28 dni do vstopa v novo se je z drugim krogom izbire županov v Sloveniji zaključilo tako imenovano supervolilno leto, v katerega smo vstopili z državnozborskimi, izstopili pa z lokalnimi volitvami. Razporeditev in zaokroženost edinih pravih anket ponuja nastavke za mnogotere politične analize oziroma letne preglede, pri čemer pa se hitro lahko pomeša hruške in jabolka ter po možnosti še ostalo sadje, ki je pri roki. Politiko na državni in lokalni ravni namreč poganjata medsebojno sicer prepletajoči se, a v svojem bistvu različni dinamiki, vsaka s svojim momentom: če je prva zaradi širokega nabora sredstev »političnega boja« med pozicijsko koalicijo in opozicijo bolj razgibana in namensko polarizirana, je druga zaradi večdesetletne kontinuitete in čezideološkega povezovanja bolj toga. Zakaj torej tokrat vleči vzporednice med državno in lokalno politiko, če te kvečjemu vodijo do napačnih zaključkov? Odgovor je Gibanje Svoboda, prva stranka novih obrazov, ki je po uspehu na državni ravni v istem letu vzpostavila še lokalno mrežo.

V tem pogledu se Gibanje Svoboda razlikuje od drugih liberalnih strank, ki so na sentimentu protijanšizma zmagovale na parlamentarnih volitvah – ali pa vsaj sestavljale vlade – od leta 2011 naprej. Z osvojitvijo rekordnih 41 poslanskih mandatov je stranka Roberta Goloba – prva od teh, ki se v začetku ni imenovala po svojem predsedniku – presegla Stranko Mira Cerarja, ki jih je leta 2014 dobila 36, do tedaj največ v zgodovini. Vzporednica, ki se izrisuje med Gibanjem Svoboda in SMC, je ta, da sta si obe stranki želeli na lokalnih volitvah, ki so jih v njenih centralah pojmovali kot pomembne, v istem letu unovčiti podporo s parlamentarnih volitev. Preostale liberalne stranke, ki so vzniknile kot antipod Janezu Janši, v lokalni politiki niso gojile večjih ambicij. Pozitivna Slovenija, sprva s predpono Lista Zorana Jankovića, je razpadla, preden bi se lahko na lokalne volitve podala s svojimi kandidati, Zavezništvo oziroma Stranka Alenke Bratušek in Lista Marjana Šarca pa na njih nista dosegli omembe vrednega rezultata.

Vendar pa se izid z državnozborskih volitev tako za SMC kot Gibanje Svoboda ni neposredno preslikal na prve lokalne volitve od obstoja stranke. Število izvoljenih županov Gibanja Svoboda lahko preštejemo na prste ene roke – izvoljena sta bila dva njihova kandidata in ena kandidatka –, medtem ko za štetje županov SMC roke niti ne potrebujemo. Leta 2014 ni bil izvoljen niti en njihov županski kandidat. Iz tega bi morda sklepali, da je Gibanje Svoboda zabeležilo le nekoliko boljši rezultat kot SMC in posledično pogorelo. A tak sklep izpušča vse podprte izvoljene župane, predvsem pa novoizvoljeno sestavo mestnih in občinskih svetov. Topogledno je Gibanje Svoboda zabeležilo najboljši izid vseh liberalnih strank na zadnjih petih lokalnih volitvah, saj so bili po proporcionalnem sistemu izvoljeni 404 občinski svetniki. Od državno uveljavljenih strank jih je SMC leta 2014 imela 293, LMŠ pa leta 2018 53. Boljši izkupiček od Gibanja Svoboda je zabeležila le Liberalna demokracija Slovenije leta 2006, ko je iz njenih vrst prihajalo 510 svetnikov.

Če gole številke nakazujejo, da Gibanje Svoboda postaja pomemben deležnik na lokalni ravni, to postane še bolj jasno pri konkretnem pregledu sestav mestnih in občinskih svetov nekaterih večjih občin. Med parlamentarnimi strankami je dosegla najboljši rezultat v sedmih od dvanajstih mestnih občin, v dveh pa se je Gibanje Svoboda izenačilo s Socialnimi demokrati. Svétniki Gibanja Svoboda bodo največjo skupino tvorili denimo še v Brežicah ali na Jesenicah. Pri sklepanju koalicij, kakršna bo z Listo Zorana Jankovića v Ljubljani ali pa listo Saše Arsenoviča v Mariboru, imajo tako dobro pogajalsko izhodišče, da pridobljeno politično moč, kot se neuradno omenja, tudi z zahtevami po podžupanskih stolčkih pretvorijo v dejanski vpliv.

Struktura, ki jo je v dobre pol leta »na terenu« razvejalo Gibanje Svoboda, je za stranko, ki je njen pobudnik, Golob, pravzaprav ni ustanovil, temveč jo je zaradi tesnih poslovniških rokov pred državnozborskimi volitvami prevzel od Jureta Lebna in rebrendiral iz Stranke zelenih dejanj, v slovenskem političnem prostoru med liberalnimi strankami zadnjih dveh desetletij unikum. Ni pa noviteta. Gibanje Svoboda je s programskimi usmeritvami poskušalo zajeti kar najširši spekter liberalnega volilnega telesa in, če hočete, volivce nagovoriti z »vrednotami, ki jih živijo«. Na ta način je dajala videz nove LDS. In po lokalnih volitvah lahko že rečemo, da se je ta videz v bistvu materializiral, saj je Gibanje Svoboda v nasprotju s svojimi liberalnimi predhodnicami, ki so si svoj politični prostor na lokalni ravni poskušale izboriti in bile pri tem neuspešne, uspelo ravno zato, ker se zanj niso borili, temveč so ga z združitvijo SAB in LMŠ ter pripojitvijo kadrov povsod vmes prevzeli.

Vir naslovne fotografije: Bolha