Dobra kriza ne sme iti v nič in v očeh slovenske vlade je koronska kriza priložnost, ki se pojavi mogoče enkrat na desetletje. Če je bila kriza evroobmočja priložnost za tako imenovane strukturne reforme, ki so neizogibno sledile neoliberalnemu ekonomskemu kopitu, pa tokrat nove možnosti odpira predvsem več kot deset milijard evropskega denarja, ki so Sloveniji pripadle v paketu evropskega reševanja gospodarskih posledic epidemije covida.

Projekti, ki jih bodo financirale covid milijarde, naj bi pripomogli k dvigu produktivnosti in hkratnemu manjšanju izpustov toplogrednih plinov. Vlada je na seznam teh projektov uvrstila tudi gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne Krško. Kar zadeva jedrsko energijo, obstaja v slovenski politiki relativno širok konsenz. V svojem mandatu se je za drugi blok zavzel Marjan Šarec, pod sedanjo vlado pa so se priprave na gradnjo premaknile v višjo prestavo. Družba Gen energija, ki upravlja s slovenskim deležem v nuklearki, je sicer že januarja oddala vlogo za pridobitev energetskega dovoljenja za gradnjo drugega bloka. Na ministrstvu gradnjo podpirajo, energetsko dovoljenje pa bi bilo prvo uradno pisno soglasje države.

Prihodnje investicije v Krškem so bile predmet pogovorov tudi ob nedavnem obisku ameriškega zunanjega ministra Mika Pompea. Če bi bilo verjeti spletnemu portalu necenzurirano.si, je Pompeo na Brdu pri Kranju lobiral za ameriškega proizvajalca Westinghouse. Ta je zgradil že obstoječi blok v Krškem, ki je bil končan leta 1983, in ima z nuklearko še danes poslovne stike zaradi vzdrževanja in dobave nadomestnih delov. Za Westinghouse naj bi pri prejšnji Šarčevi vladi lobiral državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Damir Črnčec.

A Westinghouse zelo verjetno ni v ožjem krogu favoritov za NEK2. Prav tako ni prav verjetno, da je Pompeo v Sloveniji lobiral za Westinghouse. Westinghouse je namreč pred tremi leti razglasil stečaj, potem ko je zaradi visokih izgub pri gradnji elektrarne Vogtle v ZDA skoraj pokopal tedanjo lastnico, japonsko Toshibo, sedaj pa je ostanke prevzel finančni sklad privatnega kapitala, ki vidi prihodnost podjetja predvsem v vzdrževanju že obstoječih reaktorjev. Tudi sicer Westinghouse v jedrski stroki velja za podjetje, ki je izgubilo mesto med velikimi igralci na področju gradnje novih jedrskih reaktorjev.

Namesto tega ameriška vlada izdatno promovira še ne preizkušene proizvajalce novih tipov manjših reaktorjev. Tako imenovani majhni modularni reaktorji, z angleško kratico SMR, naj bi rešili glavni problem obstoječih reaktorjev, namreč izredno visoko ceno začetne investicije. Reaktorji SMR naj bi bili pet do desetkrat cenejši od klasičnih reaktorjev, a hkrati vsaj desetkrat šibkejši. Z vidika razmerja med ceno in močjo so torej manj ugodni od klasičnih, a njihova gradnja naj bi bila ugodnejša, hitrejša in manj tvegana, kar bi jih naredilo veliko bolj dostopne. Če se bo ta računica izšla, bi jih izdelovali serijsko in njihova cena bi zato padla. A vse to je zgolj teorija. Za zdaj namreč ne deluje še noben tovrsten reaktor. Še najbližje je ameriško podjetje NuScale, ki je lani na primer od ameriške vlade dobilo več kot 200 milijonov evrov podpore. Ameriški proizvajalci teh še zgolj načrtovanih reaktorjev - poleg NuScale še podjetje Holtec - so bili s svojimi ponudbami prisotni tudi na nedavni konferenci jedrskih strokovnjakov v Portorožu, ki sta se je udeležila ministrica za izobraževanje, znanost in šport Simona Kustec in državni sekretar na infrastrukturnem ministrstvu Blaž Košorok. Očitno je, da je to tehnologija, ki jo Sloveniji želijo prodati Američani.

