V zadnjih letih starega režima – v poznih osemdesetih – je eden najpogosteje, a tudi iz dneva v dan manj šepetajoče pripovedovanih vicev zadeval prvi in zadnji partijski kongres. Možaka, ki sta nastopala v njem, pa nista bila tedaj v Sloveniji obče znani par Michelle della Grotta–Giovanni della Terra – ob prevodu imen in priimkov iz italijanščine v hrvaščino oziroma slovenščino sta se razkrila kot dva tedaj vplivna oblastnika –, temveč človeka brez posebnosti. Prvega je zanimalo, kakšna je razlika med omenjenima kongresoma. Drugi mu je stvar pojasnil kar se da nazorno: na prvem so delavci varovali komuniste pred policijo, na zadnjem pa je policija ščitila komuniste pred delavci.

Vic iz poznih osemdesetih seveda ni bil posebej izviren: kadar gre v šegavih zgodbah za tri instance, se razpleti neredko zasučejo v smer zamenjave vlog med dvema, tretja pa ostane na svojem mestu. Tako ali tako je malo šal zares originalnih. Poznavalci te problematike so menda našteli samo sedem ali osem pravicev, vsi drugi pa naj bi bili le njihove variacije. Toda v omenjenem primeru ne gre samo za šalo, temveč tudi za problem, ki se je pojavil že kmalu po začetku komunističnega gibanja. A pripovedovalci omenjenega vica kljub absolviranju srednješolskega predmeta Samoupravljanje s temelji marksizma in »političke nastave« v Jugoslovanski ljudski armadi o tem seveda niso imeli pojma. V tedanji pedagoški praksi so pač veljali posebni standardi. To je mogoče reči tako za njeno militaristično kakor civilistično razsežnost. Eden od ljubljanskih profesorjev zgodovine je bil, denimo, na služenju vojaškega roka, ki je nekoč sodilo med obligatne izkušnje moškega dela naše populacije, priča celo zadovoljstvu poučujočega oficirja nad razlago preprostega novinca v uniformi, da sta tvorca komunizma »Maks i nekakav Englez«. Njegove besede so se vsega naveličanemu sterešini – tako se je uradno reklo osebi, ki se ji zdaj pravi častnik – očitno zdele sprejemljiv približek za tandem Marx–Engels. Za vojaškega novaka z nedokončano osnovnošolsko izobrazbo se je zdelo tolikšno poznavanje zgodovine socializma »kao svetskog procesa« dovoljšnje. Vsako nadaljnje razglabljanje bi utegnilo pomeniti odpiranje Pandorine skrinjice. Res je bilo v ljudski armadi kar nekaj oficirjev, ki bi najraje vse polnoletne moške prebivalce Jugoslavije poklicali na permanentne orožne vaje – zanje se je zdelo, da so ravnokar izstopili iz romana Josefa Škvoreckega Tankový prapor (Oklepni bataljon) –, toda ob njih vendarle ni manjkalo niti razsodnih ljudi. Prvi so v letih svojega pokoja iz predavanj nekoč neizogibnega univerzitetnega predmeta Obramba in zaščita na univerzah naredili pravcato psihodramo, drugi pa so se zadovoljili s statusom nepotrebne nujnosti.

V tistem času je komajkdo vedel, da so komunisti imeli težavne odnose z delavci že dolgo. Skorajda od samega začetka. Dokler je bil sinonim za komuniste v nemško govorečem svetu krojač Wilhelm Weitling, problema seveda ni moglo biti. Delavec, ki se je kot avtodidakt povzpel do razgledanosti po mnogih področjih, je računal, da bo potem, ko bo v tajnih združenjih, ki so okoli leta 1840 postala zelo razširjena, zbral okoli 40.000 pristašev, celo že lahko izvedel revolucijo. Njegovi spisi – Die Menschheit, wie sie ist und wie sie sein sollte (Človeštvo, kakršno je in kakršno naj bi bilo, 1838–1839), Garantien der Harmonie und Freiheit (Jamstva soglasja in svobode, 1842) in Das Evangelium eines armen Sünders (Evangelij ubogega grešnika, 1845) – so bili zelo brani in so vzbudili veliko pozornost. Avtor je bil zaradi podvigov svojega peresa v Švici celo poslan za rešetke, in to kar za 348 dni. Tedaj je bil všeč tudi Marxu, ki se je pod vplivom Mosesa Hessa preobražal iz hegeljanca v komunista. Toda Weitling je potem, ko je filozof iz Trierja, ki je doktorat pridobil v Jeni – menda zato, ker edino na tamkajšnji univerzi disertacije ni bilo treba zagovarjati in je bila za pridobitev najvišjega akademskega naslova dovolj že pozitivna ocena predložene teze –, pristal pri slednjih, zanj prenehal biti sijajen primer nadarjenega delavca. Marx je namreč na vsak način poskušal postati vodnik gibanja, ki se mu je pridružil. Po drugi strani Weitling, ki je teorijo vedno povezoval s prakso, ni bil impresioniran nad »meglo« hegeljanskega slovarja, v katerem se je izražal novopečeni komunist, in nad njegovim pomanjkanjem stika s proletarci. Hessu je sporočil, da je Marx kvečjemu dober enciklopedist, nikakor pa ni genij. Ironično ga je označil celo za Jupitra. Moža sta se potem dokončno razšla ob vprašanju, kako obravnavati Hermanna Kriegeja, ki je v New Yorku izdajal radikalni časopis Volks-Tribun s finančno pomočjo članov proimigrantske Demokratske stranke ter nemškoameriškega rojaka, bogataša in filantropa Johna Jacoba Astorja. Marx, ki je tedaj še sodil, da komunisti ne smejo sprejemati denarja od buržoazije, je začel Weitlinga, čigar mnenje je bilo, da je treba pred zavzetjem dokončnega stališča pretresti vse okoliščine, srdito napadati. Ni mu bil všeč niti njegov prakticistični pristop k revoluciji, ki se ni ogibal humanitarizma in iskanja navdiha v veri. Paradoks je, da je pozneje sam Marx sprejemal denar bužoaznega – in ob zadolževanju pri Ferdinandu Lassallu bržčas celo aristokratskega – izvora, njegovo najznamenitejše delo, Komunistični manifest, pa je bilo nadgradnja Engelsovega osnutka, ki je bil strukturiran kot katekizem. 

Toda vse to so samo zanimive kuriozitete. Bistveno vprašanje pa zadeva komunistično revolucijo. Weitling, ki kljub humanitarizmu in navdihovanju pri veri nikakor ni bil kak pacifistični mistik, bi jo skušal izpeljati takoj, ko bi imel 40.000 pristašev. Marx pa v času vseevropskega pretresa 1848–1849, ki je dodobra razmajal obstoječi svet, na podoben podvig ni mislil. Čakal je na naslednjo krizo. A ko je ta leta 1857 prišla, so se ljudje soočili le z gospodarskimi tegobami. In pozneje, ob prvi planetarni ekonomski krizi, ki je izbruhnila ob dunajskem borznem »krahu« maja 1873, ni bilo nič drugače ... 

Revolucije, ki so komuniste pripeljale na oblast, so se pozneje odvile samo v razmerah, ki se niso bistveno razlikovale od tistih, v katerih si je prevrat zamišljal Weitling. Nemara je krojač praktik, ki je izhajal iz svojih delavskih izkušenj, opazil nekaj, česar Jupiter ni. Značilno pa se zdi, da sta se tako Marx kot Weitling na večer življenja zaposlila z novimi izzivi: filozof se je podal v študij socialne antropologije, krojač pa je hotel ustvariti univerzalni jezik. In Hess, ki je bil sprva vezni člen med njima, jima je bil na las podoben: posvetil se je preučevanju sonca ter zgodovini in strukturi planetarnega sistema. Na nek način so vsi priznavali tehtnost najbolj znane Marxove deterministične krilatice, ki govori o tem, da se ponavljanja v zgodovini dogajajo v obliki farse. Zato so se vsi izogibali opravilom, s katerimi so si že dali opraviti.