Ko je Marjan Šarec v zadnjih izdihljajih posiljenega ekstrakoalicijskega sodelovanja na oznanilo o »začetku konca« repliciral s cenenim obratom, da gre morda prej za konec začetka, je v resnici zadel poanto. Začetek tega mandata se je z razhodom z Levico dejansko končal in situacija, ki smo jo izvolili, se je končno lahko začela dogajati – ali bolj točno: končno se je lahko začela nedogajati. Ko je ugasnil eksperiment, ki je realno politično situacijo maskiral s presežnim afektom in frenetično, zgolj v posameznih elementih vsebinsko, pretežno pa avtorefleksivno dinamiko, smo se končno lahko začeli soočati s tem, kar imamo. Seveda se lahko še naprej mobiliziramo v nadomestni politiki, seveda se lahko še naprej slepimo, da družba stoji in pade ob kraljih ulice pred Hoferjem ali ob obrambi svetosti knjižnega sejma – te de facto privatne prireditve Gospodarske zbornice –, ki jo je onečastil Roman Vodeb. A tisti del realnosti, ki se po nujnosti formira skozi institucije predstavniške demokracije, bo ostal nedotaknjen in bo brez našega fokusa deloval ali nedeloval še bolj avtomatično.

Kaj torej imamo? Imamo Desus in Karla Erjavca, ki je nazadnje tudi dejansko postal to, kar so mu vedno očitali – neslani duhovitež, ki ga zanima samo najbolj možno gola in trikrat pretrajana politična eksistenca brez vsake dejanske ambicije, brez vsakega načrta za prihodnost, v kateri bi on in stranka postala večja, kot sta, in brez vsakega sramu celo do lastne politične impotentnosti. Imamo SMC, ki je na pozicijo zunanjega ministra velikodušno izvrgla ostalino svoje preobrazbe – figuro, ki se je v privatnih okvirih stranke že razglasila za političnega upokojenca, a je očitno še dovolj živa za funkcijo na ravni države. Imamo stranko SD, ki skozi medresorsko usklajevanje ni bila zmožna pripeljati niti definicije živali kot čutečih živih bitij – kar je res lep obet za oznanjeni zeleni preobrat. Imamo Stranko Alenke Bratušek, ki ima samo sebe in morda Angeliko Mlinar, a ima tudi Mašo Kociper. Imamo Marjana Šarca, ki postaja vse bolj navaden, in imamo, kot smo zdaj znova opazili, tudi Zorana Jankovića, ki se noče naveličati svoje prakse dilanja, drilanja, glancanja in flancanja.

Mogoče zveni staromodno – a te bolj ali manj dolgočasne in bolj ali manj omejene politične strukture so tiste, ki realno določajo družbeni kurz in mimo katerih v bližnji prihodnosti ne bo mogoče izpeljati že nobene zdravorazumske ideje, kaj šele česa bolj radikalnega. In kakorkoli obračamo, osnovni test realnosti se dogaja prav ob vprašanju, ali gremo tistim ministrom, ki se aktivno ali pasivno skrivajo, z našo lastno ignoranco njihovega obstoja in njihove potencialne moči v okviru vladnega kolektivnega organa še dodatno na roko, ali pa se, kot je za nacionalno politično entiteto edino normalno, s kritikami in diagnozami ne obračamo zgolj na »politiko« ali »Slovenijo« na splošno, temveč na konkretne akterje, ki zasedajo konkretne funkcije. 

Ultimativni zgled razkoraka med nenadno javno razsvetljenostjo in realnim političnim dremežem je, jasno, tisti problem, ki smo ga dolgo kolektivno ignorirali in ga ujeli šele v trenutku, ko mu moramo reči vsaj podnebna kriza. Ker obe plati razkoraka med seboj nista neodvisni, ker se brez javnega razsvetljenja sicer že načelno ne more nič spremeniti, a je prav isto razsvetljenje najbolj veselo, če lahko plava v izolirani abstrakciji, je za deblokado delovanja nujna diagnoza, kdo, konkretno, so tisti institucionalno pomembni akterji, ki potihem, ne da bi jih sploh opazili, ta razkorak zgolj še povečujejo. In morda ne bo odveč, če si v prvem koraku ozavestimo njihov obstoj.

