Začenja se novo študijsko leto, še eno v znaku krize in vsesplošnega padanja študentskega standarda. Štipendij je vse manj, zato pa je obveznosti vse več. Prav zato se zdi ob začetku študijskega leta, v katerem je bilo toliko govora o takšnih in drugačnih akademskih standardih ponovno spomniti tudi na »standarde«, ki so jih v času svojega študija postavili najvišji prvaki slovenske politične elite, tako iz pozicije kot opozicije.

Predvsem odločitev senata FDV, da delo predsednice vlade Alenke Bratušek „ni plagiat“, čeprav je „malomarno“ citirala nekaj dokumentov, je v delu javnosti že ob začetku študijskih počitnic naletela na nekaj ostrih odzivov. Nekateri komentatorji so takšno odločitev ocenili kot „nedopustno“ in kot „škandal“, profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije (FUDŠ) dr. Matej Makarovič pa je celo menil, da sta na FDV-ju „malomarnost in znanstvena nekorektnost pri pripravi znanstvenih del dopustni in sprejemljivi.” Premalo naj bi bilo celo virov (samo dvaintrideset) in nekatere Alenka Bratušek menda sploh ni uporabila. Dr. Frane Adam je celo menil, da je naloga »zelo površna, terminološko in konceptualno neizdelana ter metodološko neustrezna« ker avtorica »ne loči med intervjujem in anketnim vprašalnikom«, kljub temu pa tudi Frane Adam dodal, da ni prepričan, »da gre za plagiat.«. Še bolj zajedljivi so bili v SDS, kjer so kot odgovor na vprašanje, kako je Bratuškova „prepričala“ senat pripeli povezavo do posnetka, na katerem Bratuškova poje pesem Bandiera rossa v izvedbi skupine Zaklonišče prepeva.

Težava omenjene kritike odločitve Senata FDV je samo ena – če bi držala, potem bi moral Senat FDV zaradi zelo podobnih napak in malomarnosti odvzeti diplomo tudi prejšnjemu predsedniku vlade in predsedniku SDS Janezu (Ivanu) Janši. In še marsikomu. In to še veliko bolj upravičeno kot Bratuškovi. Bratuškova je v magisteriju res navedla samo 32 del, Janševa diploma pa jih ima še manj – samo pet. Bratuškova je res prepisovala dokumente, pri katerih je sama sodelovala kot avtorica – Janša pa je v svoji diplomski nalogi „pozabil“ citirati avtorje del, katerih avtor sploh ni bil. Nekdanji predsednik vlade si je namreč ob pisanju svoje diplome, v kateri je poveličeval enostrankarski politični sistem, zelo rad sposojal misli marksističnih avtorjev – in to brez navedbe virov. Tako je Janševa naloga še bolj sporna od naloge Bratuškove. In še zmeraj je dostopna v knjižnici na FDV, kjer si lahko Janševe veličastne umotvore prebere vsak.

Janševa diploma je tudi drugače zelo zanimivo čtivo. Ne zaradi vsebine same, temveč bolj zaradi razumevanja osebnosti, ki je v zadnjih dveh desetletjih vsekakor pomembno zaznamovala slovensko javno in politično življenje.

