Pred vsakoletnim vrhom Organizacije Združenih narodov v New Yorku je letos potekal tudi podnebni vrh, za katerega je je dal pobudo generalni sekretar OZN Antonio Guterres. Debata je bila po pričakovanjih otročja, zato je na mestu ne bomo povzemali. Kot vedno je bilo veliko govora o potrebi po večjem izkoriščanju obnovljivih virov energije. V prvi vrsti to pomeni sončne celice in vetrnice. Povsem ob strani je bila jedrska energija, je pa v Sloveniji v zadnjih tednih spet postala predmet javne razprave, potem ko se je za gradnjo drugega reaktorja v Nuklearni elektrarni Krško zavzel premier Marjan Šarec. Nacionalni energetski in podnebni načrt, ki je bil predstavljen ta mesec, se glede novega bloka krške nuklearke ni opredelil, a projektu pušča odprta vrata. Več naj bi predvidel energetski koncept, ki je v pripravi.

Dejansko se zdi, da bo najpomembnejša debata o energetski prihodnosti potekala med zagovorniki jedrske energije in pristaši obnovljivih virov energije. Slednji v Sloveniji zaradi pomanjkanja vetra pomenijo predvsem sončno energijo. Delež obnovljivih virov energije je v Sloveniji približno dvajset odstotkov, torej precej manj od 25-ih odstotkov, kolikor naj bi dosegli do prihodnjega leta, kot se je država zavezala s direktivo o spodbujanju obnovljivih virov energije. Največji delež, več kot polovico, dosega uporaba lesa in druge biomase pri ogrevanju. Sledi vodna energija v obliki hidroelektrarn. Čeprav se država močno trudi povečati ta delež, predvsem z gradnjo elektrarn na spodnji Savi, je potenciala v hidroenergiji relativno malo. Vseh deset hidroelektrarn na zgornji Savi skupaj je na primer  lani proizvedlo manj električne energije kot Toplarna Ljubljana, katere primarni namen je daljinsko ogrevanje. Sončna energija predstavlja zgolj pol odstotka obnovljive energije v Sloveniji. 

Tako nizke stopnje uporabe sončne energije ne smemo pripisati zgolj neaktivnosti države. Slovenija je namreč deležna manjšega sončnega obsevanja in je zato manj primerna za razvoj tovrstne električne proizvodnje. Sončno obsevanje seveda močno niha z letnimi časi. V teh dneh se je zgodilo jesensko enakonočje, kar pomeni, da smo trenutno v primerjavi s celoletnim osončenjem deležni srednje vrednosti sončnega obsevanja. Ob lepem sončnem dnevu, na kakršnega je kazalo danes, znaša celodnevno sončno obsevanje okoli eno kilovatno uro na kvadratni meter. Kvalitetna fotovoltaična celica lahko v električno energijo pretvori približno petino te vrednosti. Decembra, ko je sonce najnižje na obzorju, dan pa najkrajši, je sončna obsevanost še več kot petkrat manjša. Streha večje hiše (površina strehe 100m²), popolnoma prekrita z kvalitetnimi sončnimi celicami, bi tako ob sončnem decembrskem dnevu zagotovila manj kot pet kilovatnih ur električne energije, kar je manj od tipične porabe slovenskega gospodinjstva zgolj za razsvetljavo. Za ogrevanje porabimo vsaj petkrat toliko. 

Vsaka množična uporaba sončne energije bi torej zahtevala tudi njeno množično shranjevanje. Rešitve za kratkoročno shranjevanje, torej nekaj ur ali dni, obstajajo, a večmesečno shranjevanje je mnogo težja naloga. Tudi če jo rešimo in, še pomembneje, plačamo takšno shranjevanje, se ne moremo izogniti že omenjeni nizki sončni obsevanosti Slovenije. Če upoštevamo občasno oblačnost in za povprečno vrednost na leto vzamemo eno kilovatno uro sončne energije na kvadratni meter, bi morali za enako moč, kot jo ima Nuklearna elektrarna Krško, s sončnimi celicami prekriti površino več deset kvadratnih kilometrov. 

Štiri največje sončne fotovoltaične elektrarne, za katere imamo podatke o njihovi proizvodnji, se nahajajo v puščavah južne Kalifornije in Nevade v Združenih državah Amerike. To so Solar Star, Copper Mountain Solar Facility, Desert Sunlight Solar Farm in Topaz Solar Farm. Vse so bile zgrajene v zadnjih petih letih. Uporabljajo torej najnovejšo tehnologijo in so pozicionirane na zelo ugodni, torej sončni legi. Njihova skupna letna proizvodnja električne energije je bila pet in pol teravatnih ur. To pa je natančno toliko kot je bila lanska letna proizvodnja Nuklearne elektrarne Krško. Ob tem je njihova skupna površina nekaj več kot 64 kvadratnih kilometrov, kar je na primer toliko, kolikor znaša površina občine Ptuj ali Murska Sobota. 

Okoljska cena tovrsnih elektrarn torej nikakor ni zanemarljiva. Porabijo namreč ogromno prostora. Zemljišče pa predstavlja za projekt tudi zelo velik strošek. Tudi v puščavi, kjer zemlja nima velike ekonomske vrednosti ali pa je v lasti ameriške zvezne vlade, ki je spodbujala tovrstne projekte, je vsaka od teh elektrarn stala okoli dve milijardi evrov. Njihova skupna vrednost je torej višja od stroškov novega bloka nuklearke v Krškem, ki bi bil več kot dvakrat močnejši od sedanjega, njegova življenjska doba pa bi bila vsaj dvakrat daljša (od sončnih elektrarn). 

Jedrska energija bi moral biti pomemben sestavni del kombinacije virov energije. To še posebej velja za Slovenijo, kjer ni obilnih možnosti za uporabo vodne, vetrne ali sončne energije. Pri tehtanju alternative je treba poleg izpustov toplogrednih plinov, katerih zmanjšanje je nujno, upoštevati tudi druge faktorje, kot so degradacija okolja, izpusti trdih delcev in cena. Ta se bo najbolj znižala s povečanimi investicijami v jedrsko tehnologijo, ki so bile v zadnjih treh desetletjih zanemarjene. Cena ni pomembna le za gospodarstvo, ampak tudi za posameznike, še posebej za najrevnejše, ki za energijo namenjajo največji delež svojih dohodkov. Energetska politika je torej tudi okoljska, razvojna in socialna politika.