Jedrska energija je v javnih razpravah pogosto predstavljena kot panaceja za probleme zelenega prehoda. Ponujala naj bi učinkovite rešitve na okoljska in družbena vprašanja, povezana s proizvodnjo in potrošnjo energije. Nuklearke so osrednja figura v predstavah zagovornikov tehnorešitev, s tem pa tudi eden od bistvenih adutov ekomodernizma. Pogledi ekomodernizma so trdno usidrani v interese kapitala, s ciljem ozelenitve in prenovitve upehane kapitalistične rasti. Zakaj ima novi blok nuklearke toliko glasnih zagovornikov? In od kje ima kar nekaj podpore med delavnimi ljudmi, celo v naprednih organizacijah in tudi v okoljskem gibanju?

Vsekakor ima drugi blok jedrske elektrarne v Krškem vse večjo podporo vlade: če so nekdanji managerji iz energetike, ki so jedro Stranke Gibanja Svobode, v času po izvolitvi nakazovali – ali vsaj blefirali – nekaj skepse, v zadnjem času vse več moči usmerjajo v pospešitev priprav za izgradnjo nove jedrske elektrarne. Novoustanovljena delovna skupina za koordinacijo pripravljalnih dejavnosti naj bi poleg strokovnih podlag zagotovila tudi posebna zakonodajna okvira, torej izjeme, ki naj bi pohitrile izgradnjo drugega bloka po izjemno optimističnih napovedih že do leta 2037. Hkrati razmišljajo, da bi projekt več kot dvakratno povečali, na reaktorsko kapaciteto kar 2400 megavatov. Enkrat medtem naj bi ljudstvo odločitev potrdilo še na referendumu. Oddaljiti referendumsko glasovanje in zlagoma graditi podporo je dobra taktika. Odločitev za drugi blok je smiselno legitimirati na referendumu, saj tako politična birokracija prenese odgovornost za ta ogromen in tvegan projekt; pri čemer moramo upoštevati, da pravočasno ne uspejo zgraditi niti avtobusne ali železniške postaje. Glasovi nasprotovanja so zelo redki in tihi, zbor podpornikov - ki med drugimi obsega Gospodarsko zbornico, politične stranke in predstavnike znanosti - pa obsežen; posamezne organizacije skorajda tekmujejo, katera bo glasnejša. Kako lahko razumemo izhodiščno tezo, da je NEK2 projekt kapitala?

Gradnja NEK 2 naj bi zagotavljala varno preskrbo z energijo v velikih količinah. Predpostavka za nov blok jedrske elektrarne je rast porabe električne energije; po projekcijah naj bi v Sloveniji pričakovali približno podvojitev porabe do leta 2050. Da to podvojitev najprej postavimo v okoljski kontekst: študija o tem, kako bi se moral energetski sistem na ravni EU prilagoditi, da bi bil v skladu s Pariškim sporazumom, kaže zmanjšanje porabe energije za polovico do leta 2040. Kot nas opozarjajo razprave, ki potekajo v okviru termina »odrast«, je tako z družbenega kot okoljskega vidika tudi o postkapitalističnih družbah v centru nemogoče razmišljati v smislu ekspanzije porabe materialnih dobrin in gospodarskih aktivnosti. Zmanjšanje porabe energije je nujno, predvsem v dejavnostih, ki so okoljsko in družbeno škodljive. Nenazadnje nas na to opozarjajo neenakosti v porabi dobrin med razvitimi državami in kapitalistično periferijo; zmanjšanje porabe energije v razvitem centru je pogoj razvoja periferije, saj so planetarne omejitve jasne – zahodnega načina življenja ne moremo razširiti na vse dele sveta.

Postaviti si moramo tudi vprašanje od kod predvidena podvojitev porabe električne energije v slabih treh desetletjih. Poleg večje porabe energije kot posledice gospodarske rasti moramo upoštevati predvsem zamenjavo energenta; torej opustitev rabe dela fosilnih goriv in elektrifikacija teh sistemov. Pri čemer se predpostavlja, da se ti sistemi ne bodo zares spremenili. Kot primer lahko navedemo elektrifikacijo osebnega prometa namesto resnega razvoja javnega potniškega prometa, kar je v interesu avtomobilske industrije. V grobem lahko temu rečemo ozelenitev statusa quo.

