Dvajseto stoletje je odkrilo eno svojih velikih tem v izdaji intelektualcev. Ljudje, ki so imeli zaradi umske prodornosti najnespornejše upravičilo svojega položaja javnih osebnosti v kritičnosti, so neredko postali navdihovalci, hvalivci in zagovorniki tistih, pred katerimi bi sodobnike morali svariti. Ezra Pound je Hitlerja razglasil za svetnika. Knut Hamsun je nacističnega vodjo slavil kot vojščaka za človeštvo in pravico. Carl Schmidt je postal kronski jurist Tretjega Reicha. Martin Heidegger se je nad nacionalsocialistično stvarnostjo razočaral šele, ko se mu je posvetilo, da v njej ne bo mogel postati splošno priznani filozofski vodja.

Tudi Stalin in njegovi satrapi so imeli mnogo zagovornikov. Med njimi se je znašel celo Julien Benda, ki je napisal knjigo o izdaji intelektualcev – vendar le tistih, ki so se navduševali nad iracionalističnimi vizijami. Med njegovimi tarčami so bili Nietzsche, Sorel, Barrès, Maurras, Maritain, Gide, Proust, d'Annunzio, de Gaulle in še vrsta drugih vplivnih mislecev, pisateljev in politikov. A kakor poznosrednjeveški husiti, ki so si za svoje geslo izbrali formulo Proti vsem, ni znal biti. Ni bil podoben niti Victorju Hugoju. Avtor Nesrečnikov in Notredamskega zvonarja je bil v življenju eden proti vsem, v smrti pa združevalec francoskih republikancev.

A dvajseto stoletje je vsaj v svoji prvi polovici še poznalo nepristranskost profesionalcev. Podjetniki, uradniki, pa tudi nekateri učitelji so v deželah z despotsko oblastjo marsikdaj pokazali presenetljivo »ohlapen« odnos do ukazov z vrha, ki so jim nalagali protežiranje enih in zapostavljanje drugih. Celo pripadniki totalitarnih gibanj so tu in tam dali v oklepaj cilje, katerim so bili zavezani z najrazličnejšimi izkaznicami in značkami. Oskar Schindler je tako kljub članstvu v Hitlerjevi stranki rešil okoli 1200 Judov pred holokavstom. John Heinrich Detlef Rabe, ki je bil enako kot v Spielbergovem filmu ovekovečeni pravičnik podanik rasističnega Tretjega Reicha, je ob pokolu  v Nankingu decembra 1937 in januarja 1938 ohranil pri življenju okoli 250.000 Kitajcev. Japonska soldateska, ki se je zavedala, da je zavezništvo Cesarstva vzhajajočega sonca z uradnim Berlinom še krhko, je pač upoštevala želje vodje Nemške nacionalsocialistične delavske stranke v mestu ob Modri reki.

Bolj kot to, da je pri Schindlerju, Rabeju in njima podobnih saboterjih despotije šlo za izjeme, je pomembno, da so se takšni ljudje sploh pojavili. Pokazali so, da je tudi brez velikih besed mogoče ostati zvest normalnosti, čeprav so živeli v času, ko so številni na javno besedo abonirani intelektualci pridigali sovraštvo in sejali strah tako v vsakdanjem življenju kakor na simbolni ravni. Vladimir Vladimirovič Majakovski, ki si je prizadeval za svojo uveljavitev izkoristi drugo epohalno zmedo ruske zgodovine, je leta 1918 celo oznanjal, da je Puškin sovjetski oblasti enako nevaren kot beli generali. V Leninovi dobi, ko je izvrševalce diktature proletariata zanimala le propagandna plat umetnosti, se zaradi njegove ekstremistične politične čuječnosti na oblastnem vrhu niso pretirano vznemirjali, pod Stalinom, ki je bil vnet bralec literature, pa je pritegnil večjo pozornost ter življenje končal – naj nam bo na tem mestu dovoljeno uporabiti Trubarjevo formulacijo –, da nišče ne vej kej oli koku. Patološko sumničavi jekleni mož iz Zakavkazja gotovo ni spregledal, da je Majakovski pravzaprav izstavil najlepšo legitimacijo vojskovodjem belega gibanja.