Na eni strani imamo ministra za šolstvo, znanost in šport Jerneja Pikala. Pikalo je bil v svoji akademski karieri izjemno ekspeditiven. Leta 2013, recimo, star komaj 38 let, je postal redni profesor – in mislili bi, da ga bo na politični funkciji, v katero nikakor ni bil prisiljen, trgalo od idej, energije in ambicij. A če odštejemo neposrečeno intervencijo v priučeno pomembni zadevi financiranja zasebnega šolstva in protokolarna obiskovanja med kolegi drugih držav, je politično popolnoma odsoten – tako za splošno kot za resorno javnost. In ta realna politična odsotnost, odsotnost kot ministra, se, seveda, kaže tudi, ko gre za podnebno krizo.

V načelnem smislu Pikalo nanjo ni imun. Tudi sam bi se, jasno, rad videl kot razsvetljeni subjekt, ki se zaveda dimenzij in urgentnosti problema. Letošnjega marca, recimo, je z izjavo podprl tudi podnebni štrajk:

KLIP Pikalo

Problem sladkobne kvazi-angažiranosti, s katero tudi sam, kljub funkciji ministra, paradira kot »aktivni državljan«, pa ni le v njegovi objektivni umeščenosti v konkretno stranko, njeno zgodovino in njeno sedanjost. Problem ni le v tem, da se lepota njegovih lastnih refleksij, nad katerimi se naslaja, generira v razliki do realnosti še vedno delujočih spomenikov šaleškemu lobiju, temveč da ne deluje tudi na terenu, kjer bi lahko deloval po svoji funkciji. Med podnebnim štrajkom je znal »deliti skrb glede našega planeta«. Na twitterju je znal podpreti deklaracijo o podnebnih izrednih razmerah, češ da je zadnji čas za ukrepanje. A da bi se podvizal pri prenovi šolskih učnih načrtov, ki bi se s tem končno premaknili naprej od kislega dežja in ozonske luknje in s katerimi bi se, kar je najbrž vsaj enako pomembno, o podnebni krizi izobrazil tudi učiteljski kader – tega najbrž ne bomo kmalu dočakali. Seveda je ob trenutni praksi oblikovanja šolskih načrtov težko pričakovati čudeže; a če bi sistematično izobraževanje o podnebnih spremembah povprečen nivo dojemanja problema premaknilo na raven trenutne slovenske kolumnistike – kar ni ravno težko –, bi se tudi nivo javne debate moral odlepiti od prakse odkrivanja tople vode pri vedno novih subjektih, ki univerzalno veljavo svojega privatnega razsvetljenja lahko prodajo le pod pogojem, da odmislijo in iz javnega spomina izbrišejo vse tiste, ki jih je stvar zadela že kdaj prej. 

Kakorkoli – če je Pikalo najboljši primer ponotranjega razkoraka med abstraktnim razsvetljenjem in realnim uživanjem v odlaganju kriznega delovanja, tistega delovanja namreč, ki bi pokazalo, da problem ni tako estetski, kot so estetske njegove refleksije, je primer nekega drugega ministra primer povsem druge vrste. Če Pikalo pooseblja impotenco abstraktnih razodetij, pa gospodarski minister Zdravko Počivalšek morda najbolje med vsemi politiki pooseblja realno blokado, ki jo postavlja kontinuiteta tiste mentalne sheme, v kateri je Slovenija ždela vse doslej in v kateri dejansko ždi še danes. 

