Inštalaterji in serviserji

Inštalaterji in serviserji

Mnenje, kolumna ali komentar
24. 1. 2019 - 16.00

Ko so sredi junija 1972 v washingtonskem stavbnem kompleksu Watergate prijeli skupino vlomilcev v prostore Demokratske stranke, se je polagoma začel razpletati klopčič strahovite afere, ki je nazadnje iz Bele hiše odplavila predsednika Richarda Nixona. Republikanski voditelj, za katerega je pisatelj pozneje, ob prebiranju ene njegovih biografij, dejal Gore Vidal, da je bil v dneh svoje oblasti še hujši, kot si je kdorkoli lahko predstavljal, je hotel tistega volilnega leta povsem povoziti konkurenco.

Nixon, ki je uspel molčečo večino Američanov odvrniti od dinamičnega progresivizma, je bil slej ko prej ambiciozno paranoičen: ni se hotel zadovoljiti z običajno zmago in vpisom v zgodovino zaradi začetka sporazumevanja prve velesile sveta z Ljudsko republiko Kitajsko, temveč tudi z zunajserijskim triumfom med rojaki. Očitno je hotel prehiteti Franklina Roosevelta, ki je leta 1936 zmagal v vseh zveznih državah razen v Vermontu in Mainu, ter Lyndona Johnsona, čigar prizadevanja, da bi New Deal nadgradil z Great Society, so Američani novembra 1964 pozdravili z najvišjim odstotkom glasov za elektorje enega kandidata na katerih koli predsedniških volitvah. Nixon je potem zares uspel prepričljivo poraziti tekmece. Zmagal je v vseh zveznih državah razen v Massachusettsu in okraju Columbia, med elektorji pa ga je zapustil še en republikanec, ki je oddal glas za kandidata tretje, tj. Libertarne stranke. Nixon bi brez nezakonitega stikanja svojih ljudi za načrti nedomiselnih demokratov, ki so začeli živeti od dediščine svojih nekdanjih velikanov, triumfiral z nekoliko nižjim odstotkom glasov – ali pa tudi ne –, vendar bi skoraj zagotovo mogel končati svoj drugi mandat. A psihološka negotovost je bila prevelika in zato je bilo treba poskusiti usmeriti zgodovino v smer njenega načrtovanja …

Nixonovi možje, ki so za Belo hišo opravljali posle celo onstran temnosive cone polzakonitosti, so nosili vzdevek inštalaterji. Slikovita oznaka je menda prišla iz ust babice enega od mož, ki je bil v njihovih vrstah. Priletna gospa naj bi namreč vprašala vnuka, kaj da počne v Washingtonu, ta pa ji je, kot pripoveduje anekdota, odvrnil, da je zaposlen z mašenjem lukenj, nakar naj bi z metaforičnim pomenom odgovora neseznanjena sorodnica – šlo je namreč za odpravljanje informacijskih vrzeli – možakarjev poklic začela opisovati s pojmom inštalater. Izraz je bil menda tako prikupno benigen, da so ga začeli uporabljati tudi v Beli hiši.

Operativci, ki so se potili za Nixonove najpomembnejše podpornike pri prizadevanjih za vnovično izvolitev, so bili za svoje napore več kot solidno plačani. Če ne bi bili prijeti pri »inštalaterskih« podvigih, bi bili bržčas brez skrbi do konca življenja. Seveda je bilo pokvarjeno, kar so počeli – a kdo lahko v zadnjega pol stoletja vlada nedolžen? Saj so se že prej podobnih operacij lotevali ne samo odiozni tirani, temveč tudi z izpolnjevanjem splošne volje prezaposleni prijatelji ljudstva. Vladati se komajkdaj dá brezmadežno! Prav sledi denarja, ki so ga prejeli inštalaterji za svoja nečedna opravila, pa so tudi omogočile razkrinkanje njihovih šefov. Pošteni poslovni odnosi so v lumparijah vsekakor zmerom usodni.

Nekoliko drugače kakor v Ameriki je bilo pri nas. Poleg inštalaterjev watergatskega tipa, katerih sence vse do današnjega dne (pol)zakrivajo prenekatero minulo afero, smo poznali tudi serviserje. Njihovo eksistiranje dokazuje dve strani obsegajoči dokument, ki se hrani v Arhivu Slovenije, v fondu Odd. I – AS 1589. Papir, na katerem je spisan, je datiran s 7. novembrom 1989. Datum je nadvse pomenljiv: tedaj sta minili dve stoletji od začetka francoske revolucije, v ruski pa je na tisti dan v letu 1917. prišlo do oktobrskega prevrata. A ker nam ta hip ne gre za zgodovino, temveč za nabor poklicev in manifestacije mentalitete, se ne bomo ukvarjali s podrobnostmi, temveč se bomo pomudili zgolj pri jedru pojava.

Arhivirani dokument, o katerem teče beseda, je nastal kot zapisnik seje deseterice, ki je pripadala eni od tedaj obstoječih političnih organizacij. Srečanje zaskrbljenih strankarskih zagnancev je moralo biti precej burno, saj so po nereligioznosti v javnosti na daleč znani ljudje, ki so se ga udeležili, govorili celo o »izvirnem grehu«. Očitno so (bili) pri nas celo ateisti krščanski …

Čeprav je že to odkritje nadvse zanimivo, je še bolj vznemirljiva zahteva s sestanka 7. novembra 1989. Deseterica je od svoje politične organizacije terjala, da se v njeni strukturi najde prostor za »strokovno telo«, ki se bo posvečalo »področju zgodovinopisja«. To je utemeljevala s potrebo »strokovnega servisa« v okviru strankarske mašinerije, za katere usodo je udeležence sestanka skrbelo, da bo ostala nepopolna.

Nemudoma pa je treba poudariti, da bi se morali serviserji, ki si jih je zamislila deseterica, pomembno razlikovati od nixonovskih inštalaterjev. Udeleženci sestanka z dne 7. novembra 1989 namreč niso bili preveč srečni, da je zgodovina postala »tržno blago«. Iz arhiviranega zapisnika se dá sklepati, da so bili do tega pojava hudo kritični, čeprav dokument glede tega ni posebej jasen.

Samo ugibamo lahko, ali deseterica ni bila proti »tržnemu blagu« pri serviserskem poslu zaradi bridkih izkušenj ameriških inštalaterjev. Kajti: če ne bi bilo denarja, bi ti ne puščali sledov, in vsi bi potem lahko vsi samo ugibali, od koga so dobili izdajalske ničle za drugimi ciframi na bankovcih.

To pa pomeni, da so bili serviserji zamišljeni zelo zares. Tako zares, kot so natakarji, ki prinesejo, kar se jim naroči. Ob nenehnih sporih o preteklosti, na katere se prej ali slej reducira sleherno količkaj odmevno vprašanje v Sloveniji, je moč domnevati, da serviserji takšnega tipa, kot so bili zamišljeni na sestanku 7. novembra 1989, še vedno niso opustili svoje obrti. Toliko in toliko let po Johannesu Starku, Philippu Lenardu in drugih zagovornikih čudaške »nemške fizike«, ki je skušala servisirati najmračnejši režim v žalostni zgodovini človeškega rodu, utegnemo imeti pri nas podobno ekstravagantne metodološke endemite v historiografiji.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness