Še pred mesecem dni je bil nepogrešljiv. Praktično povsod. In za vsakogar. Če bi živel v Združenih državah in bi se znašel pred sodiščem – denimo zaradi pralnega stroja, kakor se je svoj čas v Sloveniji –, bi bilo bržčas nemogoče oblikovati poroto, saj lahko to onstran velike luže sestavljajo le osebe, ki o procesni zadevi ne vedo ničesar in jim tudi udeleženci pravde niso znani. Ne pretiravamo, če rečemo, da so si lahko bili naši ljudje v laseh le glede tega, ali se ljubljanski politični poldnevnik začenja pri tem ali onem vplivnežu oziroma mogočnežu, medtem ko je bilo vsakomur jasno, da se omenjeni meridian sklepa pri njem. Kako so se eni mučili, da bi ga označili kar najbolj prijazno! In s kakšno vztrajnostjo so si drugi razbijali glavo, da bi ga zadeli v živo!!! Danes pa ga ni več nikjer. Ne v kaosu stvarnosti ne v virtualnem kozmosu. Še v vlogi zapolnjevalca strukturno praznega mesta ga nihče ne pogreša.

Beseda seveda teče o Karlu Erjavcu. Zdaj se je treba z njo siliti – vendar ni odveč, saj kariera tega nekdanjega nepogrešljivca kot komaj katera druga na Slovenskem kaže, kako v politiki togost uniči vse možnosti, ki jih je dolga desetletja širila, poglabljala in podaljševala elasticiteta.

Koordinate usodnega zavoja, na katerem je obtičal Erjavčev do nedavnega nezaustavljivi porsche, so – in to je pri vsej zadevi presenetljivo – že stare. Največ je k njihovemu definiranju prispeval Janko Kersnik, ki ni bil samo imeniten pisatelj, temveč tudi upoštevanja vreden politik. Mož si je preprosto drznil misliti nepredstavljivo. In čez čas mu je spekulativno idejo, ki je sodila v sfero političnega Jugendstila, uspelo uresničiti. To je bil izjemen dosežek, ker preobrazba zamisli v empirično dejstvo še zdaleč ni bila odvisna le od njegovih najožjih privržencev, temveč tudi od ljudi, ki so se z njim pri prenekaterem vprašanju opazno razhajali. Skoz in skoz priljudni notar iz brdskega plemiškega gnezda, ki je v politiki poudarjal pomen mladostne elasticitete, je bil namreč pravi arhitekt zveze med slovenskimi liberalci ter Nemci in njihovimi renegatskimi podrepniki, ki se je v obdobju vrhunca integralnega nacionalizma načeloma zdela nemogoča. Ta koalicija, ki je temeljila na tajnih pogodbah, je v razmerah, katerih okvir je ustvarjala s premoženjskim stanjem in spolom glasovalcev omejena ter potem še z izhodiščno neenakostjo začinjena volilna pravica, za več kot deset let zadržala radikalno demokratizacijo in prevlado katoliškega tabora na Kranjskem. Kersnik je pač od vsega začetka vedel, kar je nekoč zelo radikalni Tavčar dognal šele junija 1909, ko je po obelodanjenju enega od dogovorov med rodoljubnimi liberalci in Nemci svojim pristašem dejal: »Povsod, in tudi v politiki velja načelo, da tisti prej pije, ki je bližje studenca. In vsaka politična stranka modro postopa, če izrabi vsa sredstva, da pride bližje k studencu.«

Erjavec je dolga leta stal ne samo pri potočku, temveč pri deročem slapu. Upokojensko stranko je prevzel od Antona Rousa, ki je bil v prvi vladi Janeza Janše skrbnik koalicijske pogodbe. Edinstven položaj je ustrezal možu z izjemno tenkim sluhom. Svojo vključitev v novo oblastno shemo je Rous pospremil z antologijskimi besedami: »Zdaj Janša tala!« Okretnemu strankarskemu šefu, ki je prej kot drugi dojel priložnosti nove situacije, ni bilo treba niti v prvo – ministrsko – linijo.

