Slavna in zelo natančna demoskopska raziskava za sedemdeseta in osemdeseta leta XX. stoletja po obeh Nemčijah daje osupljiv rezultat. Eno izmed vprašanj je bilo namreč tudi "večno", "klasično": Kdo iz Goetheja vam je bolj pri srcu – Faust ali Mefisto? Medtem ko je večina zahodnonemške (ZRN) populacije odgovorila, da Mefisto, in se proti koncu osemdesetih v tem odgovoru okrepila tam do sedemdesetih odstotkov, je približno enak pozitiven rezultat v Nemški demokratični republiki (NDR) prejel Faust. Kdor malce bolje pozna zgodovino NDR, tega odgovor ne preseneti. Poveže se namreč s "politično korektnostjo", ki jo je tamkajšnja populacija gojila precej po svoje in očitno tudi zelo uspešno. Kolektivizacija, tisti bavbav, ki ga prenekateri prestrašeni um danes bere vzporedno s "totalitarizmom", je imela svoje krepko oporišče v boju proti notranjemu nadzoru državljank in državljanov. Odločitev je bila namreč zelo preprosta, a dvomimo, da bi bila v današnjem okleščenem kolektivizmu sploh izvedljiva. Dvomimo namreč, da bi prejela skupnostni konsenz. Večji ko je bil pritisk Stasi, več ko je bilo nadziranega in »obkoljenega« prebivalstva, lepša nemščina se je govorila in pisala po Nemški demokratični republiki. Subtilna poslušalec, poslušalka med starejšimi še dandanašnji zaznata, da je "vzhodna" nemščina jezikovno zmerom nekolikanj privzdignjena, na malce višji ravni kakor "zahodna", tista iz "gnilega kapitalizma". Njen junak je bil tako rade volje Faust, človek in mislec pred in med strašnimi skušnjavami, življenjskimi preskušnjami.

Nekako v istem času, ko se svobodomiselna NDR konsenzualno odloči za vsakdanji in akademski jezikovni boj proti bolj prostaški in - domnevno – jezikovno okornejši tajni policiji, se na Zahodu rodi koncept "politične korektnosti". Tam pri samih temeljih levice iz leta 1968 ga lahko razberemo, rojen pa je seveda v dobri veri za boljši svet. Usoda tega koncepta je, gledano z današnjimi očmi, precej žalobna, zelo podobna zlorabi velike parole "bratstvo in enotnost" v Jugoslaviji. S "politično korektnostjo" se namreč na mah oborožijo tisti, proti katerim je bila namenjena, s tem razločkom, da jo kajpada uporabijo samo v primeru, ko ustreza njihovi osebi oziroma osebni koristi. Sicer pa za hrbtom počno vse kaj drugega kakor "korektne reči". Govorec tehle besedi je v ZDA že pred nekaj desetletji na svoje lastne oči videl, kar so mu poprej prodajali kot domnevno šalo: Ženska sredi inštitucije namreč ni hotela stopiti v dvigalo, v katerem je bil sam moški. Tisto, kar se je dozdevalo kot bizarnost, dogodbica iz drugega sveta, je danes seveda na dlani. Precejšen del humane hipokrizije je namreč do popačenosti prignana "politična korektnost". Prijatelj A. Iz New Yorka je dobršen del osemdesetih preživel v Beogradu. Nekoč sem ga vprašal, kaj mu je bilo tam najbolj všeč. Brez oklevanja in na prvo mesto je postavil družabnost: "Ni bilo tistega dušečega date, ven si lahko šel s kom kar tako, brez postulata date, ki je postal v Ameriki tako zelo prisilen in nemogoč; to je bilo zame pravo olajšanje." Potem je šele naštel druge reči – okusno meso, zelenjavo, sadje, možakarja, ki si je na tržnici nonšalantno izbiral papriko tako, da je pogledal skoznjo proti soncu in takšno.