Pogledati moramo tudi v drobovje porabe električne energije. Slabo polovico porabita industrija in gradbeništvo, kjer je visoka poraba energije tudi iz drugih virov; v industriji se porabi približno četrtina celotne energije v Sloveniji. Posebej izstopa energetsko intenzivna industrija, ki od tega porabi približno dve tretjini energije. Gre za kovinsko, papirno, kemično in industrijo nekovinskih mineralov. Država največje porabnike energije subvencionira z nižjimi trošarinami in dajatvami, hkrati pa je cenovna politika na ravni EU oblikovana v njihov prid. Država s temi načini zagotavlja konkurenčnost kapitala v teh panogah na mednarodnih trgih. Prav zagotavljanje konkurenčnosti je pomemben vidik motiviranosti predstavnikov kapitala za gradnjo drugega bloka v Krškem, sploh ker energetski režimi vplivajo tudi na ceno reprodukcije delovne sile, s tem pa na konkurenčnost nacionalnega kapitala nasploh. V luči tega moramo razumeti tudi argumente o »nacionalni samooskrbi« in »energetski neodvisnosti«, ki naj bi jo prinašal NEK 2. Ta energetski suverenizem kot argument najpogosteje uporabljajo veliki zagovorniki vključenosti v evroatlantske integracije, pri čemer - če smo lahko malo pikri - skupnega evropskega električnega omrežja in liberaliziranega modela trženja električne energije nekako ne štejejo med »pomembne zahodne pridobitve«.

Pri večini podpornikov drugega bloka v Krškem je zelo zgovorna tudi osredotočenost na ponudnike jedrske tehnologije oziroma na države, iz katerih ti prihajajo. Kot lahko preberemo, so pripravljeni kupovati le v ZDA, Franciji ali Južni Koreji. Torej v državah imperialističnega tabora. Naredimo miselni eksperiment: koliko glasnih zagovornikov nuklearne energije bi se podpisalo pod idejo, da bi drugi blok zgradili Kitajci, ki so trenutno najhitrejši pri gradnji jedrskih elektrarn? Dodajmo še opombo, da so že lani na Kitajskem kapacitete za proizvodnjo električne energije iz sonca in vetra za skoraj trikrat presegle moč jedrskih elektrarn in da so njihovi načrti ter zmožnosti osupljive v primerjavi z drugimi deli sveta. Da se mnogi lokalni pospeševalci jedrske opcije bolj ali manj odkrito uklanjajo interesom velikega kapitala iz imperialističnega jedra, priča tudi dolg popis lobističnih stikov ter podpisovanja namer, ki so vezane predvsem na ZDA. Javna tajnost je, katero podjetje je glavni favorit za gradnjo NEK 2.

Pri drugem bloku v Krškem govorimo o naložbi v višini 10 do 15 milijard evrov, morda še več. Kar je seveda odlična poslovna priložnost, specialnost slovenske politične birokracije pa naj bi bila odpiranje vrat transnacionalnemu kapitalu. A ima drugi blok še en pomemben finančni vidik: glede na obseg in kompleksnost naložbe ter glede na izkušnje iz tujine je jasno, da brez resne proračunske podpore države ne bo šlo. O načinu financiranja izgradnje sicer še nismo izvedeli ničesar razen nekaterih pretirano optimističnih iztočnic, ki so jih predstavili v GEN energiji. Vstop javnega denarja pomeni, da bodo gospodinjstva posredno subvencionirala lastnike kapitala. Pri čemer je skoraj treba upoštevati dodatne zahteve, dodatne stroške in naraščanje cene tekom realizacije projekta.

Zagovorniki gradnje drugega bloka ugovarjajo, da gre pri izkušnjah z novimi jedrskimi reaktorji za posebne okoliščine, na pa širše trende. Govorijo celo o renesansi jedrske energije. Statistika temu ne pritrjuje: v svetovnem merilu je delež jedrske energije v celotni proizvodnji energije na vrhuncu leta 1996 znašal več kot 17 %, do danes je padel na približno 9 %. Pred slabimi 30 leti je šlo za floto precej novih reaktorjev, danes se jim življenjska doba počasi izteka. Mednarodna agencija za jedrsko energijo ocenjuje, da bo do 2050 zaprtih po deset reaktorjev letno. Kljub temu se zagovorniki trudijo nuklearke prikazati kot propulzivno tehnologijo – kar je pomembna predpostavka v argumentacijskih postopkih tehnične inteligence. Jedrska tehnologija je namreč zaprta tehnologija, ki zahteva zelo specifično znanje in upravljanje s strani posebne poklicne skupine tehnične inteligence; ta posebnost ji omogoča monopol in poseben položaj. Nuklearna inteligenca ni le naučena o čudesih jedrske energije, ampak je nanjo vezan njen obstoj. Tehnična inteligenca pa je - k temu pritrjujejo tudi zgodovinske izkušnje - družbena skupina, ki pogosto zavzema defenzivna stališča in je naklonjena redu, ki temelji na zasebni lastnini. Tehnologijo razume kot inženirski izziv in kot način reševanja problemov, torej kot temelj družbenega napredka. Skratka, obstoj tehnične inteligence je vezan na temelje kapitalistične modernosti.

Tehnologija ni družbeno nevtralna, ampak je skovana v razrednih odnosih. Družbeni red oblikuje znanstvene paradigme in še posebej tehnične rešitve, ki so pretežno oblikovane z namenom izkoriščanja in podrejanja dela ter izčrpavanja narave. Zakaj bi bila jedrska tehnologija izjema? Številni ekomodernisti, tudi na levici ali v okoljskem gibanju, tehnologijo razumejo kot orodje, ki lahko služi komurkoli; predvsem pa tehnorešitve vidijo kot odgovor na družbena protislovja. Tehnološki napredek razumejo kot splošno družbeno dobro. A vendar je ekomodernizem v resnici zagovor novih načinov tehnološke podreditve narave, predvsem pa poskus ozelenitve in oživitve kapitalistične rasti.

