Slovenija se je ta teden spremenila v teater absurda; vladna koalicija, ki je na oblast prišla z zaklinjanjem na pravno državo je uzakonila očitno neustaven Zakon o tujcih, ki ga je podprla opozicija, medtem ko so številni vidni člani vladnih strank in Združene levice glasovali proti. Na koncu je bilo za sporni zakon 47 poslancev. Koalicija se je soočila tudi z obstrukcijo Združene levice, ki misli, da bi notranja ministrica morala ponuditi odstop. Kljub temu, da je bil vrh DZ na čelu z Milanom Brglezom (SMC) proti zakonu, je zaradi podpore glasov opozicijskih poslancev SDS in NSi zakon doživel potrditev. Še prej je bilo sprejeto dopolnilo NSi, da po tem zakonu za aktiviranje posebnega ukrepa, ki bi zaostril pogoje za vstop tujcev v državo v posebnih, izrednih razmerah, zadostuje navadna večina 46 poslanskih glasov.

Da bi bila ironija popolna sta za zakon, ki bistveno omejuje pravice prosilcev za azil pohlevno glasovala tudi poslanca italijanske in madžarske skupnosti pri nas. Za zmanjšanje pravic ljudi, ki bežijo pred vojno ste torej glasovala predstavnika skupnosti, ki sama predstavljata ogroženo manjšino in imata v skladu s slovenskim ustavnim redom tako ali tako privilegiran položaj v primerjavi z drugimi narodnimi skupnostmi. Na primer s pripadniki narodov drugih republik nekdanje SFRJ, ki nimajo prav nobenih posebnih ustavnih pravic, čeprav jih je v Sloveniji desetkrat več kot pripadnikov italijanske in madžarske skupnosti.

Kritike ravnanja vlade, ki smo jih te dni slišali v parlamentu so bile zato več kot upravičene, pa čeprav so jih velikokrat izrekali tudi tisti, ki so v preteklosti sami odigrali precej žalostno vlogo na slovenskem političnem parketu.

"Pred nami je zakon, ki je neustaven. Zakon o tujcih bi moral biti danes umaknjen, ministrica za notranje zadeve pa bi morala ponuditi odstop," je dejal poslanec Združene levice Matej Vatovec. "S tem zakonom pa smo res dosegli dno," je vladi povedala nekdanja premierka, poslanka Alenka Bratušek. "Uzakonili boste kršenje človekovih pravic in ustave. In to koalicija, ki zase pravi, da je socialnoliberalna, ne kakšna radikalna desna vlada. Prvi bomo v Evropi s tako radikalno zakonodajo", je opozorila nekdanja predsednica vlade. Predsednika vlade, ustavnega pravnika je  vprašala, kje je zdaj etika, morala, kje so človekove pravice, o katerih je toliko govoril in brala pismo Cerarjevih študentov, v katerem je poziv, naj zakon o tujcih umakne. Da je zakon nepotreben je opozarjal tudi nekdanji obrambni minister in član SD Janko Veber, ki je sprejetje zakona odsvetoval, "ker ogroža nacionalno varnost". Po Vebrovih besedah je nepotreben, kajti če so izredne razmere, vladi ukrepanje tako ali tako predlaga svet za nacionalno varnost. Sliši se prepričljivo. Nekdanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek pa je opozoril, da je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja Slovenija imela na svojem ozemlju 50 000 beguncev iz Bosne, ne da bi bil to nek problem.

In zato se ta teden kot največji slovenski problem niso razkrili begunci, pač pa oblastniška logika, ki jo izvaja Cerarjeva vlada. In ta logika kaže, da se je rok trajnosti sedanji vladi res iztekel. Vladna koalicija z vsakim dnevom, ko ostaja na oblasti, vedno bolj spominja na vse pretekle "desno-sredinske" vlade in v marsičem celo presega žalostne dosežke Janševe vlade. Poskus uvajanja davka na internet, zaostrovanje politike do tujcev in prilizovanje javnemu mnenju z represivnimi ukrepi na južni meji kažejo, da je za Slovenijo popolnoma vseeno, če vlado vodi Miro Cerar, Janez Janša ali pa kakšen drug politik desnice.

Težko je seveda verjeti, da se ustavni pravnik dr. Miro Cerar res ne zaveda, da je v parlament poslal neustaven zakon o tujcih. Glede na vse njegove razumne in prepričljive nastope v času, ko še ni bil predsednik vlade, lahko sklepamo, da ga zdrava pamet vendarle še ni v celoti zapustila in da Cerar zelo dobro ve, kaj je naredil. Toda zakaj potemtakem prav on, ki je svojo volilno zmago utemeljil na pravni državi krši načela iste pravne države ?

