Za nami je volilni četveroboj, ki je prinesel pričakovane rezultate. Peta disciplina – drugi krog lokalnih volitev – bo ponudil nekaj zanimivih odločitev, ne bo pa spremenil splošnega trenda ali procesov, ki so se pokazali v štirih nedeljah.

Po tem volilnem obdobju lahko ugotovimo: center drži. Na podlagi dogajanj lahko postavimo hipotezo, da so štiri zmage liberalne politike prispevale h konsolidaciji političnega centra. Okoli njega se oblikuje širši blok moči, ki navzven deluje kot repriza LDS-ovih časov. Obenem pa so štirje prepričljivi porazi povzročili razhajanja na desnici in v njihovih vrstah zasejali važne pomisleke: ali lahko Janez Janša še vedno vodi politično predstavništvo nacionalno-konservativnega bloka?

Dvomov v zmožnost Janše, da desnico popelje do novih volilnih zmag, niso vzbudili le precej prepričljivi porazi na nedavnem trojnem referendumskem glasovanju. Dober vtis je na predsedniških volitvah s svojim (od SDS-a različnim) pristopom pustil Anže Logar, ki je navdušil tudi številne liberalne intelektualce, saj so dolgo čakali »normalnega desničarja«.

Bizarno, a resnično, so bonton, olikanost in vljudnost postali eni glavnih političnih žetonov. Nekaj podobnega – spremenjeno politično kulturo, spoštljiv dialog – je kot glavni dosežek ob obletnici stotih dni vlade izpostavil tudi premier Golob. Mar ni to tudi ena od prednosti nove predsednice Nataše Pirc Musar, ki so jo poudarjali njeni zagovorniki? Češ, ona bo predsedniškemu mestu vrnila dostojanstvo. Logika za tem je taka: ni toliko važno, kaj počnejo, ni problema, če delovnemu ljudstvu pijejo kri, važno, da se pri tem smehljajo in se na koncu še lepo zahvalijo.

To je eden vidnejših momentov antijanšizma, hkrati pa del splošne liberalne tehnokratske etikete. Številni predstavniki desnice so že pred desetletjem kot del svoje politične strategije sprejeli vulgaren in provokativen govor, ki jim ga je omogočil vzpon spletnih socialnih medijev. Bonton in korektnost sta v takšnih razmerah razumljivo padla na plodna tla.

Paket štirih volitev je pokazal še eno stvar: antijanšizem še vedno deluje. To se je najbolj pokazalo v drugem krogu predsedniških volitev, ko je liberalni (medijski) establišment z vsemi močmi skušal Logarja prikazati kot Janševo lutko. Tako udeležba kot rezultat v korist Nataše Pirc Musar sta pokazala, da je taktika še vedno uspešna.

Nova predsednica je namreč – podobno kot Golob – predstavnica bogatih, ki pa interese kapitala zagovarja bolj neposredno kot Golob. V kampanji se je držala neoliberalne linije, brez resnega koketiranja s tematikami socialne države, enakosti in antifašizma, ki so še vedno precej močno zasidrane med slovenskimi množicami. Bodoča predsednica republike je bila deležna tudi kar nekaj kritike z leve: večinoma zaradi njene odvetniške specializacije za pravno utišanje sindikalistov, žvižgačev in drugih, ki bi ogrožali nosilce gospodarske ali politične moči. A je vseeno prepričljivo zmagala: tudi (ali predvsem) na valovih antijanšizma.

Antijanšizem je protislovna ideologija: je strast, ki množice mobilizira v politiko, a jih obenem pasivizira, depolitizira. In to dvakratno: z zmagoslavjem nad Janšo se potrebni politični napor zaključi, hkrati pa na oblast popelje tehnokratski liberalni center, ki vlada s pasivizacijo.

Po odločilni zmagi na parlamentarnih volitvah je stranki Gibanje Svoboda v kratkem času uspelo na precej zvit način integrirati ostanke liberalnih strank (SAB in LMŠ): vodstvom strank so ponudili visoke politične funkcije, strokovni aparat zaposlili za svoje potrebe, članstvo pa dodobra prefiltrirali, da v stranki ne bi dobili opozicije ali frakcijskih napetosti.

Predsedniške volitve in referendumsko odločanje sta prispevala tudi k utrjevanju volilne baze liberalnega centra. Referendumske pobude, s katerimi naj bi SDS »nagajal« vladi, so se na koncu izkazale za produktiven vzvod za vladajoče liberalce in strel v lastno koleno za desnico.

V blok moči se je prek predvolilnih kampanj integriral tudi del civilne družbe, ki je opravljal mobilizacijsko delo za vlado, hkrati pa utrjeval in normaliziral samoumevnosti liberalne demokracije. V tem lahko prepoznamo ilustracijo tega, kar je Gramsci poimenoval integralna država: vsota političnega aparata in civilne družbe – pri čemer je civilna družba nekakšen sistem jarkov okoli državne utrdbe – ki vzdržuje družbeno hegemonijo vladajočih razredov.