Če je jedrsko energijo nemogoče iztrgati iz rok tehnične inteligence in je torej ni mogoče demokratično upravljati, pa ima tehnologija za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije (OVE), predvsem iz sonca in vetra, ravno to potencialnost. Omogoča decentralizirano lokalno proizvodnjo in porabo energije brez prenosov na dolge razdalje. Omogoča samooskrbo, s čimer energija ni več blago, ampak neposredno zadovoljuje potrebe proizvajalcev in potrošnikov. To hkrati lahko prispeva k spremenjenem odnosu do elektrike, saj ni več abstraktna številka, ampak dobrina, s katero je treba previdno ravnati. Tehnologija OVE omogoča oblikovanje energetskih skupnosti oziroma zadrug, kar pomeni, da gre za v zamejenem obsegu podružbljeno produkcijo energije, ki jo je mogoče demokratično upravljati. Vse to ima posledice v družbenih odnosih moči. Sončne elektrarne in preprostejše vetrnice ne zahtevajo specifičnih veščin in jih lahko namešča ter popravlja lokalni tehnično podkovan kader. Obenem je tehnologija OVE zaradi ogromne industrijske baze za produkcijo, ki jo je zgradila Kitajska, cenovno dostopna, tudi za periferne države, kar odpira nove možnosti za alternativni razvoj. A vse to je potencial, ki se lahko realizira ob pravih političnih pogojih; na drugi strani namreč vidimo rešitve kapitala v obliki sončnih ali vetrnih »farm« in poskusov nadzora nad tehnologijo.

Večina javnih debat o jedrski energiji in obnovljivih virih energije poteka v gabaritih trajnosti, varnosti, cen in stroškov. A za vsemi temi vidiki se skrivajo družbene in politične predpostavke, ki ostanejo zavite v meglico tehnoloških mistifikacij. Očiten primer so dejanski stroški jedrske energije, ki so pogosto zamegljeni. Ko upoštevamo celoten cikel, od goriva do potencialno ekstremno dragega ravnanja z odpadki, nuklearke izgubijo kar nekaj domnevnega tehnološkega sijaja. O odpadkih nenazadnje poznamo zgodbe o radioaktivnih sodih na dnu Mediterana ali ob afriških obalah, hkrati pa moramo upoštevati, da približno 70 % rudarjenja urana poteka na svetovni periferiji z velikimi pritiski na okolje in delavce. To sta temelja neenake menjave, ki zvišuje cenovno konkurenčnost jedrske energije v državah centra. Nedvomno tudi tehnologije OVE v smislu pritiskov na okolje niso brezmadežne, zato so vprašanja demokratizacije, odrasti, planiranja in preoblikovanja znanstvenih paradigem ključno dopolnilo razprav o zeleni ekološki tranziciji.

Kakšen posebno zeleni aktivist bo pripomnil, da smo brezbrižni do razogljičenja, cinični do usode človeštva in usode vse narave na planetu. A časovna dimenzija ne gre v korist jedrske energije, saj podnebna znanost opozarja, da je treba izpuste toplogrednih plinov zmanjšati v tem desetletju, ne čez 15 do 20 let, ko bi lahko priklopili NEK 2. Zakaj znaten delež delavnih ljudi podpira jedrsko energijo? Postavimo lahko tri hipoteze: poleg očaranosti nad tehnologijo, o kateri smo že pisali, je možen odgovor tudi nacionalni ponos, vezan na t. i. »energetsko neodvisnost« in na dejstvo, da pri nas razpolagamo s to kompleksno tehnologijo; pri nekaterih razcepljeno tudi na pozitiven odnos do Jugoslavije in takratne izgradnje prvega bloka v Krškem. Tretji in verjetno ključen moment pa se skriva v retoriki o »varni in stalni preskrbi«, saj pritegne delavne ljudi, čeprav v resnici ni namenjena njim. Ta »varnost pri preskrbi« se navezuje tudi na refleks proti ekomodernizaciji, saj je med plebejskimi sloji široko razširjen občutek, da bodo običajni ljudje poraženci zelenega prehoda. Jedrska energija tako nastopa kot garant ohranjanja standarda, kot tehnološki odgovor na družbene procese in ohranjanje življenjskega standarda, ki se za marsikoga krha tudi v razvitih državah ali na obrobju imperialističnega jedra.

Naloga protikapitalistov, naloga socialističnega tabora ni uspešnejše administriranje kapitalistične države, ni reševanje kapitalizma pred njegovimi lastnimi krizami, ampak prispevati k hkratnemu spreminjanju okoliščin in krepitvi sil za izhod iz kapitalizma. Podpiranje jedrske energije zagotovo ni nič od tega.