenija

Tako kot Anja Kopač Mrak je tudi Židan na določen način lahko imel prav – a je, tako kot Kopač Mrak, tudi sam pozabil, da se izgovarjanje na proračunski denar, ko gre za zadeve tega tipa, ne samo ne sliši dobro, temveč da, čisto preprosto, tudi ni dobro. S prerazporejanjem sredstev je nekje pač treba začeti – in če ta strošek pride na vrsto ob koncu enačbe, se je pač treba vrniti na njen začetek in ponovno premisliti tiste stroške, o katerih se ne premišljuje, in tiste vire, ki se jih pusti pri miru, da se ne bi zamerili Gospodarski zbornici.

Kakorkoli. Stranka SD je kampanjo začela z možnostjo zmage, na koncu pa jo je pred popolnim polomom rešila zgolj prastara inercija, zgolj dejstvo, da so mnogi volivci postavili v oklepaj njene izpostavljene predstavnike in se postavili v bran zgolj njeni prazni ideji. A če SD na teh volitvah predstavlja ekstremen primer stranke, ki je kampanjo zavozila in je rezultat, ki ga je dosegla, dosegla kljub kampanji, pa nikakor ni edina, ki bi brez večjih težav – če bi le hotela – lahko dosegla tudi enkrat višji rezultat.

Nekaj podobnega velja, recimo, za Desus. Če bi Karl Erjavec ohranil minimum volje do lastne racionalnosti in ne bi, ko se mu res več ni dalo drugega, začel s posiljeno parodijo svojega lastnega humorja, bi tudi ta stranka lahko prišla do osmih, devetih odstotkov. Tudi NSi bi lahko, če se ji ne bi mudilo s posiljeno pomladitvijo, dosegla precej več. Enako SMC, če bi le znala izkoristiti svojo dvoglavo naravo – in če bi že pred tem razčistila, katera od dveh glav je v njej vendarle dominantna. Edina stranka, ki je dosegla svoj notranji maksimum in bi lahko dosegla več le pod pogojem večje zunanje podpore, je Stranka Alenke Bratušek – ta že skoraj pozabljena opcija, ki so jo, precej simptomatično, spregledale ravno tiste strukture, ki so v umetnem strahu pred Janšo posegle po argumentu manjšega zla.

Zgodba Marjana Šarca je, nasprotno, povsem specifična. Še pred dvema mesecema se je morda zdelo, da bo Šarec v kampanji izkoristil svojo izvzeto pozicijo in volitve dobil tako rekoč kot zunanji opazovalec, kot zbiralnik tiste ambicije volivcev po nedorečeni spremembi, ki bi se odbila od vsega naveličanih obstoječih strank. Zdelo se je, da bi lahko profitiral na zmedi in dezorientaciji – a čeprav zmeda in dezorientacija nikakor nista izginili, sta se po Cerarjevem odstopu na nenavaden način dinamizirali. Zmeda ni bila več zgolj prazna zmeda – prej zmeda gneče, zmeda, v kateri se je bilo, če nisi bil ravno Janez Janša, praktično nemogoče izolirati kot relevanten faktor. In v tej situaciji je ideja prelomne nove stranke, ideja popolnoma drugačnega politika trčila ob banalen problem: ker so vse konkurenčne stranke nekako enako brcale, nobena od njih pa kljub vsemu ni prišla do točke, ko bi jo volivci prostodušno eliminirali iz igre, je ta kot da prelomna nova stranka v prvi vrsti izpadla kot zgolj še ena dodatna stranka. Ne kot nova, temveč kot zgolj še ena stranka, ki bo samo še bolj zasičila že tako zasičen politični prostor – in resnično ni naključje, da je tudi po odstotkih končala v njihovi družbi.

In tako smo dobili situacijo, ko se je na poziciji verjetnega mandatarja znašla figura, ki je še pred svojimi prvimi parlamentarnimi volitvami prišla v pozicijo, na kateri se predsedniki vlade znajdejo proti koncu mandata – na poziciji že precej načete in le še nominalne politične avtoritete. Projekt Marjana Šarca je bil, nima se smisla pretvarjati, zastavljen ali vsaj percipiran kot projekt, ki je nujno vezan na zmago na volitvah – in ki bi le v primeru zmage deloval vsaj pogojno smiselno. Sprememba volilnega, celo kar političnega sistema, recimo, ki jo zagovarja v programu, zveni zoprno že ob 25 ali 30 dobljenih odstotkih – ob dobrih 12 pa zazveni preprosto absurdno.

