Štekaš prepoved splava na Poljskem?
Na Poljskem je v sredini julija potekalo parlamentarno glasovanje o reformi zakona o pravici do splava. Poslanci so glasovali o zakonu, ki bi uzakonil pravico do splava do 12. tedna nosečnosti. Vlada premierja Donalda Tuska, ki je v predvolilni kampanji obljubljala razširitev pravice do splava, je na glasovanju izgubila zaradi svojih konservativnih članov – parlament je zakon za las zavrnil z 215 glasovi za in 218 glasovi proti. V naslednjih tednih so se zvrstili protesti razočaranih volivcev, ki trdijo, da jih je vlada zavedla in da ni sposobna izpolniti niti najbolj osnovnih predvolilnih obljub. Ali je sprememba zakonodaje o reproduktivnih pravicah na Poljskem na mrtvi točki, kakšne so možnosti, ki jih ponuja opozicija in kakšne so bile vsebinske spremembe zakona, ki ga je parlament zavrnil ter ali Tusk sploh ima parlamentarno večino za sprejetje zakonov, ki jih je obljubljal pred volitvami, bomo poštekali v nadaljevanju.
Trenutno je umetna prekinitev nosečnosti na Poljskem dovoljena le v primeru, da je nosečnost posledica spolnega napada, incesta ali če nosečnost ogroža življenje nosečnice. Nosečnice lahko brez pravnih posledic prekinejo nosečnost, a oseba, ki izvede splav ali pri njem asistira, lahko prejme do tri leta zaporne kazni. Skoraj popolno kriminalizacijo splava je leta 2020 uvedla takratna vlada, ki jo je vodila konservativna stranka Zakon in pravičnost. Vlada Donalda Tuska, ki je na oblasti od konca leta 2023, je veliko glasov na volitvah dobila prav zaradi obljub o liberalizaciji zakonodaje, ki zadeva pravice LGBTQ skupnosti in reproduktivne pravice. Ali je šlo pri Tuskovih obljubah le za predvolilne puhlice ali ne in zakaj so mu prinesle zmago na volitvah, pojasni Marta Lempart, poljska aktivistka za reproduktivne pravice in ustanoviteljica poljskega gibanja Women’s Strike, ustanovljenega leta 2016 in najbolj znanega po protestih iz leta 2020, ko je prišlo do zadnjega omejevanja pravice do splava na Poljskem.
Zakon na glasovanju dvanajstega julija ni bil sprejet, ker se je koalicijska kmečka Stranka poljskega ljudstva postavila na opozicijsko stran skupaj s strankama Zakon in pravičnost in Konfederacja ter glasovala proti reformi zakona. Dva poslanca iz Tuskove Državljanske koalicije o zakonu nista glasovala, zato ju je premier suspendiral, tretjega, ki ni oddal glasu, pa je Tusk oprostil, saj je bil v času glasovanja v bolnišnici. Eden izmed suspendiranih poslancev je nekdanji namestnik ministra za razvoj in tehnologijo Waldemar Sługocki, ki se je v času glasovanja mudil na potovanju v Združenih državah Amerike, za kar ga je premier kaznoval. Drugi suspendiran poslanec pa je Krzysztof Grabczuk, ki ga Tusk razrešil tudi s položaja podpredsednika parlamentarnega kluba Državljanske koalicije. S kakšnimi težavami v koaliciji se sooča Tusk, pove Aleks Szczerbiak, profesor politologije na Univerzi v Sussexu.
Opozicijski Poljska ljudska stranka in stranka Poljska 2050 podpirata predlog, ki je javnosti znan kot kompromisni zakon iz leta 1993. Ta dovoljuje splav le v primeru, ko gre za utemeljen sum, da je ogroženo zdravje matere, če je zarodek »nepopravljivo poškodovan« ali če je nosečnost posledica nezakonitega dejanja. Zakon torej vsebuje eno izjemo več, kot trenutni zakon, ki prekinitve nosečnosti zaradi poškodbe zarodka ne omogoča. Kako je nastal prvi zakon, ki prepoveduje splav na Poljskem iz leta 1993, javnosti znan tudi kot kompromisni zakon, pojasni Lempart.
Še več o okoliščinah nastanka zakona pove Szczerbiak.
Da pri zakonu ne gre za kompromis, temveč le za ime, ki zakrije dejstvo, da gre za prepoved umetne prekinitve nosečnosti, pove Lempart.
Zakon iz leta 1993 je predlagala takratna desna vlada po vzoru zakona iz El Salvadorja, kjer so osebe, ki naredijo splav, kaznovane z zaporno kaznijo. Kot odgovor na zakon, ki bi prepovedal splav, sta Barbara Labuda iz Stranke demokratske unije in Zbigniew Bujak iz Delavske unije zbrala nekaj manj kot milijon in pol podpisov za izvedbo referenduma o uvedbi zakonske kazni zaradi splava. Predlagatelji zakona podpisov za izvedbo referenduma niso upoštevali, so pa predlog »omilili« tako, da so iz njega izbrisali dve točki: zaporno kazen za osebe, ki splavijo in prepoved splava v okoliščinah, ki so izven nadzora nosečnice. Zakon iz leta 1993 je tako uvedel zaporno kazen do treh let za zdravnika, ki pomaga pri splavu in vpeljal prepoved splava, razen v primerih incesta, posilstva in zanositve osebe pod mejo starosti privolitve – takrat 16, zdaj 15 let - ter v primerih prej omenjene nepopravljive poškodbe zarodka in življenjske ogroženosti nosečnice.
