Konec ameriškega stoletja

Konec ameriškega stoletja

Mnenje, kolumna ali komentar
29. 5. 2014 - 15.00

Današnji podpis pogodbe o ustanovitvi Evrazijske Ekonomske Unije je v večini zahodnih medijev izzval celo vrst posmehljivih komentarjev. Iz zornega kota teh občil je dogodek skorajda nepomemben; skupina ozemeljskih velikanov in gospodarskih pritlikavcev, ki se vsi ponašajo z visoko skorumpiranostjo in avtoritarnimi voditelji ustanavlja nekaj, kar je samo senca nekdanje Sovjetske zveze. Nepomembno in predvsem niti približno tako dobro in učinkovito, kot je dobra, stara Evropska unija. In ob tem je nova ekonomska unija Rusije, Belorusije in Kazahstana ostala celo brez četrtega člana, Ukrajine, ki naj bi po februarskem prevratu, podpisu Sporazuma o pridruženem članstvu z EU z izvolitvijo prozahodnega Petra Porošenka zagotovo ubrala prozahodno smer. Vse to pa, kot nam je pojasnil tudi ameriški predsednik Barack Obama v svojem zadnjem govoru v West Pointu, dokazuje, da sankcije proti vse bolj izolirani Rusiji "delujejo". Kot dva druga primera delovanja svoje politike je Obama navedel tudi pozitiven razvoj pogajanj z Iranom in mednarodni sporazum s Sirijo. In če je bilo vse to uspešno, je sklenil ameriški predsednik, potem bodo ZDA še naprej lahko vodile svet, vendar ne več toliko z vojaško silo kot z nevojaškimi sredstvi, zavezniki in z diplomacijo.

Ta doktrina pa ima seveda resne pomanjkljivosti. V praksi mednarodnih odnosov namreč ni nobene bistvene razlike med vojaško agresijo in drugimi, npr. ekonomskimi pritiski. Kar pa se uspehov ameriške politike v primeru Irana, Sirije in Rusije tiče, pa so ti primeri precej slabo izbrani – v Siriji je zahodna intervencija doživela popoln polom zaradi odpora Rusije, Iran ni prav tako postal tarča naslednje intervencije predvsem zaradi podpore Rusije in Kitajske, izolacija Rusije, ki se razprostira preko dveh kontinentov pa se ni nikoli zgodila in je enaka napovedi, da bodo ZDA izolirale ves svet. Povedano preprosto : gre za fantastične blodnje, ki nimajo veliko zveze z vse bolj multipolarnim svetom.

Da se ZDA javno odrekajo tisti uporabi sile, ki je bila vse od druge svetovne vojne stalnica ameriške zunanje politike zato rezultat tistega, o čemer ameriški predsednik na West Pointu ni povedal niti besedice - upada ameriške moči, dejstva, da bo Kitajska še letos postala največje svetovno gospodarstvo, vse trdnejšega zavezništva med Rusijo in Kitajsko zaradi neprestanega širjenja zveze NATO na zahod ter ameriške podpore azijskih držav, ki nadzorujejo kitajske pomorske koridorje ter nepremišljenih intervencij brez odobritve Varnostnega Sveta OZN, ki so spodkopale mednarodno pravo in se kot bumerang vrnile tistim, ki so kreirali to nespametno politiko.

V tem smislu je tudi danes ustanovljena Evrazijska Ekonomska Unija, ne glede na vse svoje pomanjkljivosti, nova resna protiutež ekonomski prevladi zahodnih držav. Države, ki so jo ustanovile, imajo skupni trg s 170 milijoni ljudi, 66 milijard dolarjev medsebojne trgovine, petino svetovnih zalog plina in 15 odstotkov zalog nafte. Če bi bila evropska politika manj pod vplivom Washingtona bi morala resno razmisliti o enotnem gospodarskem prostoru od Vladivostoka do Lizbone. Toda namesto tega se je EU odločila za politiko »pridruževanja« Ukrajine svojemu izključnemu ekonomskemu bloku, kar je v razdeljeni Ukrajini povsem logično privedlo do konfliktov, demonstracij in na koncu celo do tragične državljanske vojne, ki se v tem trenutku vse bolj zaostruje v klavnico, podobni vojnam po razpadu SFRJ.

Vse to niso dokazi nove ameriške moči – prav nasprotno. Vse to dokazuje, da se razmerje moči v svetu počasi, toda zagotovo spreminja. In prav zato so nekateri mediji Obamin govor, v katerem se je odrekel »prepogosti« uporabi sile označili za enega od najbolj prelomnih govorov v ameriški zgodovini. V humorističnem "Borowitz Reportu" so ta prelom pospremili s pikrim komentarjem, s katerim so nas spomnili na bistvo dosedanje ameriške zunanje politike. V naslovu svoje lažne »vesti« so zapisali naslednje: "Obama zagovarja kontroverzno politiko nenapadanja držav brez kakršnegakoli razloga." V poročilu pa so napisali še naslednje: "Konservativni kritiki so bili osupli nad Obaminim govorom, v katerem je bila cela vrsta vznemirljivih trditev o tem, da je potrebno vojaško moč uporabljati samo z jasno opredeljenimi in racionalnimi razlogi. Harland Dorrinson, sodelavec konservativnega Centra za globalne intervencije je dejal, da je bil presenečen, ker je Obama branil svojo nesposobnost, da bi ZDA vpletel v impulzivne in naključne vojaške avanture. Zgodovina nas uči, da je najboljši način, da nas v svetu spoštujejo, uporaba naše vojske na popolnoma nepredvidljiv in brezobziren način," je dejal Harland Dorrison.

Vse to je bila seveda šala. Vendar ima ta šala zelo grenak priokus – je namreč samo zrcalna slika resničnosti, ki smo je živeli zadnjih petnajst let, od prvih intervencij ZDA na Balkanu pa vse do vojne v Ukrajini. Paul Wolfowitz, eden od ustvarjalcev Busheve zunanje politike je bil prepričan, da se morajo nasprotniki ZDA bati »iracionalne« uporabe ameriške moči, intervencije pa je zagovarjal na podlagi "demokratične domino teorije"- prepričanja, da bo po vojaškem napadu na neko državo in vpeljavi demokracije takšna uvedba demokracije v eni državi privedla do razširitve demokracije povsod na Bližnjem vzhodu. To ustvarjanje - "sveta varnega za demokracijo" je bila zelo nenavadna vrnitev konservativcev na "idealistični" program, ki ga je s svojimi štirinajstimi točkami utemeljil ameriški predsednik Wodrow Wilson. Daniel Cohn-Bendit, vodja zelenih v Evropskem parlamentu je v soočenju z namestnikom ameriškega zunanjega ministra Wolfowitzem ZDA že pred enim desetletjem obtožil, da se obnašajo kot "boljševiki v oktobrski revoluciji," ker "želijo osvoboditi ves svet." "Tako kot oni trdite, da bo zgodovina na vaši strani…Kot vsi revolucionarji imate dobre ideje, toda problem je v sredstvih, ki jih uporabljate za dosego teh ciljev." Potrebna so bila dolga leta vojn, da bi tudi v ZDA spoznali pogubnost te politike. Obamin govor v West Pointu in ustanovitev Evrazijske Ekonomske unije dan zatem zato označujeta prisilno poravnavo te ameriške politike in tisti zgodovinski trenutek, v katerem je postalo neizpodbitno jasno, da se »ameriško stoletje«, za katerega so se zavzemali ameriški jastrebi, končuje, še preden se je sploh začelo.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness