V oddaji Šteker nadaljujemo z reproduktivnimi pravicami v Združenih državah Amerike. Pred dobrim mesecem smo skušali razumeti precedenčni sodni primer Roe proti Wade in popisati zakonske spremembe, ki ženskam v ZDA po lanski razveljavitvi sodbe iz leta 1973 dovoljujejo ali omejujo dostop do umetne prekinitve nosečnosti. Danes še o ozadju, o splavu kot enem glavnih političnih konceptov in polarizacijskih torišč v ameriškem javnem diskurzu. Kljub temu, da je bila dolga leta pravica do splava urejena s precedenčnim primerom Roe proti Wade in se je zdela nedotakljiva, je bila jasnost stališča vsakega politika v odnosu do splava nujna. A ni bilo vedno tako – umetna prekinitev nosečnosti in reproduktivne pravice so šele v 80-ih letih postale eno področij razlikovanja demokratov in republikancev. 

Prelomna točka državnih politik pri regulaciji splava je nastopila v sredini 19. stoletja. Do tedaj je veljalo, da so ženske lahko poseg opravile, dokler niso čutile premikanja ploda, kar imenujemo oživitev ploda. V splošni zdravniški praksi fetus oziroma plod ni bil opredeljen kot ločena entiteta, temveč kot podaljšek matere. Posledično splava niso pojmovali kot uboja še nerojenega otroka, temveč kot nasilje nad žensko in njenim telesom.

Nasprotno s splošnim prepričanjem do preloma v ideološkem pojmovanju splava ni prišlo zaradi verskih ali moralnih vzrokov. Splav kot poseg so želeli omejiti zdravniki. Do 19. stoletja so umetno prekinitev nosečnosti izvajale ženske, navadno babice. Pri tem so navadno uporabljale abortivne rastline in tako imenovane pesarje, včasih so opravile tudi manjše kirurške posege. Splavi so se opravljali doma, redkeje v bolnicah, pogosto pa so bili posegi za ženske nevarni, saj ni šlo za profesionalizirano prakso. Leta 1847 ustanovljeno Ameriško zdravniško združenje, krajše AMA, si je prizadevalo za uveljavitev in institucionalizacijo zdravniškega poklica. Med napore zdravnikov je sodilo tudi omejevanje nereguliranih izvajalcev umetne prekinitve nosečnosti. Z argumentom, da se življenje začne ob spočetju in ne ob oživitvi ploda, so med letoma 1860 in 1880 pripomogli k sprejetju 40 zakonov, ki so prepovedovali splav. Do leta 1900 so vse zvezne države sprejele zakone, ki so prepovedali splav v različnih fazah nosečnosti, tako z uporabo zdravil kot s pomočjo medicinskega posega. Skoraj vsi zakoni pa so vključevali tako imenovano terapevtsko izjemo, po kateri so zdravniki lahko po lastni presoji izvedli splav, če je bilo to potrebno za ohranitev življenja matere. 

Kako se je razumevanje umetne prekinitve nosečnosti spremenilo na prehodu iz 19. v 20. stoletje, povzame Mary Ziegler, profesorica pravne zgodovine na Univerzi v Kaliforniji. 

Izjava

Do dovoljenja tako imenovanih terapevtskih splavov je sicer privedel šele izbruh rdečk med leti 1963 in 1965. V primeru, da so ženske zbolele v času nosečnosti, je to lahko vplivalo na zdravje ploda, zato so zdravniki dovolili take splave. Kljub temu, da je šlo za delno povečanje dostopnosti splava, so napotnico za terapevtski splav navadno prejele le redke pacientke, poleg tega pa je to pomenilo, da so zdravniki postali končni razsodniki moralnosti in zakonitosti umetne prekinitve nosečnosti.

A splava niso omejevali zgolj zdravniki. K republikanskemu narativu o ohranitvi še nerojenega otroka, ki je danes močno razširjen po zahodu, so prispevala zlasti gibanja za ohranitev življenja oziroma pro-life gibanja. Zares glasna so ta gibanja proti pravici do splava postala v 70-ih letih, ko je vrhovno sodišče razsodilo v primeru Roe proti Wade. Med letoma 1900 in 1965 ni bilo pretirane potrebe po oblikovanju tovrstnih gibanj, saj je pravico do splava omejevala država sama. Prvi zametki oblikovanja nekakšnega gibanja, ki nasprotuje pravici do splava, so se začeli v 60-ih letih. Leta 1959 je skupina strokovnjakov iz Ameriškega pravnega inštituta sestavila predlog nove zakonodaje, v kateri so se zavzeli za zakon, ki bi po celotni državi liberaliziral zvezne zakone o splavu. Po njihovem mnenju bi splav moral biti dovoljen za ženske, ki so zanosile zaradi posilstva, katerih fetus je deformiran in katerih duševno ali fizično zdravje je ogroženo. S tem ko se je v mnogih zveznih državah začelo oblikovati gibanje za liberalizacijo dostopnosti splava, se je oblikovalo tudi gibanje, ki je temu ostro nasprotovalo. 

