Slovenija je bila te dni znova priča velepomembnemu dogodku – okrogli mizi “Slovenija v sosedstvu in regiji”, kjer so sogovorniki – slovenski zunanji minister Karel Erjavec, Laris Gaiser, diplomat Valentin Inzko in drugi umovali in razpravljali o slovenski zunanji politiki. Slišali smo seveda same čudovite reči. Slovenski zunanji minister je na primer povedal, da je Slovenija “vse po malem, je sredozemska država, je celinska država, usmerjena je tudi proti Zahodnemu Balkanu, kar nam daje še posebno dinamiko," nato pa je skromno pripomnil da "velikih zgodb in zgodovinskih priložnosti" na tem področju ni več mogoče pričakovati, saj naše politične interese večinoma "definirajo organizacije, katerih člani smo". Publiko je še posebej razveselilo dejstvo, da je Slovenija strateške partnerje za leto 2013 opredelila Kitajsko, Indijo, Turčijo, Kazahstan, Azerbajdžan” kar naj bi bilo “nekaj novega” v slovenski zunanji politiki. Laris Gaiser je v duhu panevropskega gibanja poudaril pomen zunanjepolitične strategije, pozicioniranja v svetu in nevarnost “stalne razklanosti na naše in vaše,” radostne solze pa so na lica večjega dela publike privrele ob skromni oceni Valentina Inzka, da je “ogromna primerjalna prednost Slovenije poznavanje regije,” ter “poglobljeno poznavanje jugovzhodne Evrope.” Nekoliko pelina je sogovornikom nalil samo Borut Šuklje, ki je glede reševanja problematike Ljubljanske banke ocenil, da te problematike ne bi smeli prenašati na evropsko raven.

Poglejmo sedaj na hitro vse te naštete bisere slovenske zunanje politike. Kar se tiče določitve novih strateških partnerjev in to za leto 2013 je seveda očitno, da slovenska zunanja politika zamuja za celo desetletje in več. Da gre za hitro rastoče trge in da skupina BRIC postaja vse pomembnejša v svetu smo vedeli že sredi devetdesetih, toda takrat je slovenska zunanja in gospodarska politika še vedno rinila samo na zahod. V državah BRIC so nas zato že doslej prehitele mnoge druge države. Kar se tiče delitev na “vaše in naše” je to verjetno še najmanj, kar bi moralo skrbeti zunanjo politiko. Končno je bil pluralizem pristopov zmeraj primerjalna prednost Evrope, v kateri ena sama birokratska klika nikoli ni imela toliko moči, da bi uspela z eno samo potezo uničiti, na primer, celotnega prekooceanskega ladjevja – kar se je, na primer, pred nekaj stoletji zgodilo zelo enotni Kitajski. Še posebej zabavno pa je stalno zaklinjanje, kako Slovenija menda “pozna regijo”. To je morda veljalo še pred leti, danes pa vse manj. Slovenija je v regiji še vedno velik investitor, v javnem prostoru pa njene diplomacije nikjer ni videti na delu – tu s svojimi donacijami, promocijskimi nastopi in ostalimi znaki prestiža kraljujejo zlasti nemški, avstrijski, češki, francoski in britanski diplomati. Slovenska diplomacija deluje včasih prav zaplankano in naduto hkrati. Na primer s svojo internetno stranjo veleposlaništva v Beogradu, na kateri informacije o tem, kako naj si izbrisani uredijo status v Sloveniji razglaša kar v slovenščini. Da o tem, da mlajše generacije več sploh ne potujejo v to “regijo” in se nikjer ne učijo tako imenovanega BHSC jezika sploh ne govorimo. Še se spomnimo, kako zelo je bil Borut Pahor ponosen na “proces Brdo?” Toda čeprav je Takratnega srbskega predsednika Tadića osebno prepričeval, da naj pride v Slovenijo, se tedanji predsednik Srbije ni udeležil srečanja v Sloveniji. S Thaqijem se je nato “mimogrede” rokoval na “Croatia summitu” v Dubrovniku, poznejši srbski premier Ivica Dačić pa je nato isto storil v Bruslju bred “zunanjo ministrico” EU, baroneso Ashton. Toliko o dometih slovenske diplomacije.

Poglejmo sedaj še zadnji problem, naša “pozicioniranje”. Trditev, da nismo dobro “pozicionirani” je še kako zmotna. Poglejmo samo en primer. Naše glasovanje v OZN o novem statusu Palestine. Generalna skupščina OZN je namreč z veliko večino 138 glasov Palestini potrdila status Palestine kot »države opazovalke« v OZN, Slovenija pa se je ob tem koraku znova sramotno – vzdržala. Bila je v dvakratni manjšini – med 41 državami, ki so se vzdržale in v manjšini držav EU, saj je večina evropskih držav – 14 jih je bilo za, ob 12 vzdržanih in eni proti - pogumno glasovala za novi status Palestine. Slovenski zunanjepolitični strokovnjaki se torej motijo, ko trdijo, da nismo dobro pozicionirani v svetu. Glasovanje o Palestini je pokazalo, da smo zelo dobro pozicionirani – natančno pod zunanjepolitičnim anusom ZDA.

Pri tem je bilo slovenski zunanjepolitični brodolom in nesamostojnost slovenske zunanje politike še toliko bolj opazen zato, ker so številne evropske države, med njimi pa znova izstopa »skandinavska skupina”, ostale dosledne pri svoji politiki in so podprle palestinsko zahtevo. To so storile Švica, Avstrija, Belgija, Danska, Ciper, Grčija, Finska, Francija, Italija, Malta, Irska, Portugalska, Luksemburg, Španija in Švedska, med razvitimi državami izven Evrope pa so opazni glasovi »za« novi palestinski status države opazovalke s strani Nove Zelandije in Japonske, ki še vedno ostajata zaveznici ZDA, vendar sta ne glede na to glasovali v nasprotju z ameriškimi interesi. Točno tako, kot ni mogla ali si ni upala storiti – Slovenija. Pri tem je Slovenija ob tem vprašanju postopala povsem enako, kot večina ostalih ex-jugoslovanskih držav, ki so vse v bolj ali manj podrejenem odnosu do EU, od Hrvaške, ki je pod drobnogledom EU pred dokončnim vstopom v članstvo do Črne gore in Makedonije, ki sta še vedno na začetku predpristopnih pogajanj. Zelo opazno je tudi, da je za novi palestinski status med državami nekdanje Jugoslavije glasovala samo Srbija, medtem ko so se vse ostale države – Slovenija, Makedonija, Črna gora, BiH in Hrvaška – vzdržale. Slovenska se je torej tudi v tem pogledu dobro “pozicionirala” –

eprav ima kot članica EU veliko več svobode kot druge države na Balkanu se je lepo uvrstila ob bok ostalim državam na Zahodnem Balkanu, ki tako kot BiH spadajo med sodobne protektorate ali pa so kako drugače stalna tarča pogojevanj ZDA in EU.

Slovensko obračanje hrbta palestinskim prizadevanjem je zagotovo v nasprotju z trditvijo, da Slovenija, ki se je sama osamosvojila ob sklicevanju na pravico do samoodločbe, podpira samoodločbo drugih narodov. Težko je najti zunanjepolitično področje, na katerem bi bila nesamostojna, nenačelna in od volje ZDA odvisna zunanja politika Slovenije bolj opazna, kot je to primer slovenskega odnosa do tragičnega palestinskega vprašanja. Če bi Slovenija res ravnala v skladu s svojimi temeljnimi zunanjepolitičnimi usmeritvami, potem bi palestinsko zahtevo morala podpreti. Če tega ni storila, je zanikala točno tisto pravico, na kateri je utemeljena tudi sama kot država. Ne gre le za majhno težo Slovenije. Gre predvsem za pomanjkanje volje in hrbtenice. Številne majhne države so dokazale, da je kljub majhnosti mogoče voditi načelno zunanjo politiko. Slovenija pa je še vedno država, ki se o bližnjevzhodni krizi skorajda ne oglaša, ob glasovanjih v Generalni skupščini OZN pa redno, že od svojega nastanka, zaradi svojega strahu pred zamero ZDA pogosto ostaja - brez lastnega mnenja. Slovenija si še vedno ne upa storiti tega, kar so storile mnoge manj ekonomsko močne države in kar so si ne nazadnje upale storiti celo »žepne« državice, kot so Liechtenstein, Luxembourg in Monako. S tem Slovenija neprestano potrjuje, da je njena samostojna zunanja politika samostojna samo na papirju.

Terminal je pripravil Igor Mekina