Ko se naši domovi preoblikujejo in postanejo finančna sredstva, ugotovimo, da nam je čedalje manj stanovanj dostopnih. Istočasno pride do prestrukturiranja v nizko plačana delovna mesta s slabšimi in negotovimi razmerami dela. To sicer pomeni tudi manj dohodkov za državo, in čeprav se lahko pojavlja polna zaposlenost, imajo vlade težave pri izravnavi državnih proračunov. Sledijo varčevalne politike, s katerimi vlade neuspešno poskušajo zmanjšati javni dolg, ki pa se povečuje zaradi padca gospodarske dejavnosti in reševanja zasebnega sektorja. Ta proces počasi, a vztrajno vodi k okrepljenemu populizmu in obnovljeni priljubljenosti fašističnih strank, ki ga vidimo v Evropi danes.

Medtem ko je finančna kriza nedvomno spodbudila skrajno desno mobilizacijo, naraščajoča priljubljenost desničarskih gibanj in strank temelji na rasističnih odnosih nadvlade in buržoaznih tegobah vsakdanjika glede svojega socialnega statusa. Skrajno desničarske stranke nenehno pridobivajo organizacijske zmogljivosti in volilno podporo, ki je potrebna za prevzem nadzora nad demokratičnimi institucijami, hkrati pa si skrajno desničarske milice poskušajo povrniti, pridobiti javni prostor, ulice. Strateško funkcijo imajo pri gibanjih tako imenovani »intelektualni« krogi nove desnice, ki si prizadevajo za dolgoročno strategijo določanja kulturne baze za avtoritarno transformacijo evropske družbe.

Priljubljenost in ljudskost igrata ključno vlogo z radikalizacijo konservativnih tem. Predvsem z družbeno vlogo žensk, strahom pred izumrtjem "avtohtonih ljudi" in s protimuslimansko retoriko. V današnji politični konstelaciji je seksizem sestavni del večine oblik nacionalizma, v katerem je družbena vloga žensk omejena na reprodukcijo telesa naroda. Strah pred mešanjem med različnimi »rasami« razkriva obsedenost z etnično čistostjo. Za nameček pa protimuslimanska retorika jasno opredeljuje ključne elemente klasične protisemitske narativne strukture.

Uspeh članov Agenda Evrope, katerih cilj je omejiti pravice žensk in LGBT, je bil ustaviti napredek pravic LGBT na Hrvaškem leta 2013 in v Sloveniji leta 2015. Pri nas je peticijo in referendum za ustavitev istospolne poroke vodilo gibanje Za otroke gre, ki je del evropske strokovne mreže zagovornikov, neposredno odgovorne za izvajanje strategije za omejevanje človekovih pravic. Strategija Agenda Evrope prinaša konkretne rezultate, kot je tudi poljski zakon o prepovedi splava iz leta 2016. Njeni finančni botri vključujejo pisano druščino, ki jo sestavljajo posamezniki od mehiškega milijarderja, podpornika kampanj proti splavu, do evropske aristokracije, med drugim tudi družina Habsburg-Lorraine, nekdanja avstrijska cesarska družina.

Vendar je bila Agenda Evrope uspešna pri zaustavitvi napredka pri istospolnih porokah in pri vprašanjih legalnosti splava, predvsem v državah, v katerih so homofobne naravnanosti bolj razširjene. V istem časovnem obdobju so nekatere države dosegle napredek pri istospolnih porokah, recimo Irska leta 2015 ter Avstrija, Finska, Nemčija in Malta leta 2017.

Drugo panevropsko gibanje, ki deluje proti “nenadzorovanim množičnim migracijam in islamizaciji”, tudi v Sloveniji, je Identitarno gibanje, po drugi strani pa italijanski notranji minister Matteo Salvini ne skriva apetitov po velikem zavezništvu skrajne desnice na evropskih volitvah, v tem duhu je tudi predstavil svojo vizijo Evrope. Njegov finančni boter Steve Bannon, ki nekako noče in noče oditi s stare celine, ima prijatelje visoko v Vatikanu, predvsem v struji največjih kritikov papeža Frančiška, in pri Svetovnem kongresu družin, ki združujejo skrajno desničarske, protigejevske krščanske skupine. Podpira jih tudi Konstantin Malofejev, oligarh blizu ruskega predsednika Vladimirja Putina. Evropski zavezniki Putina se zavzemajo za odpravo sankcij proti Rusiji, podpirajo pa tudi rusko zasedbo in priključitev Krimskega polotoka, kot je to podprla Marine Le Pen 2014. Je pa res, da si je v Rusiji sposodila skoraj deset milijonov evrov.

Ključnega pomena ni ravno to, koliko glasov bodo desničarske stranke dobile po EU, ampak to, ali bodo te sile iskale in bile sposobne oblikovati fašistično-konservativno zavezništvo - potencialno zavezništvo s konservativci, ki trenutno panično iščejo udarnejše, popularnejše zaveznike. V tolažbo - ankete kažejo, da je Salvini trenutno daleč od tega, da bi njegovo zavezništvo dobilo približno 150 sedežev od skupaj 705 v naslednjem Evropskem parlamentu. To je daleč od večine in daleč od prvega mesta. Na tem mestu je vseeno vredno opomniti, da je najboljši način za mobilizacijo volivcev tisti, ko trobimo, da so Evropa in njene liberalne vrednote v nevarnosti, da je postala žrtev odkritih fašističnih in propagandno močnih strank. »Fašizem!« je tudi zelo učinkovit predvolilni krik.

Vse prepogosto antifašizem ostaja v okviru zaprtega aktivističnega prostora, s svojimi posebnimi subkulturami in sporadičnimi mobilizacijami. Odpor se mora začeti z neposrednimi ukrepi na naših delovnih mestih, v šolah in na univerzah, pa tudi v pogovorih z našimi družinami in sosedi. Na lokalni ravni je treba zgraditi socialno (infra)strukturo, da bi se ustvarila hitra odzivnost. Socialni centri in druge samoorganizirane dejavnosti se morajo razvijati kot točke zbliževanja za aktiviste in, kar je še pomembneje kot kdajkoli prej, kot privlačen prostor za neaktiviste, ki omogočajo protifašistični odpor pri vključevanju širše javnosti v soseskah. Vsekakor pa nam ne more uspeti, ne da bi se spopadli s širšim političnim redom, ki je odgovoren za nedavni ponovni izbruh skrajne desnice.