Naša epoha je bistveno drugačna, kot je bila predhodna. Slednja se zdi precej jasna – nekoliko tudi zaradi dosegljivosti zgolj skozi pogled v vzvratnem ogledalu zgodovine, v katerem je miselno zlahka obvladano celo tisto, kar je bilo v sodobnosti nedoumljivo. Nemara lahko dvajseto stoletje velja že kar za nekomplicirano. Kompleksnost življenja je namreč v naših dneh narasla do te mere, da ne more pogrešati nepreglednega števila usklajevalcev in povezovalcev, ki jih še pred pol stoletja ni bilo mogoče niti slutiti. Vsak poskus bodisi evolutivnega bodisi revolucijskega popreprostenja in zmanjšanja tega ekspanzivnega aparata se prej ali slej izjalovi. Tudi mnenjsko in produkcijsko standardiziranje ne prinaša olajšanja, saj lahko vpliva le na zamenjavo individualizacije s tipizacijo, brez moči pa je pri naraščanju zapletenosti izdelovanja in vzdrževanja vsega, kar se nam ponuja. In tega je iz dneva v dan več. Alegorija rastoče neizmernosti ponudbe je Čopova ulica. Čeprav je glavna merkantilna žila tako poimenovana samo v Ljubljani, je dejansko v slehernem mestu Le število nadstropij v stavbah, kjer naletevamo na globalno skorajda neskončno ponudno monokulturo, in njihova dolžina sta različni. A to je posledica nekdanjosti. Sedanjost bi shajala tudi brez te nebistvene variantnosti.

Še večja kompliciranost se nakazuje v rokovanju z vsem, kar je treba zavreči, saj postajajo stvari iz dneva v dan nevarnejše. Brez skrajno premišljenega upravljanja in koordiniranja bomo pri tem problemu zelo hitro povsem nemetaforično izgubljeni zaradi najrazličnejših zastrupitev. Prav tu pa se najjasneje izkazuje potrebnost neupogljivega profesionalizma, ki si ne da predpisati bližnjic prek najrazličnejših zasilnosti. V njih pač ni rešitve, temveč le potenciranje problemov z odlaganjem njihovega razvozlavanja.

A kamor koli pogledamo, povsod opazimo klecanje nekoč skorajda samoumevnega profesionalizma. Ni šlamastike, v katero ne bi bili vpleteni eksperti. Zaradi strokovnjakov s kuharsko-natakarsko mentaliteto – pripravijo in prinesejo, kar se jim naroči – ni razpisa, ki ne bi bil sumljiv. In kdo danes še ne ve, da lahko verjame le anketi, ki jo ponaredi sam? Seveda tudi ni več sodbe, ki se ne bi ekskluzivno opirala na eno od najmanj dveh nasprotujočih si izvedenskih mnenj. Pri tem sta kajpak obe narejeni na enako zapriseženo nepristranski način. Ni dvoma: če imajo le v enem od slovenskih mest ob hiši pravice lokal Pri lažnivi priči, bi lahko povsod odprli samopostrežnico Pri pravšnjem ekspertu. Ni mogoče mimo sklepa, da se soočamo z izdajo profesionalcev.

Da se intelektualci trudijo vzbuditi pozornost v skladu z maksimo Slišite hrup in mislite, da je slava, je tako notorna resnica, da je sploh ni treba dalje komentirati. Da ti ljudje na vsakih nekaj let temeljito »obnovijo« svoje prepričanje, nam prav tako ne more biti novica, saj nas je o tem poučil že Ivan Cankar. Toda da ima celo profesionalnost najbolj tehnične sorte svojo barvo, je dovolj nov pojav. In to je glavni dejavnik pri nenormalnosti naših razmer, ki hočeš nočeš postajajo razmerja. Vendar ni mogoče spregledati, da se to dogaja brez kakršnega koli odnosa. Ni vprašanj o prav ali narobe, temveč le o funkcioniranju najbolj začasne in provizorične vrste.

V sedanji dobi neizmerne ponudbe je potemtakem zagotovilo za znosnost neukinljiv profesionalizem. A to je minimum. Rabimo tudi neuklonljivi in modoodporni intelektualizem.