Medtem ko slovenski elektronski mediji dober del svojih poročil še zmeraj namenjajo katastrofalnim posledicam požara v Kemisu, se je v štajerski metropoli, natančneje na spletu ter na mariborskem letališču pričela podpisovati peticija "dobrodošlice" za avstrijsko Magno. Podpisali naj bi jo "ugledni gospodarstveniki, kulturniki, športnik in vsi, ki se zavedajo, da potrebujemo pozitivno energijo", kajti "Štajerska nujno potrebuje zagon, potrebuje investicije."

Urednik Bojan Požar in odvetnik Franci Matoz sta namreč na Ustavno sodišče vložila pobudo za oceno spornega zakona, ki sliši na ime "Lex Magna" in omogoča hitro razlastitev lastnikov zemljišč v Hočah. Vse to pa seveda zaradi "višjega", državnega družbenega interesa. Da je vse v najboljšem redu, da bo Magna prinesla nova delovna mesta, bolj polno državno blagajno in podobno, nas prepričujejo tudi vlada ter skorajda vsi "osrednji" mediji.

Težava je zgolj v eni zadevi - pomanjkanju racionalnih argumentov. Tudi požar v Kemisu kaže, da se je o "uvozu" tako umazane industrije, kot je lakirnica, potrebno odločati skrajno previdno.  Namesto tega pa smo od gospodarskega ministra Počivalška lahko slišali nekaj povsem drugega.

"Nimamo pa posluha za tiste, ki po naročilu drugih z ljubljanskimi močvirniki rušijo ta projekt in želijo sesuti delovna mesta v Mariboru.« Tako je neposredno, po vložitvi pobude za ustavno presojo "lexa Magne" velik del Slovenije užalil minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek.

Osrednje sporočilo "lokalpatriotskega" nastopa ministra Počivalška je preprosto in nevarno. Po njegovem torej nazadnjaški "močvirniki" menda želijo iz same škodoželjnosti "v Mariboru", torej na Štajerskem "sesuvati" delovna mesta. Minister, ki bi moral skrbeti za interese vseh nas je torej zaigral na najnižje človeške strasti, na "lokalpatriotizem", ki ga v najbolj primitivni formi vidimo predvsem tedaj, ko se pretepajo navijači "Viol" in "Zelenih zmajev". Gre za zelo očiten primer hujskanja Mariborčanov proti Ljubljančanom. Najhuje pri tem je dejstvo, da te besede niso prišle iz ust neizobraženega nasilneža z dna družbene lestvice, pač pa ministra slovenske vlade, ki nam ob vsaki obletnici trosi lepe puhlice o tem, kako je enotnost naša največja prednost vrlina.

Postavitev lakirnice v zeleno okolje Maribora, ki si zasluži resno obravnavo je torej z "interventnim" zakonom že zapovedana, ob tem pa so vsi, ki temu nasprotujejo, še javno ozmerjani z "močvirniki." Ob takšnem ravnanju se človek vpraša, če je Miro Cerar svojega ministra Zdravka Počivalška res našel v današnjem času, ali pa ga je morda s kakšnim revolucionarnim časovnim strojem Stranke Modernega Centra pripeljal iz kakšnega "delovnega taborišča" Tretjega rajha, kjer se je naš "KZ firer" izobraževal predvsem v metodah pregona notranjega sovražnika in prepričevanju sodelavcev o popolni neškodljivosti Ciklona B.

Najbolj nevarno je predvsem to, da je bil s tem nek resen družben problem potisnjen na raven najbolj primitivnih navijaških delitev. Neumna je tudi logika, po kateri "močvirniki" menda nimajo besede pri "mariborski" in štajerski investiciji. Kakor da vsi skupaj ne bi živeli v eni, skupni državi. Bodo jutri o nekem odlagališču odpadkov, postavitvi tovarne, plinarne, letališča - odločali samo lokalni prebivalci? Okoljski vplivi se ne ustavljajo na "pokrajinskih" mejah, tako kot cest ni mogoče graditi brez državnega načrta- prav zato je ločeno, "posebno" in ne sistemsko odločanje o postavitvi lakirnice še toliko bolj sporno.

Da je z zadevo nekaj zelo narobe pa kažejo tudi razkritja Bojana Požarja na portalu Požareport. Ne le, da je Magna od Slovenije dobila 25 milijonov evrov subvencije, očitno je, da bodo lastniki Magne iz Avstrije svoje zaposlene, domačine iz Slovenije, zgolj prezaposlili, tako da se jim ne bo treba voziti v Gradec. Nove zaposlitve so zato  zelo vprašljive. Avstrijski lastnik bo s tem poskrbel, da bo avstrijsko okolje varno, delavci bodo tovarno stali še manj, slovenska vlada pa bo ta projekt, ki je vsaj potencialno ekološka časovna bomba, javnosti pred volitvami prodajala kot svoj velik "gospodarski uspeh."

To me spominja ne neko drugo podobno ravnanje v regiji. Morda se predsednik slovenske vlade ob investiciji Magne zgleduje po - srbskem predsedniku Vučiću. Prejšnje leto je na primer Aleksandar Vučić večkrat obiskal tovarne cigaret v Srbiji in hvalil pozitivne učinke te industrije. Ob obisku tovarne British - American Tobacco v Vranju je dejal, "da je to največji britanski investitor v Srbiji" in se čudil novim strojem, ki proizvajajo "10 000 cigaret v minuti." Ob obisku podobne tovarne Japan Tobacca pa je dejal, da gre za "četrto največje podjetje v Srbiji po prispevku v državni proračun", ter da sedaj sledi "boj proti ilegalni trgovini s cigaretami", zato da bodo še večji prihodki podjetja, s tam pa "več denarja za zdravstvene domove, šole, ceste in drugo." Pri tem seveda ni dodal, da bo velik del državnih prihodkov šel ne samo za zdravstvene domove, pač pa za visoke stroške zdravljenja milijonov uporabnikov cigaret, ki bodo na tako "koristen" način napolnili državni proračun. Srbija pa je po prodaji cigaret med največjimi potrošniki v Evropi.

Nekaj podobnega je s podobnimi investicijami v Sloveniji. Namesto da bi pretekle vlade v Slovenijo uspele pripeljati velike investitorje, na primer proizvajalce avtomobilov, ki jih je prepolna vsa naša soseščina, Slovenija z mize bogatih pobira najbolj umazane drobtinice in odpadke, med katere spadajo tudi lakirnice. Ki nam jih nato vlada predstavlja kot prave finančne zalogaje, kot prave specialitete, nenevarne za okolje. Seveda, točno tako, kot je bil "nenevaren" Kemis.

Ampak sedanjo vlado to seveda ne briga - ko bo morda zagorelo v Hočah, te vlade že dolgo časa več ne bo, finančne "ugodnosti" in propagandno smetano pa bo ta ista vlada s te investicije pobrala že jutri.

Tudi zato je Počivalškov izbruh primitivizma in zmerjanje Ljubljančanov z "močvirniki" škandal na kvadrat. V Celju, kjer je bil Počivalšek rojen bi temu verjetno rekli - "podn."  Takšno zmerjanje je neprimerno na isti način, kot je bila pred leti neprimerna Janševa oznaka nekaterih pripadnikov etničnih manjšin za "trenerkarje." Počivalšek je s tem svojim ravnanjem dokazal, da ni minister, ki združuje, pač pa minister, ki ločuje. Ni minister, ki ceni javno razpravo, ampak minister, ki jo duši. Ni minister, ki bi bil strpen, pač pa proti pravim in namišljenim nasprotnikom uporablja primitivno "orodje lokalpatriotizma."

Peticija bi se zato morala podpisovati ne za prihod lakirnice Magne v Slovenijo, pač pa za Počivalškovo razrešitev iz vlade.