Očitno je torej, da bo Marjan Šarec, če postane predsednik vlade, moral ponovno iznajti samega sebe, še preden se je sploh vzpostavil – in enako velja za koalicijo, ki jo bo sestavil. Če bo nova vlada sredinskih strank poskušala delovati na klasičen način, je odpisana že vnaprej. A če jih, čisto slučajno, doleti navdih racionalnosti, če jih v stanju te čudne procentualne bližine in odsotnosti močnega šefa zagrabi kompetitivnost in nastavijo najboljše ministrske kandidate, kar jih premorejo, bi ta vlada v tehničnem smislu lahko bila presenetljivo kvalitetna. V tej popolni strankarski zmedi, kjer politiki sami zase ne vedo, čemu so v tej in ne v neki drugi stranki, se lahko v vsaki stranki, ne da bi vedel, kaj tam počne, znajde tudi kompetenten področni ekspert – in mogoče je takšna, po vsebini tehnična vlada, v danih okoliščinah še najboljša opcija. Pet dobrih ministrov se v tem momentu ne more domisliti nobena od sredinskih strank – morda pa se lahko domisli vsaj dveh.

Ideja tehnične vlade, vlade ekspertov, je načeloma – jasno – silno problematična. Kadarkoli se je pojavila, je bila namenjena kupovanju časa – in vedno, ko se je kupljeni čas iztekel, se je politika v politiko vrnila še nekoliko slabša, kot je bila pred tem. A ko imamo pred sabo hibrid politične in tehnične vlade, ko imamo opraviti s tehnično vlado, sestavljeno iz političnih strank, ki so že same na sebi brez jasnega političnega kurza, je učinek potencialno obraten. Ker politike, ki bi jo potlačili, že v izhodišču nimajo, jo morda lahko proizvedejo v praksi tehničnega vladanja, ne da bi to sploh hoteli. Politična orientacija namreč lahko izraste tudi iz prakse, ustvari se lahko tudi od spodaj, iz presežka smisla ob reševanju družbenih problemov – in če je bivanje na oblasti edini način, da stranke na sredini stopijo v stik s terenom in v tem stiku iznajdejo svoj dejanski kurz, je to definitivno boljša rešitev kot njihovo prisilno levičarjenje s pomočjo zunanjega dodatka.

Preprosto rečeno: vlada, ki jo bomo dobili, bo po svoji strukturi v najboljšem primeru socialdemokratska. Socialni problemi bodo v najboljšem primeru, tudi če bo v vladi Levica, reducirani na sekundarne, nišne probleme – in lahko smo prepričani, da bo prav mainstream levičarska javnost tista, ki bo v tem primeru Levico branila ne le pred levimi radikali, temveč tudi pred njo samo ter ji v imenu akutnih človeških stisk nižala ambicije, če bi jo slučajno zamikalo zavrniti kakšnega od gnilih kompromisov. In če je skrajni cilj socialdemokracija – čemu se javni pritisk tedaj ne bi raje usmeril na socialdemokracijo, ki to ime ponosno nosi? Čemu ne bi iste energije, ki jo bodo tovrstne strukture porabile za nižanje ambicij Levice, porabili za direkten pritisk na levo sredino, da to spet postane? Čemu porabiti zadnjo karto, če druge stranke vendarle niso razumljene kot dovolj slabe, da se z njimi ne bi smelo sodelovati?

Da bi ob tem, relativno še vedno prešibkem rezultatu Levica znotraj vlade stvari lahko postavila na glavo, je, jasno, znanstvena fantastika – a na drugi strani je popolnoma realno pričakovati, da bi Levica, kakršna je, v tem prizadevanju popustila še na tisti drugi točki, na kateri je uzurpirala politični teren – ob tisti temi namreč, ki naj bi tvorila eno od dveh jeder njene politične orientacije.

KLIP Luka Mesec - TV Slovenija

Nikakor ne gre za to, da Levica na tem področju ne bi naredila ničesar. Energetska revščina je bila izpostavljena že v tem mandatu in prav tako je bil že v tem mandatu napravljen precejšen korak k vzpostavitvi skupnostne samooskrbe z energijo, ki ga je v parlamentu sprocesiral Franc Trček. A če stranka, ki želi biti ekosocialistična, z lastnim predlogom energetskega koncepta odlaša na čas naslednjega mandata, če torej ob soočenju s podnebnimi spremembami še vedno ne dojame urgentnosti problema, postane očitno, da kot politična tvorba še ni dosegla potrebne konsistence. Ekološka kriza pač ni izoliran opcijski problem. Če jo vzamemo resno, zahteva celostno prerazporeditev političnih prioritet in porušenje običajne hierarhije družbenih problemov – in dokler stranka svojega odnosa do ekologije ne razčisti, je mnogo bolje, da ostane zunaj vlade. Lahko smo namreč prepričani: ko in če se bo Levica znašla v vladi, bo njeno delo morda dobro, a njena politična optika se bo v preokupiranosti z reševanjem akutnih problemov nedvomno sploščila. Zeleni bedži, kot je ugotovil Igor Bergant, so redki že zdaj – in če se stranka na tej fronti ne namerava okrepiti, jih kmalu sploh več ne bo. 

T. T.

Glasba: Glass Domain – Fairy, Kiddy Smile – Let A Bitch Know

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Posnetek prosim

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.