A odločitev za te še nikoli zgrajene reaktorje je zelo tvegana. Ponudniki bi to tveganje kompenzirali z nekoliko ugodnejšo ponudbo, a če bi pri gradnji prišlo do težav, bi bili dodatni stroški izredno visoki. Izkušnje v gradnji jedrskih elektrarn v zadnjih tridesetih letih namreč kažejo, da največje stroške povzroča ravno nepreizkušena tehnologija, ki jo proizvajalec med gradnjo tudi sam še ne obvlada povsem.

Najuspešnejše države na področju jedrske energije so bile tiste, ki so ohranile industrijsko bazo vezano na jedrsko tehnologijo s tem, da niso prekinile gradnje novih elektrarn. To so Rusija, Kitajska in Južna Koreja. V Evropi in ZDA se je gradnja novih jedrskih objektov prekinila za približno trideset let. Zaradi vztrajanja pri tem, da gradnjo novih elektrarn prepustijo zasebnim podjetjem, ki ne želijo prevzeti tako dolgoročnih investicij, je gradnja velikih reaktorjev v ZDA najverjetneje mrtva. Prav zaradi tega Washington tako agresivno promovira nove proizvajalce majhnih modularnih reaktorjev. Če ta podjetja ne uspejo, se bo v ZDA z jedrsko tehnologijo ukvarjala zgolj še vojaška industrija.

V Evropi sta Francija in Velika Britanija investirali v  gradnje novih reaktorjev. Cena je bila zelo visoka, a sedaj je na teh projektih spet zrasla industrijska baza, ki lahko v prihodnosti omogoči bistveno bolj učinkovito gradnjo.

Drugi, še pomembnejši razlog za visoke stroške projektov v Veliki Britaniji in Franciji je dejstvo, da so se pri financiranju zanašali na zasebni kapital. Zaradi tega so bili krediti izredno dragi. V primeru britanske elektrarne Hinkley Point C več kot polovico cene predstavljajo obresti. Če bi se isti projekt financiral z državnim denarjem, bi bil ob praktično ničelnih obrestnih merah, s katerimi se danes zadolžujejo evropske države, strošek financiranja več kot 12 milijard evrov manjši.

Lekcije preteklosti, ki bi jih morali upoštevati v vladi pri načrtovanju novega bloka krške nuklearke, so jasne. Zgledovati bi se morali po modelu, po katerem je bil zgrajen že prvi blok v Krškem. To pomeni odločitev ne za nepreizkušeno tehnologijo, ampak za že obstoječe reaktorje, ki že delujejo v drugih državah. Poleg tega financiranje NEK2 ne sme biti prepuščeno trgu, ampak bi moral denar priti od države. Država mora namreč stremeti k temu, da zagotovi dolgoročno občo blaginjo svojih državljanov, to pa vključuje tako energetsko varnost kot tudi  znižanje izpustov ogljikovega dioksida.

Drugi blok jedrske elektrarne Krško bo imel, če bo zgrajen, življenjsko dobo najmanj šestdeset let, najverjetneje pa še vsaj dvajset let več. Nekajkrat več torej, kot je življenjska doba šestega bloka v Trbovjlah Šoštanju ali sončnih in vetrnih elektrarn, ki lahko obratujejo približno dve desetletji. Poleg tega bi NEK2 zagotovil približno dve tretjini slovenske električne porabe, medtem ko lahko preostalo zagotavljajo že obstoječe hidroelektrarne. To je energetski sistem, ki je neprimerno bolj ugoden kot ta, ki bi temeljil primarno na sončni in vetrni energiji in bi poleg zelo veliko prostora, ki ga zavzemajo te elektrarne - in ja, v Sloveniji ga primanjkuje - zahteval tudi izjemno obsežno in drago shranjevanje električne energije. Na neprimernost te poti v brezogljično ekonomijo priča primer nemškega Energiewende, energijskega prehoda. Nemčija po dvajsetih letih in približno 500 milijardah evrov za proizvodnjo kilovatne  ure električne energije v ozračje izpusti približno dvakrat toliko ogljikovega dioksida kot Slovenija in desetkrat toliko kot Francija. Ob tem je cena elektrike v Nemčiji približno dvakrat višja kot pri nas. To pot mora Slovenija zavrniti, saj zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov ne pomeni, da moramo pristati na energetsko revščino.

*Na fotgrafiji gradnja jedrske elektrarne Hinkley Point C v Veliki Britaniji, december 2019.