Janša je namreč svojo politično kariero zgradil na antikomunistični retoriki, vendar nam vsebina njegove diplomske naloge z naslovom “Obrambnosamozaščitna funkcija v načrtih družbenega razvoja republike”, s katero je diplomiral na nekdanjem FSPN-ju razkriva radikalnega marksista, ki zagovarja najbolj rigidne komunistične floskule. Diploma, ki jo je sestavil “Ivan Janša, absolvent smeri splošne ljudske obrambe” pod mentorstvom generalmajorja ter izrednega profesorja Milovana Zorca se začne s spoznanjem, da se “v socialističnem samoupravljanju z načrtovanjem ureja vsebina, oblika in obseg družbene reprodukcije.” Sledi Janšin citat Edvarda Kardelja, glavnega slovenskega ideologa iz tistega časa. In tako naprej vse do konca. Več kot tri četrtine 72 strani dolge Janšine diplome predstavljajo povzetki ustave, zakonov, družbenih dogovorov, referatov in biltenov. Knjig je le pet. Precej manj, kot jih je potrebnih za povprečen visokošolski izpit. Vendar je še bolj sporen način, kako Janša uporablja nekatere vire. V svoji diplomi namreč večkrat uporabi kot vir knjigo Slavka Soršaka in Jožeta Smrekarja z naslovom “Delovanje družbenopolitičnega sistema in družbenoekonomskega sistema v neposredni vojni nevarnosti”. Vendar Janša pri prepisovanju njunih stavkov sploh ne zapiše, da gre za povzemanje tujih navedb. Janša tako na 48. strani naloge trdi, da morajo “vsi prostorski načrti in prostorski izvedbeni akti vsebovati rešitve, ukrepe in naloge, ki se nanašajo na urejanje in pripravo prostora za potrebe SLO in DS.” Skoraj popolnoma identičen stavek sta zapisala v svoji knjigi tudi Slavko Soršak in Jože Smrekar. To se ponovi večkrat. Janša oba avtorja sicer bežno omeni in ju navede tudi na koncu med literaturo, toda na mestih, kjer je prepisoval, Janša vira ni opremil z zaznamkom, da gre za citate. Tudi Janševa shema načrtovanja splošne ljudske obrambe na 18. strani diplome je pravzaprav enaka kot shema v knjigi “Osnove rukovodjenja i komandovanja” avtorjev Tankosića in Vukadinovića; kljub temu pa Janša trdi, da je shema le “deloma povzeta” po navedeni knjigi. Janša nato še povsem prepiše 4.7 poglavje Družbenega plana SRS za obdobje 1981–1985, ne da bi sploh navedel svoj vir.

Vendar Janševa diploma ni zanimiva zgolj zaradi prepisovanja, pač pa tudi zaradi skrajno zagrizene obrambe “pridobitev socializma.” Janša v nalogi opisuje idealno družbeno organizacijo (ki naj bi bila učinkovita v odporu proti prihodnjemu “zunanjemu” sovražniku), to pa je družba, kjer je vsak državljan vojak, kjer gradijo le manjše soseske z nizkimi stavbami, brez dvigal in skupnega ogrevanja, kjer uspeva gospodarstvo, ki se opira predvsem na domače znanje in izogiba nevarnim tujim “licencam”, kmetijstvo pa se izogiba “monokulturam” in usmerja v nekakšno vrtičkarstvo. Janša torej zagovarja prav model družbe, ki je bil v najbolj dosledni obliki uveljavljen v času režima Rdečih Kmerov. Tudi pri obravnavi enostrankarskega sistema pri Janši ni mogoče opaziti niti najmanjše sence kritike. In prav to nam daje odgovor na vprašanje, zakaj je Janša danes to kar je, zakaj je njegova obravnava političnih nasprotnikov pogosto tako rigidna in kaj je pravzaprav tako zelo narobe z njegovim pogledom na svet ? Janševa diploma v primerjavi z Janševo prakso sicer kaže, da je Janša spremenil ideološki predznak svoje ideologije in ideje bratstva, enostnosti, vodilne vologe partije in idejo komunizma še pred propadom socializma hitro zamenjal za ideje svobode in enakosti, političnega pluralizma in svobodnega trga, vendar je v obravnavi »nasprotnikov«, pa naj bodo to »sovražniki marksizma« nekoč ali politični nasprotniki v demokraciji danes – ostal pri istem besednjaku in enaki logiki. Pri logiki izključevanja in obravnave političnih nasprotnikov kot »sovražnikov.«

Odločitev Senata FDV v „primeru Bratušek“ je zato na mestu – vsaka, sicer neupravičena malomarnost res ne more biti razlog za odvzem akademskega naslova. Iz zornega kota državljanov pa se seveda zastavlja še vprašanje, ali je za državo bolje, da jo vodi pri izdelavi diplome malomaren in v ideološkem pogledu rigiden diplomirani obramboslovec, ki je v svojem delu mlatil komunistično slamo in se je vodenja države priučil šele po vzponu na oblast, ali pa pri pisanju magisterija malomarna magistra znanosti, ki je prepisovala samo sebe in se je s financami ukvarjala vse življenje? Za odgovor na to vprašanje verjetno res ni potrebno biti doktor znanosti. To je vprašanje, na katerega zna ob začetku študijskega leta odgovoriti že čisto vsak bruc.

Igor Mekina