Dan je pravi, celo veter je zavel. Situacija je globalno zapletena, po ustaljeni navadi se tudi prenekatera regionalna in lokalna enota na moč trudi, da bi zabrisala fokus – osredotočena je le še na individualne »uspehe«, siromašenje države, revizijo zgodovine. Kako je mogoče, da se ta država na najvišji ravni ne spomni 80-letnice ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije, ene izmed dovolj zglednih in resnih organizacij tega tipa? Glede na to, kaj je ta organizacija postorila v pičlih osmih letih – od aprila 1937 do maja 1945 – ignoranca v sebi nosi precej premaknjen ideološki naboj, ki nekako nima zveze s samim bavbavom komunizma. Vse bolj se namreč dozdeva, da je projekt samostojne Slovenije historično podoben slavnemu psihoanalitskemu zavidanju penisa. Ortodoksni marksisti tipa Ivan Janez J. in Igor B. so nam obenem s svojo konverzijo čez noč uprizorili še »zavist do Kidriča«. Junij 1991 je z vojnim hujskaštvom in nacionalistično agitacijo vred kratko malo moral postati pomembnejši od časa med 5. in 10. majem 1945 oziroma prve vladne poti med Ajdovščino in Ljubljano. Boris Kidrič, ki je domala s solistično akcijo pripravil teren za ustanovitev Osvobodilne fronte, mož, ki je nenehno zgolj delal in delal, se moral spričo neverjetnih sposobnosti iz kemika preleviti v ekonomista in naposled pri 41 letih izgorel, je odstranjen iz slovenske zgodovine. Država se je odločila za amaterizem, meglene projekte, za inercijo, ki nima več nobene zveze z obdobjem, ko se je gradila država. V dneh, ko se na Metelkovi pripravlja AntiFA Fest, moramo znova poudariti absurd, ki ga je zapaziti že kar precej časa – mnoge levičarske pobude, celo anarhistične, pri nas opravljajo naloge, ki bi jih morala država. In to je precej tragikomično, ni zgolj unikatno.

Nič nenavadnega, da gre prebivalstvu na otročje. Pritožite se spričo napovedanega koncerta Marka Perkovića, tako imenovanega Thompsona, v Mariboru, pa vam bodo takoj pod nos pomolili Ceco. Obnašajo se natanko tako, kakor tisti otročaj, ko v cicibanski družbi omeniš, kje vse si potoval med zadnjimi počitnicami, on pa te že med prvim stavkom prekine in naslednje pol ure hlastavo razlaga, kje vse je bil on lani. Naredi, skratka, vse, samo da konkretnost oziroma tvoja zgodba ne pride do veljave. Govorimo še malce o »Thompsonu«. Tudi sam delam koncerte – in če bi mi en sam človek omenil kaj podobnega, kar zdaj tuli vesoljna slovenska skupnost, torej da je s tvojo koncertno odločitvijo nekaj narobe, ker ti sploh pride na misel, da delaš kaj takšnega, bi se globoko zamislil nad svojim podjetjem. Lani sem gostil muzičista iz Izraela in pred potrditvijo koncerta celo vprašal ves klubski kolektiv, ali se strinja, da pride k nam … Pokazala se je zelo huda, do gostovanja skrita razsežnost – možakar je bil tik pred tem, da z družino in triletnim sinkom (»ravno prav je star za novo življenje«) prebegne v Berlin. In to je tudi storil, V Izraelu za svoj izvajalski način nima več promotorja, nima več nobene ključne instance med svojo muziko in šankom oziroma nima človeka, ki bi ga ščitil pred gostinsko samovoljo, kar zadeva koncertno dejavnost. Za »Thompsona« pa je po novem zdaj odprta celo »antipeticija«, naperjena proti vsem nam bebcem, ki ne razumemo, da gre vendar samo za glasbo in ki imamo težave s pojmovanjem demokracije. V takšnih okoliščinah kajpak ni čudo, da se najde kdo, ki svoje pervertirano pojmovanje demokracije iz sveta internetnih forumov preseli v koncertno dvorano. Država bi morala reagirati, a ne bo, ker je amaterska. Njena pretenzija nima več niti trohice tiste resnosti, ki so jo pred drugo svetovno par desetletij gojili vsi naši vrli K-ji (Kosovel-Kocbek-Kardelj-Kidrič) in od tega niso odstopali. Za navrh je organizator še neizobražen in ne ve prav dobro, kaj je sploh to – demokracija. Ne ve, da je demokracija predvsem zavzemanje za javno dobro, in v slepilu, ki je seveda tudi del obče zaslepljenosti, ne uvidi, da je on sam tisti, ki z organizacijo tega in takšnega koncerta ogroža demokracijo. V tem se ne razlikuje kaj dosti od tistega policijskega poveljnika, ki si je ondan na obnočju AKC Metelkova privoščil zelo neslano izjavo. Situacija je bila že tako ali tako strašljivo bizarna – 40 do zob oboroženih mož in nekaj žena s ščiti je prišlo varovat inšpekcijske službe. In ko je naš ameriški prijatelj ves osupel polglasno izjavil, da so oboroženci videti kakor naciji, mu je poveljnik odvrnil: »Do you have problems with nazis?«