Sprva je pro-life gibanje obstajalo kot vrsta manjših skupin zlasti zdravnikov, medicinskih sester in odvetnikov. Leta 1967 je nacionalni svet katoliških škofov ustanovil Nacionalni odbor za pravico do življenja, največje še vedno delujoče pro-life gibanje, ki deluje v vseh 50 zveznih državah. Sprva je šlo za katolike, nato so se jim pridružili tudi protestanti, mormoni in pravoslavci. Sprva manjše in geografsko razdrobljeno gibanje, ki se je osredotočalo na zakonodajo posameznih zveznih držav, se je razširilo s sprejetjem primera Roe proti Wade. Pripadniki iz vseh zveznih držav so dobili skupnega sovražnika. Do sprejetja Roe proti Wade so si skupine navadno prizadevale za opredelitev splava kot moralno spornega posega, po letu 1973 pa so svojo strategijo usmerile v navidezno varovanje ploda. Medicinski napredek 20. stoletja je sprožil tudi dodatno zanimanje za fetalno življenje, ki ga je bilo zdaj mogoče preučevati in zdraviti na popolnoma nove načine. Opredelitev ploda kot lastnega individuma s svojimi pravicami se je prenesla iz medicinske prakse v politiko, pro-life gibanje pa je začelo fetus pojmovati kot otroka. Taki opredelitvi smo v pravnih dokumentih priča že vse od prvih zakonov o splavu v Združenih državah. Tudi po Roe proti Wade je v zadnjem trimesečju nosečnosti v interesu države, da zaščiti še nerojenega otroka. Podobno je moč razbrati tudi iz zdravniške oskrbe in ginekoloških pregledov, ki jih nosečnica mora obiskati, saj je v interesu zdravstva in s tem države, da se zaščiti plod. Javna razprava, ki so jo vodile konservativne skupine, je temeljila zlasti na tem, da je plod žrtev. Da bi svoje stališče razširili, so za splav krivili izvajalce posega in feministke, ki naj bi prispevali k njegovi legalizaciji. 

V poznih 70-ih in zgodnjih 80-ih se je gibanju pridružilo veliko evangeličanov, ki so gibanje pomladili in radikalizirali. V 60-ih letih so se evangeličani gibanju pridružili na podlagi osebnih prepričanj, saj evangeličanska cerkev ni bila strogo opredeljena do splava. To se je spremenilo, ko je odbor konvencije južnih baptistov leta 1980 sprejel dokument, v katerem so jasno opredelili, da splavu nasprotujejo. Poleg priključevanja že obstoječim pro-life formacijam so evangeličani začeli ustanavljati tudi svoje. Med najbolj znanimi je Operacija reševanja, katere pripadniki so splav želeli zaustaviti z vsemi sredstvi. Najpogosteje so se posluževali taktike ustvarjanja človeških blokad pred klinikami, kjer so ženske lahko opravile splav. S svojimi taktikami, ki so vključevale tudi grožnje in napade na ponudnike splava, so privabljali medije in širili svoje ideje po vseh Združenih državah. V 80-ih in 90-ih letih so konservativne skupine tudi uspele s svojimi predlogi zakonov ali omejitev, ki splava sicer niso kriminalizirali, a so otežili njegovo dostopnost. Po zveznih državah so kongresi začeli sprejemati zakone, ki so zahtevali obvestitev staršev žensk o splavu, obvezen ultrazvok in čakalno obdobje med posvetom in posegom.

Po vsem nasprotovanju in omejevanju, ki so ga izvajali zdravniki in pro-life gibanje, je splav kot pereča tema v politiko vstopil v 70-ih in 80-ih letih. Leta 1979 je politični strateg republikanskega tabora Paul Weyrich pripadnike evnageličanske cerkve prepoznal kot novo potencialno volilno bazo. Evangeličani so predstavljali 29 odstotkov volivcev in z nasprotovanjem abortusu bi jih po menju Weyricha republikanski politiki pridobili na svojo stran. Po njegovih analizah je šlo za velik del nemobiliziranega volilnega telesa, saj so mnogi evangeličani verjeli, da je politika koruptivna in slaba. Začel se je torej načrtni preobrat, saj so pred tem splavu nasprotovali zlasti katoliki iz vrst demokratov, mnogi republikanci pa so Roe podprli s prepričanjem, da gre za varovanje individualne svobode.