Pomembno vlogo pri prepovedi splava je imela tudi Katoliška cerkev, ki je po osamosvojitvi Poljske postala eden glavnih političnih akterjev v državi. Poljski papež Janez Pavel II, ki je papeško funkcijo opravljal od leta 1978 do leta 2005, je zagovarjal prepoved splava kot temelj katoliških in poljskih nacionalnih vrednot. Njegov prvi papeški obisk Poljske leta 1979 je bil ključni trenutek uveljavitve Katoliške cerkve kot pomembne politične sile v državi, hkrati pa eden od začetkov premikov k omejevanju reproduktivnih pravic. Več o njeni vlogi pred sprejetjem zakona leta 1993 pove Szczerbiak.
Leta 1996 je parlament razširil izjeme od prepovedi splava – splav je postal legalen, če je bila nosečnica v težki ekonomski ali socialni situaciji. Zakon je naslednje leto razveljavilo ustavno sodišče zaradi protiustavnosti. Zakon je bil protiustaven glede na ustavo, ki je znana kot Mala ustava Poljske in ki je veljala med letoma 1992 in 1997. A že isto leto, ko je sodišče podalo odločitev, je na Poljskem začela veljati nova ustava, pod katero razširitev izjem od prepovedi splava ni neustavna in ki velja še danes. Več o odločitvi sodišča pove Lempart.
Strankarska stališča glede splava na Poljskem med letoma 1993 in 1997 in odločitev sodišča pojasni Szczerbiak.
Od leta 1997 nato skoraj dvajset let ni bilo nobenih sprememb ali resnejših namer spremembe zakonodaje o splavu. Javna diskusija o zaostritvi prepovedi splava se je sprožila leta 2016, ko se je pojavila iniciativa »Stop splavu«. Več o predlogu zakona, ki ga je pripravilo civilno gibanje, pove Lempart.
Sogovornica pojasni tudi, kaj je mednarodna organizacija Agenda Europe, katere poljski člani so bili pobudniki popolne prepovedi splava na Poljskem leta 2016, in za kaj se zavzema.
Agenda Europe je krovna fundamentalistična krščanska organizacija, ki je bila ustanovljena leta 2013 po srečanju evropskih in ameriških organizacij za življenje in ki združuje več kot 100 mednarodnih organizacij po Evropi. Vanjo je včlanjenih tudi več kot 50 poslancev parlamentov evropskh držav. Splavu, pravicam LGBT oseb in ostalim osnovnim pravicam nasprotuje, ker meni, da ogrožajo krščanstvo. Financirajo jo aristokrati, oligarhi in milijarderji iz Mehike, Združenega kraljestva, Avstrije, Rusije in drugih držav. Njena prva misija je bila prepoved istospolnih porok na Hrvaškem, ki je bila za razliko od popolne prepovedi splava na Poljskem uspešna. Njeni člani so sodelovali tudi pri kampanji proti legalizaciji istospolne poroke na referendumu pri nas leta 2015.
Kot pove Szczerbiak, je leta 2016 tudi vladajoča stranka Zakon in pravičnost presodila, da ne more vztrajati pri popolni prepovedi splava.
Kot je povedala sogovornica, se je kot odgovor na predlog zakona pojavilo še večje število organizacij in iniciativ, ki so zagovarjale pravico do splava. Skupaj so organizacije štele več kot pol milijona članic in zbrale več kot 200 tisoč podpisov podpore. Parlament je opustil obravnavo predloga zakona zaradi številčnosti protestov in do zakonskih sprememb ni prišlo še štiri leta.
Leta 2020 je ustavno sodišče odločilo, da od izjem izključi nepopravljivo poškodbo zarodka. Državo je spet zajel val protestov, a takrat brez neposrednega vpliva na zakonodajo, kot leta 2016. V času protestov zaradi prepovedi splava je vlada začela izgubljati podporo. Na lanskih parlamentarnih volitvah desna koalicija, ki jo je vodila stranka Zakon in pravičnost, ni uspela dobiti večine glasov. Vlado je na podlagi predvolilnih obljub, ki smo jih omenili v začetku oddaje, oblikoval Donald Tusk. A kot pove Szczerbiak, vladajoča stranka ni vedno podpirala pravice do splava do 12 tedna nosečnosti.
Ker Tusk ni uspel izpolniti svoje predvolilne obljube, so se na Poljskem v zadnjem mesecu zvrstili mnogi protesti za sprejetje zakona, ki bi legaliziral splav. Kot pove Lempart, je podpora vladi močno padla. Kaj še zahtevajo protestniki?
V zadnjih letih se je politično ozračje na Poljskem temeljito spremenilo. Katoliška cerkev zaradi afer spolnega nadlegovanja in po mnenju mnogih Poljakov prevelikega vmešavanja v politiko izgublja svojo nekdanjo politično moč. Kot smo izvedeli, tudi politične stranke ne dajo več toliko na njene želje, državljani pa protestirajo ob vsaki zaznani grožnji nadaljnjega omejevanja reproduktivnih pravic. Lempart meni, da ima kljub neuspešnem poskusu sprejetja zakona vsa potrebna sredstva, da uspešno izpelje še eno glasovanje.
Morda pa tokrat politični oportunizem le prinese kaj dobrega za ljudstvo.
Dodaj komentar
Komentiraj