Ni nam lahko, nikakor ne. Zdaj bo kak smrkavec takoj jel kričati, da je marsikje še veliko teže. Ja, saj vemo, saj vemo, oglejmo si le našo bližnjo okolico. Medtem ko amaterski vladni ukrepi, debilizem v lastninjenju in upravi, množica nekdanjih hlapcev na direktorskih položajih (Stari so dobro vedeli, da je najhujši možni gospodar nekdanji suženj) in neznosna zbirokratiziranost sproti delajo vse, da se prebivalstvu nenehoma izmika fokus za bistvene reči (da se, po domače povedano, zrola v glavi in se zaciklajo v komodnostih), smo kot tako obkroženi s samimi perlami. Štiri države okrog nas, od katerih dve nista bili nikdar denacificirani, dve pa nikdar defašizirani. Po parih si jih razdelite kar sami in uživajte v pogledu. Že bližnji je lep, ko se premaknemo dlje kot 500 km proč, pa je sploh prekrasno. V takih časih nam dejansko manjka samo »Thompsonov« koncert.

Sami, same smo; pazimo nase in na bližnje. Pripravlja se AntiFA Fest, ki je iz leta v leto veliko premalo za odločen antifašizem. Ignorantska in amaterska država kot taka sicer ni fašistična, sproža pa vsakdanje fašistične učinke. Občila prezirajo vsakršno politiko, ki ni strankarska, pri tem so jim v veliko pomoč družabna omrežja, kjer so drobni fašistki, ki lebdijo med nami, vsaj dobro vidni, če ne kaj drugega. Pred par urami je zakrožil oglas letalske družbe Adria Airways – za 171 evrov si šestkrat na teden lahko privoščite polet iz Amsterdama na Brnik in nazaj, v oglasu pa prizor s Trga brez zgodovinskega spomina (tisti, ki ga je zapaziti na milijonih fotografijah po vsem svetu) in slogan: Party alternative style at Metelkova City, Ljubljana. Prečudovito, še tega se je manjkalo. Nikogar ne vprašajo, kar povabijo se k tebi domov in to dejanje za denar priporočajo še vesoljnemu svetu. Temu se potem reče kreativna spodbuda. Množi se nova populacija, ki združuje hipstersko in japijevsko pretenzijo, po domače rečemo temu, da zmagujejo tako šminkerji kakor kmetavzi. In potem kdo reče, da ne razumemo tega sveta, ker se staramo. In kaj podobnega. Gre za to, da se neoliberalen projekt, ki ga globalno poznamo tam od davnega leta 1975, ko so bankirji in nepremičninarji zagnali svojo paralelno tržnost in svoj žalobni svet, počasi seseda. Stopamo v izjemno nevarne čase. Zato je protifašizem vsak dan globlji, ne le širši projekt, kliče celo po preimenovanju. Pravzaprav pa je osnova, da sploh lahko še živimo, kaj zapazimo, kaj zaslišimo, korigiramo, napademo, se umaknemo, ohranimo humor in vse to ponotranjimo, kakor se rado reče.