Izjava

Splav je v politični diskurz vstopil s sprejetjem primera Roe proti Wade. Na predsedniških volitvah leta 1976 sta se tako kandidat demokratov Jimmy Carter kot republikanski kandidat Gerald Ford popolnoma oddaljila od vprašanja splava. Kljub temu, da je umetna prekinitev nosečnosti že vstopila v političen diskurz, nobena od strank ni imela jasno opredeljenega stališča. Podpora oziroma nasprotovanje odločitvi vrhovnega sodišča v primeru Roe proti Wade tudi po letu 1980 nista bila nujno pogojena s strankarsko izkaznico. Na glasovanju v senatu leta 1983 je za ustavno spremembo, ki bi onemogočila Roe, glasovalo 34 republikancev, a tudi 15 demokratov. Proti je glasovalo 19 republikancev in 31 demokratov. Med demokrati, ki so glasovali za spremembo ustave, je bil tudi sedanji ameriški predsednik Joe Biden, ki je skladno s stranko, ki ji pripada, kasneje popolnoma spremenil svoje stališče. 

Prva povezanost med republikansko stranko in nasprotniki pravice do splava se je pokazala leta 1972, ko je republikanski predsednik Richard Nixon v svoji kampanji ostro nasprotoval splavu. A pri Nixonu ni šlo za strateško odločitev republikanskega tabora, temveč za osebno stališče. Splav je prvič postal pomemben del predsedniške kampanje leta 1980, in sicer s kampanjo Ronalda Reagana. Reagan, ki je v času opravljanja funkcije guvernerja Kalifornije podpisal enega najbolj liberalnih zakonov o splavu, je kot predsedniški kandidat splavu ostro nasprotoval. V svoji kampanji je podprl Human Life Amendment, ki so ga oblikovali pripadniki Nacionalnega odbora za pravico do življenja. Več o vlogi Reagana pove Ziegler. 

Izjava

Sčasoma je opredeljenost v strankah do pravice do splava postala bolj jasna. K temu so prispevale interesne skupine na obeh straneh. V republikanskih vrstah je močno vlogo odigrala cerkev, ki je financirala in spodbujala gibanja za ohranitev življenja. V vrstah demokratov so pomembno besedo dobile feministke, ki so kot enega glavnih problemov predstavile reproduktivne pravice žensk. Osebna stališča kandidatov so se morala torej prilagoditi novim strankarskim načelom. Zanimiv primer sta republikanski predsednik George Bush starejši, ki pred kampanjo ni nasprotoval splavu, a se je to spremenilo leta 1988, ko je začel predsedniški mandat. Nato ga je na volitvah 1992 premagal Bill Clinton, ki je sprva splavu nasprotoval, a je kot kandidat demokratov to stališče spremenil. 

Še počasneje kot politiki so ta preobrat sprejeli volivci. Leta 1991 se je v eni od javnomnenjskih anket za splav brez omejitev opredelilo 45 odstotkov demokratskih volivcev in 41 odstotkov republikanskih. Prav tako sta obe stranki še vedno poskušali pridobiti sredniske volivce. Tako so si republikanski politiki začeli prizadevati za omejevanje dostopa do splava in ne nujno za njegovo kriminalizacijo. Tudi demokrati dolga leta niso eksplicitno podpirali splava. V primerih, ko so ga, pa so se zavzemali, da bi bili posegi redki in jih s tem še vedno stigmatizirali. 

Obenem so gibanja za ohranitev življenja, med glavnimi prav Nacionalni odbor za pravico do življenja, začela financirati politične kampanje kandidatov, ki so zagovarjali njihovo stališče, torej republikanskih kandidatov. V ta namen je gibanje ustanovilo Nacionalni politični akcijski odbor za pravico do življenja, katerega člani so sodelovali pri oblikovanju političnih programov. Od 80-ih let je splav postal ena ključnih točk programov tako predsedniških kot tudi senatorskih in guvernskih kandidatov. Kljub temu, da je opredelitev do splava za ameriške volivce velikega pomena, pa je kandidatovo stališče povsem odvisno od stranke, ki ji pripada. Zakaj je splav v Združenih državah danes tako polarizirajoča tema, za konec strne Ziegler. 

Izjava

Splav, ki ga v Združenih državah ni legaliziralo zakonodajno telo, temveč sodna veja oblasti, ostaja polje spopadov. Zaradi odločitve vrhovnega sodišča lahko predvsem nasprotniki, pa tudi zagovorniki pravice do splava trdijo, da ne gre za pravico, utemeljeno na suverenosti ljudstva. To odpira prostor za propagando in nadaljne bitke na področju reproduktivnih pravic, kolateralna škoda politik in vpliva lobijev pa ostajajo navadne Američanke, ki jim ni dovoljeno niti odločanje o lastnih telesih.

Naslovna fotografija: kolaž