Vendar pa je niz volitev pokazal tudi šibkost liberalnega centra. Lokalne volitve so pokazale, da nima vzpostavljene terenske mreže in da je kadrovsko podhranjen. Tako v kampanji kot pri rezultatih se je pokazala močnejša organizacijska zakoreninjenost nacionalno-konservativnega bloka. A pravi zmagovalci lokalnih volitev so v resnici nestrankarski kandidati. To lahko interpretiramo na dva načina: kot kritiko in zavračanje strankokracije ali pa kot afirmacijo popolne tehnokracije, željo po čistem menedžiranju namesto politike.

Poudarimo še en vidik volilnega sosledja zadnjih mesecev: v blok moči se je dokončno integrirala tudi stranka Levica. Čeprav je na predsedniških volitvah želela pokazati, da ji je ostalo nekaj antiestablišmentske drže, je pri tem pogorela. Mizeren odstotek glasov na predsedniških volitvah je dopolnil porazen rezultat na lokalnih volitvah, na katerih so skoraj razpolovili število mest v občinskih svetih. Stranka, katere vodstvo je stavilo vse na elektoralni uspeh, vse od volitev v državni zbor leta 2018 dosega le še volilne polome. Levica je v vladi brez pravih vzvodov moči in manevriranja, zato je v prvih šestih mesecih že tolikokrat popustila: npr. pri prenosu premoženja s slabe banke na SDH, pri zdravstvenem zakonu, proračunskih postavkah za orožje in kadrovskih izbirah. Zaradi pristanka na vključitev v strankokracijo ji veliko dobrih možnosti ne preostane, zato se ji vezava svoje usode na levoliberalni blok moči prikazuje kot še najboljša možnost.

Kaj pa se dejansko skriva za paravanom antijanšizma? Odgovor je sicer precej očiten, čeprav novo vlado pravi preizkusi šele čakajo. V grobem nam prvi meseci Golobove vlade že pritrjujejo: nadaljevanje stare smeri, s kakim drugačnim poudarkom in predvsem na drugačen način. Torej tisto, kar je v literaturi poimenovano ekstremni center in kar se vpisuje v širši trend avtoritarnega etatizma. Prva naloga je uveljavljanje interesov mednarodnega kapitala ter domačih lastnikov in menedžerjev.

Pred leti se je tudi v levoliberalnih krogih uveljavilo geslo o »ugrabljeni državi«. Po približno pol leta vladavine Golobove vlade in četverih volitvah lahko rečemo, da država ni več ugrabljena. Politično zmagoslavje liberalnega centra lahko interpretiramo tudi kot konsolidacijo državne birokracije – njeni predstavniki prehajajo sem in tja, iz vlade v državna podjetja ali javno upravo, pa spet v vlado. Ta državna birokracija je uspela vsaj začasno trdno zagrabiti vajeti državnega aparata in začela vzpostavljati tehnokratski tip vladanja. Z naslonitvijo na srednji razred – od menedžerjev do medijskih urednikov in profesorjev – skuša uveljaviti družbeno stabilnost, s katero so zadovoljne tako mednarodne organizacije kapitala kot tudi delovno ljudstvo.

Kljub konsolidaciji ni nujno, da bo blok zdržal. Njegov najšibkejši del so prav politične stranke. Poleg njihove notranje ali organizacijske šibkosti je glavno vprašanje, kako se bodo koalicijske stranke soočile s posledicami kapitalističnih protislovij; ali rečeno drugače: kako se bodo odzvale na prihodnja gospodarska gibanja in družbene konflikte, zlasti glede na to, da so pričakovanja do te vlade visoka in bo ljudstvo prej ko slej spet razočarano. Čisto mogoča je ponovitev usode preteklih »levosredinskih vlad«. Prva kandidatka, da odigra vlogo najprej malce kritičnega, nato pa propadlega Zares-a, je tokrat stranka Levica.

Čeprav se parlamentarna politična sfera oblikuje okoli dveh konkurenčnih polov (in s tem v nekaterih vidikih spominja na slovensko politiko iz sredine 19. stoletja), ki ju ločujejo vprašanja »Kulturkampfa«, lahko v trendih, ki so se pokazali prek sekvence odhodov na volišča, najdemo tudi potencial za alternativno politiko za tretji tabor. A jasno nam mora biti, da se ta alternativna politika ne more oblikovati znotraj strankokracije, ampak zunaj nje, v zunajparlamentarni politiki.

Delno se alternativna politika lahko nasloni na tisti odstotek volilnega rezultata, na katerega po uvodnih komentarjih hitro pozabimo: visok delež tistih, ki se ne udeležujejo volitev, med katerimi številni v celoti zavračajo obstoječi politični sistem. Zanje mora levica iznajti politiko za politizacijo apolitičnih. Predvsem pa mora levica računati na to, da so časi (navidezne) kapitalistične stabilnosti mimo in da družbene okoliščine zahtevajo radikalne odgovore.