Erjavec, ki se ni zadovoljeval le z vplivom, temveč je hotel tudi moč, je tedaj postal minister za obrambo. To, da je čez čas zamenjal Rousa na čelu upokojenske stranke, je bilo ob njegovem značaju ne samo logično, temveč tudi neizogibno. Zato ni naletel na odpor: prejšnji pronicljivi voditelj mu je dal prostor, saj je vedel, da usodi nihče ne uide. Erjavec je namreč že v tistem času naravnost virtuozno uporabljal skrajno preprosto, a zaradi človeške nečimrnosti vedno učinkovito tehnologijo političnega boja: pri slehernem nasprotniku – tako dejanskem kot potencialnem – je spodbudil eksponencialno rast občutka superiornosti nad seboj. To mu je uspelo z neizmerno potrpežljivostjo: da je lahko ustvaril videz lastne ranljivosti, ni prehudo nasprotoval niti občasnim degradacijam. Vedel je, da bo prej ali slej spet potreben. In takrat je cena za neizogibno sodelovanje z njim več kot le poplačala vse poprejšnje postne dni. Pri tem pa je Erjavec nenehno kazal ekstrem(istič)no dobronamernost: ko ga je premier Pahor zaradi kapricioznosti računskega sodišča pod vodstvom politično zelo ambicioznega Kardeljevega vnuka Igorja Šoltesa hotel odsloviti z mesta ministra za okolje in prostor, je odstopil sam. Iz humanitarnih razlogov. Dejal je, da ne more gledati, kako se vladni šef, ki mu nihče ni mogel očitati niti kančka hudobije, muči.

Tako je velikodušni Erjavec, ki ni prenesel političnega sadizma, dosegel, da ga ni nihče jemal resno. Zato se mu nikoli ni bilo treba soočiti z neizprosnim odporom. Čeprav je ostal njegov predvolilni slogan Vsi iz Žalca za Karla Erjavca neuresničen, je v Ljubljani prosperiral; iz besed sicer niso rasla dejanja, zato pa toliko bolj položaji. Elastični šef upokojenske stranke je z lahkoto odbijal slabo pripravljene napade nase in se vzpenjal: postal je minister za zunanje zadeve ter se potem zmagoslavno vrnil še v resor za obrambo. A v tem času se je preobrazil v predstavnika, celo v emblem koncepta: nihče ni Slovenije učinkoviteje od njega bližal Kremlju. To pa seveda ne pomeni, da je bil tudi arhitekt novega kurza.

Vendar je prestop iz interesne politike v konceptualno Erjavca spravil v neznane in celo nevarne vode: začel se je ukvarjati z ideologijo. Ko je nastopil kot ena od glav levega bloka, se je v njem skušal profilirati kot možak, ki se mu v ameriški angleščini reče »top banana«. To je lahko storil le na ideološki ravni, saj je bil njegov partner Janković močnejši v vsakdanji pragmatiki. Odtlej Erjavca ni mogel nihče več podcenjevati. Pri nas velja namreč ideologija za tako resno stvar, kakor so v večini drugih dežel le empirija. Erjavec pa se je tod moral soočiti s poslancem Polnarjem, čigar aristotelsko koncipirane politike ne more nihče zmotiti. Da je nebogljeni začetnik v ideološki sferi, ki se je togo oprijemal nekaj na novo odkritih načel, podlegel v boju s prekaljenim veščakom na tem področju, za katerim je stala več kot dvatisočletna tradicija, ni čudno.

Končno je proti novi, docela neelastični izdaji Erjavca resno nastopil tudi njegov nekdanji šef Janez Janša in ga, postavljenega na čelo političnih KULakov, povozil v parlamentarnem duelu. Potem pa vse tiho je bilo – kakor v Aškerčevi baladi Brodnik. Čeprav se nihče ni sramoval, da se je toliko ukvarjal z Erjavcem – nerodno v naših dneh pač ni nikomur (za nič) –, so se ljudje ovedli, da je bil trud zanj smešen. In to je bilo usodno za sedaj že bivšega nepogrešljivca. Slehernik namreč vsaj čuti – če že ve ne –, da se v politiki prenese vse, le smešnost ne.