V mlajših letih sem bil prepričan, da vrle kršitelje političnih korektnosti, Leteči cirkus Montyja Pythona, poznajo vsi, skratka, naivno sem si bil gotov, da so z njihovimi skeči in dogodbicami seznanjeni vsi Slovenci, Slovenke. Seveda niso bili, seveda jih je gledala kruta manjšina, še več, sčasoma se je v nezavedno prebivalstva zažrl nekakšen obrat, da se zdi, kakor da sta v tej državi zmagala Stasi in Mefisto: Satira v javnosti je že preveč, umno televizijsko norčevanje iz narodov, na primer, in njih značilnosti je naravnost nedopustno, sploh pa tega "nihče ne gleda", medtem ko si lahko v zasebnem življenju, na ulici, med vožnjo in za šankom, dovolimo vse in še več. Pred davnimi leti sem v nekem spisu predlagal naravnost distopično uredbo – ljudje naj bi se, po starem francoskem vzorcu, na delovnem mestu, v šolah in po inštitucijah vztrajno vikali, potem pa bi videli, kako humorne in drugačne človeške razsežnosti lahko proizvede takšna distanca. Mar ni ravno distanca tista, ki nam šele omogoči osnovo za sproščeno in brezskrbno komuniciranje, za dodaten medčloveški šarm? Zadeva se je tačas nevarno obrnila, in v vseprisotni medčloveški dostopnosti se sleherna bebavost proda kot šala, dejanski humor pa postane nerazumljiv, preveč intelektualen, zastarel in odveč. Internetni forumi so, kajpada, zgolj indikator in precejkrat še vrhunec vseh naplavin, ki si jih lahko privošči neodgovoren subjekt neke skupnosti. In potem seveda pride Donald Trump in reče, da je "politična korektnost" pretirana reč ... Podobno je pri nas že davno ravnal Janez Janša in v bistvu se tega drži še zdaj – v parlament in druge "visoke zbore" vnaša ulično metodo in obilo tistega arzenala, ki ga je pričakovati kvečjemu od radikalnejših nestrankarskih družbenih skupin, kar je zaskrbljujoče, tudi od levih, torej tistih, ki se zavzemajo za boljši svet, za sonce in svetlobo, torej vse tisto, kar demokracijo gradi, ne pa ogroža, kakor mrak, tema, podtikanja, revizija zgodovine in tako dalje in tako naprej. V vsej godlji se potem krepi prepričanje, da je demokracija "vladavina večine", prebivalstvo pa obenem peša – njegov trend so slabi zgledi, ki jih več ne prepozna kot nemogoče; neustrezne; usodne zanj in za skupnost. Deviza, "če si lahko privoščijo oni, potem si bomo pa še mi," je na dlani. Subjekt je sposoben v isti sapi, sklicevati se, da je pri nas "po ustavi na oblasti ljudstvo", nič pa ni več pripravljen prispevati niti k državotvornosti niti h konstruktivni kritiki države. Mar ni demokracija kratko malo vladavina tistih, ki prispevajo k skupnemu dobremu, kdor v tem zataji, pa ni demokratičen? Tudi v prosluli "politični korektnosti" se da prepoznati, kdaj je abotna in kdaj je skupnostni prispevek, pa najsi gre za literarno ali televizijsko satiro ali za javno pismo ali vsakdanje obnašanje. Prav podobno, kakor je moči razkrinkati škodeželjno, bebavo ali škodljivo trolanje, tako je tudi s "politično korektnostjo". Vemo, kdaj je odveč, vemo, kdaj je koristna. In po tem spoznanju se šele razpre skupnost. S humorjem, znanjem, z zvedavostjo takšna skupnost lahko zazna, kdaj in zakaj je politična korektnost v bistvu lahko zgolj nekakšna predpolitična tvorba, ki nam oteži življenje in ne prispeva k ničemur skupnostnemu. Razprta skupnost kot takšna tudi prepozna slabo zakonodajo, traparije pri davčni politiki, navsezadnje pa razkrinka tudi tak ideološki konstrukt, recimo, ki se kot "glasba za širše množice" prodaja po državni televiziji in omogoča opolzko šankiranje. K sami glasbi ta "glasba" nikdar ni prispevala in še danes ne prispeva ničesar, na državni televiziji pa zasede najboljše termine, uspava prebivalstvo, spregovori nekaj malega o raznolikosti okusov, celo reč opremi s slabimi šalami, te pa se potem naselijo v skupnost, ki lahko kot taka seveda postane marsikaj, le srečnih in zadovoljnih kolektivov več ne producira. Upor proti temu seveda ni upor po zgledu nekakšnih preživelih "totalitarizmov", ampak je natanko tisto, kar je bilo omenjeno na začetku pričujočega Terminala in kar je počelo prebivalstvo NDR v boju za razkrinkanje in prepoznavanje jezika Stasi – prehod na drugo, višjo, težko prepoznavno raven. Standard, če hočete. In standard je na svetu zato, da ga skoz čas še zboljšujemo, da k njemu dodajamo nove, sveže prispevke, obrate, možgansko vijugo. Morda pa se lahko kaj o tem naučimo iz zgodovine jazza, če je že ekonomska stroka na pomen standarda čezinčez pozabila in če zagovorniki demokracije niso nikdar odprli niti Platona?