KLIP Počivalšek

Čisti inertni politični center, ki je z novim nosilcem odvrgel tudi Cerarjeve in Koprivnikarjeve dopolnilne fantazije o lastni »modernosti«, je verjetno najslabše, kar se nam lahko zgodi v situaciji podnebne krize – kolikor blokira kriznost kot tako. Ogljični davek je slab, ker je davek; »žal utopistične ideje«, ki bi v imenu krize prehodno ogrozile premogovniško samooskrbo, so nedopustne, ker je nacionalna samooskrba razumljena kot absolutna svetinja – pa čeprav bi njena absolutnost v državi članici Evropske unije morala biti razrahljana; glavni problem so v tej shemi, jasno, odpadki, ki nam ob zapiranju mej grozijo, da postanemo odpadkovni žep; in seveda, zeleni populizem je slab, ker je populizem, pa čeprav ne obstaja.

Prav zato, ker stranke SMC politični imidž po novem ne skrbi več, prav zato, ker je s svojim novim predsednikom zmožna ostati imuna na skušnjave vsake forme zelenega populizma, je še toliko bolj pripravna, da se ob problemih, ki zahtevajo popolno rekonfiguracijo zdravega razuma, z vsemi štirimi zakoplje v mentalni beton in zahteva nekaj drugega, nekaj bolj zmernega, nekaj bolj realističnega. Stranka SMC, prav ista stranka, ki je v svoji zagovednosti blokirala tudi redefinicijo živali kot čutečeih bitij, ima morda nizke procente, ima morda neatraktivnega predsednika in verjetno nikoli več ne bo centralna politična sila. A to še ne pomeni, da ne obstaja – in če jo bomo odmislili, bo obstajala le še za stopnjo bolj.

...

V Sloveniji podnebno krizo po nenavadnem naključju razglašajo praktično vse javne figure, vključno z bivšim predsednikom in njegovim sinom. Razglašajo jo vsi - razen tistih, ki trenutno sedijo v takih ali drugačnih koalicijskih stolih. Medtem pa se je Evropski parlament odločil, da sledi nekaterim državam in mestom ter razglasi »climate and environmental emergency«, podnebne in okoljske izredne razmere. Je to sploh kaj? in če je – kaj je? 

Podnebne izredne razmere, kakršne so bile razglašene, jasno, niso »izredno stanje«. Nobene vojske ne bo na cestah, nobene policijske ure ne bo in nobena, še tako avtoritarna figura si te deklaracije ne bo mogla vzeti kot izgovor za zeleno diktaturo – in glede dejstva, da pri tem ukrepu odpade kakršen koli suspenz običajnih demokratičnih institucij in človekovih pravic, je deklaracija Evropskega parlamenta celo eksplicitna. Podnebne izredne razmere torej niso podnebno izredno stanje – a v nekem bolj enigmatičnem smislu tudi niso čisto polnovredne izredne razmere. 

Če izredne razmere, kakršne so lokalno razglašene ob posameznih ekstremnih vremenskih dogodkih, v polni meri upoštevajo nujnost začasne menjave prioritet – od zaprtja šole do odpovedi dirke formule ena –, pa se deklaracija Evropskega parlamenta noče odpovedati niti enemu samemu elementu normalnosti. Ko želi doseči nemogoče, ko oznanja, da meri na dosego ambicioznejše verzije Pariškega sporazuma, za katero danes praktično nihče več ne verjame, da je dosegljiva, med pogoji ne izpostavlja zgolj nuje, da so ukrepi »socialno uravnoteženi«, da skrbijo za »pravičen in enakopraven prehod« ter »visoko raven socialnega varstva in kakovostna delovna mesta«, temveč hkrati terja, da morajo ukrepi, kako da ne, »podpirati konkurenčnost naših gospodarstev«.