Odgovor je seveda zelo jasen - zaradi oblasti. V trenutku ko EU ni sposobna sprejeti skupnih odločitev glede reševanja vprašanja tujcev, hkrati pa je soočena s posledicami svoje napačne politike v preteklosti, ko so njene največje članice, predvsem Velika Britanija in Francija z velikim veseljem vodile politiko intervencij in rušenja stabilnih držav na Bližnjem vzhodu v Evropi, znova narašča populizem. In predsednik vlade, ki mu je cilj ostati na oblasti razen populizma in prilizovanja vedno bolj desno usmerjenemu javnemu mnenju očitno ne vidi nobene druge poti za obstanek na oblasti. Cerar ve, da je njegova vlada dosegla sprejetje neustavnega zakona. Toda odločitev o tem bo ustavno sodišče sprejelo šele čez čas. Dokler odločitev ne bo sprejeta, si je Cerarjeva vlada s tem neustavnim posladkom za slovensko javnost znova kupila nekaj časa. V očeh desnice je postala bolj sprejemljiva, posledice te odločitve pa bo Slovenija čutila šele enkrat pozneje - ko Cerarjeva ekipa tako ali tako verjetno več ne bo na oblasti. Približno enaka logika je bila v veljavi tudi ob nastanku problema izbrisanih. Vsa opozorila o neustavnem početju vlade so bila zaman. Tudi Demosova vlada je po letu 1991 vodila podobno nezakonito politiko, račun za njo pa smo po več kot desetletjih z milijonskimi odškodninami začeli plačevati šele sedaj. In to iz žepov vseh državljanov, ne pa politikov, ki so medtem lepo poskrbeli za svoje kariere in debele denarnice.   

Vendar ima ta logika še en problem. Ta problem pa je star kot politika sama. Gre za vprašanje o ciljih in sredstvih. Vprašanje je preprosto - ali je z nezakonitimi, nemoralnimi in neetičnimi sredstvi mogoče doseči kaj dobrega ? Odgovor na to vprašanje žal ni preprost. Če bi bil enoznačen, potem tudi politiki nikoli ne bi uporabljali laži in prevar za dosego svojih ciljev. Resnica tega sveta je, da je načeloma "dobre" cilje včasih mogoče doseči tudi z lažmi in prevarami. Ameriški predsednik Franklin Roosevelt je na primer ameriško javnost zavestno zavajal glede ciljev svoje politike, saj je bil prepričan, da Hitlerjeve Nemčije in nacizma ne bo mogoče ustaviti brez ameriškega sodelovanja v vojni. Imel je prav. Prav je imel tudi predsednik Kennedy, ki se je z voditelji Sovjetske zveze dogovoril, da bo v zameno za umik njihovih raket s Kube sam umaknil svoje rakete iz Evrope in Turčije. Ameriška javnost bi takšen dogovor zagotovo obsodila, zato je Kennedy zavestno lagal. Danes mu nihče ne zameri laži, s katero je rešil svet.

Toda številni drugi ameriški predsedniki - Johnson, Nixon, Bush mlajši, Clinton - so dokazali, da so njihove laži svetu prinesle samo nove tragedije in uničenje ter na koncu škodile državi in svetu. Enako velja tudi za številne druge politike po svetu, ki so doživeli enako žalostno usodo. V našem primeru se moramo torej vprašati ne zgolj, ali nam Cerar laže, temveč, ali ima res upravičen razlog, da nam laže ?

Kennedy in Roosevelt sta reševala svet pred fašizmom in jedrskim uničenjem, zato jim njihove laži lahko odpustimo. Zgodovina jim je že. Toda pred čem nas s svojimi lažni varuje Miro Cerar? Begunci ne prinašajo ne nacizma in ne jedrskega uničenja. Za uporabo laži, skrajnega sredstva, ki lahko v popolnosti uniči zaupanje javnosti v politiko in demokratične institucije, bi moral imeti vsak politik izjemno močne razloge.  V primeru Slovenije in beguncev pa žal ni tako. Celo države, ki imajo na milijone beguncev ne sprejemajo takšne zakonodaje, kot jo je zaradi beguncev sprejela Slovenija. Zakaj je bilo torej potrebno sprejemati neustavni zakon in ga zavijati v celofan tako prozornih laži ? Ker pravih razlogov za to ni, je Cerarjeva vlada naredila dve napaki. Prvič s tem, da nam je lagala, drugič pa - in ta je še hujša - ker nam je lagala brez utemeljenega razloga. Vlada, ki laže brez pravega razloga pa ni romantičen "upornik brez razloga", pač pa si sploh ne zasluži - da vlada.