Ko si predočimo to nenavadno ideološko sintezo podnebne pravičnosti in kapitalističnega statusa quo, nas najbrž zamika, da bi se zadovoljili z razlago, da gre za posledico sekundarnega kompromisa – dobre bazične ideje, ki so jo popačila naknadna dopolnila ene ali druge strani, prve, ki je želela na vso silo poudariti moment socialne pravičnosti, in druge, ki se je zbala, da bi ta, sicer poudarjeno »simbolna« deklaracija, nekoč v prihodnosti vendarle utegnila proizvesti nehotene posledice za kakšno od javno-zasebnih korporacij. A problem je v resnici bolj osnovne narave. Podnebne izredne razmere že v izhodišču niso načelno odprte izredne razmere, ki bi bile razglašene kot odgovor na podnebne spremembe; niso izredne razmere, ki jih družba sprejme zaradi sedanjih in prihodnjih učinkov podnebnih sprememb ter posledično prosto presodi, v kolikšni meri bodo razmere dejansko izredne, temveč so v strogem smislu zgolj emfatični opis stanja, zgolj deklaracija konstatacije. 

Realna omejenost sintagme, blokada, ki preprečuje, da bi izredne razmere dosegle načeloma samoumeven preobrat prioritet, ki veljajo v normalnem stanju, je v bistvenem posledica njenega izvora. Govor o problemu, ki smo mu nekoč rekli globalno segrevanje, namreč že od vsega začetka temelji na trostopenjskem modelu ozaveščenja, motivacije in delovanja: v trenutku, ko bomo dosegli stopnjo popolne ozaveščenosti, v trenutku, ko bomo dojeli polno resničnost problema in dosegli maksimalno motivacijo, naj bi se avtomatično sprožilo adekvatno delovanje. A ker gre za problem, ki se ne le vseskozi spreminja, temveč je še vedno, kljub številnim nespregledljivim signalom v sedanjosti, v bistvenem smislu problem prihodnosti, problem prognoze, ki je ravno dovolj nezanesljiva, da odpira strukturni prostor zaslepitve, je popolno dojetje njegove realnosti v načelu nemožno. 

In jasno, ko se je izkazalo, da stari izrazi, globalno segrevanje in podnebne spremembe, niso proizvedli želenega rezultata, se je zagnal sicer dobronameren, a precej dvorezen proces izumljanja novih, ostrejših in močnejših oznak, ki bi ustrezno zajele resnost problema. Izraz »climate emergency« je v svojem izvoru tako le zadnja stopnja procesa intenzifikacije konstatacije, druga potenca izraza »climate crisis« in tretja potenca izraza »climate change« – posledično pa v njem kljub vse bolj poudarjeni performativni tendenci ostaja sled gole konstatacije problema, ki se nahaja v naši zunanjosti. 

Dejstvo, da je bila karta izraza »emergency«, izrednih razmer, porabljena za namene čim bolj energičnega opisa problema, s katerim se moramo šele spopasti, ni ostalo brez posledic. Ker je termin služil kot instrument ozaveščanja, kot pomagalo pri preboju spoznavne blokade, kot instrument spopada z indiferenco – ki se je zato, ker imamo nezavedno, ne moremo znebiti tudi najbolj informirani in ozaveščeni –, se je v trenutku, ko je stopil na področje pravno-političnega diskurza in bi moral ponovno prevzeti svoj osnovni pomen, pomen suspenza normalnosti, pretvoril v opis prazne in neobvezne kriznosti. Tako kot se podnebni štrajk ni znal razumeti kot stavka, tako kot se podnebna kriza ne zmore dojeti kot kriza, se tudi podnebne izredne razmere nočejo razumeti kot izredne razmere – in čeprav ni povsem izključeno, da bi Evropska unija v okvirih boja za eksistenco tudi sama odkrila smisel svoje lastne eksistence, je vendarle bolj verjetno, da bosta tako deklaracija kot prihajajoči podnebni zakon v prvi vrsti služila kot še en instrument evropskega avtoerotizma, občudovanja lastne plemenitosti, čistosti in naprednosti, občudovanja nove verzije evropskega načina življenja, ki se v občudovanje ponuja tudi vsem tistim, ki se reševanja podnebne krize ne morejo lotiti s tolikšnim stilom. 

T. T.

Glasba: Bicep – Glue, Efdemin – Acid Bells