Slovenija se je v svetu zmeraj ponašala s svojo posebnostjo. V Jugoslaviji smo bili najbolj razvita republika, ki so jo tuji mediji razglašali za »otok svobode«. Slovenija je bila prva država iz »regije«, ki je postala polnopravna članica EU, prva je uvedla evro in skoraj dve desetletji je veljala za vzor vsem ostalim državam, ki so se šele pripravljale na vstop v EU. Toda kot kaže najnovejše slovensko politično dogajanje, je bilo v tej odličnosti tudi marsikaj zlaganega. Kajti na testu politične kulture je Slovenija v zadnjih nekaj mesecih pogrnila, kolikor je bila dolga in široka.

Zadeva je namreč nadvse enostavna. Povsod v državah, ki bi jim Slovenija želela biti podobna se namreč v primeru hudih obtožb na račun politikov ponavlja enak vzorec. Ko neka resna institucija politika obtoži hudih prekrškov ali kaznivih dejanj - politik odstopi. Potem se na sodiščih trudi dokazati svojo nedolžnost. In včasih uspe – ali pa ne. Toda s svojim bremenom medtem vsekakor ne obremenjuje države. Le v Sloveniji je drugače. V Sloveniji se politiki sklicujejo na nekakšno idealizirano »domnevo nedolžnosti«, ki jo nato kakor slabo prežvečen žvečilni gumi raztegujejo in si iz nje razprejo prijeten baldahin, pod katerim skušajo še naprej vladati skupaj s svojimi haremom političnih priležnikov in priležnic.

To seveda ne pomeni, da »domneva nedolžnosti« nima smisla. Seveda ga ima in vsak človek, dokler mu ni bila dokazana krivda mora veljati za nedolžnega. Toda to ne pomeni, da bi politik, ki je obtožen hudih kršitev lahko še naprej mirno opravljal svojo funkcijo. Poglejmo samo nekaj primerov. V Nemčiji sta zaradi takšnih in drugačnih škandalov nedavno odstopila dva predsednika države, obrambni minister in pravkar še ministrica za izobraževanje. V Italiji je samo teden dni zatem, ko je izgubil večinsko podporo, v parlamentu odstopil italijanski premier Silvio Berlusconi. In za njim še Monti. V Izraelu je decembra lani takoj zatem, ko je bil obtožen zlorabe pooblastil, odstopil zunanji minister in namestnik premierja Avigdor Lieberman. Ob odstopu je dejal, da si bo na sodišču opral svoje ime. Enake primere najdemo po vsem svetu, od Češke do Avstralije. Povsod imamo torej opravka z enako politično kulturo, enakimi »pravili igre«.

Le v Sloveniji je popolnoma drugače. V Sloveniji ta pravila, če bi uporabili nekoliko pozabljen, vendar zelo primeren marksistični besednjak, veljajo samo za pripadnike pavperiziranega delavskega razreda. Povedano preprosto – če ste na primer delavec, ki vas je delodajalec vzel na muho, potem boste celo po določilih sedanje, za delavce menda »preveč ugodne« zakonodaje v najboljšem primeru v mesecu dni na ulici. Če boste na ulici iz »krivdnih razlogov« se bo vaš delodajalec lahko skliceval (in sodišče mu bo celo dalo za prav) da mu do vaše odpovedi sploh ni bilo potrebno zbrati vseh dokazov proti vam in da je dovolj, če te dokaze zbere enkrat kasneje, tudi več let potem, ko vam je je bila podana odpoved. Ker ste odpuščeni iz krivdnih razlogov, vam seveda ne pripada tudi niti cent socialne pomoči – pa čeprav imate za seboj nekaj desetletij trdega dela in plačevanja prispevkov v socialno blagajno. Že pred nekaj leti je bila namreč zakonodaja spremenjena. Do leta 2007 so vam v primeru, če ste po odpovedi tožili delodajalca iz Zavoda za zaposlovanje še plačevali sicer vse manjša nadomestila plač, od tega leta pa nič več. In ta, menda »liberalna« zakonodaja se bo sedaj še spremenila, še na slabše, zato, da bo trg še bolj »elastičen« in se bodo delavci lahko še hitreje znašli na ulici. Optimisti bodo na tej točki verjetno dejali, da tudi to ni nič hudega, saj je Slovenija pravna država in vam vsekakor ostane še sodna pot. To je seveda res. Toda v praksi to pomeni, da se boste morali pet, morda pa tudi deset let boriti na sodišču, brez vseh dohodkov. Po petih letih bo morda vaš primer še vedno na začetku. To je realnost. Vse to pa boste morali vzdržati tako, da boste obenem skrbeli še za družino, plačevali stanovanjske stroške in bog ne daj – kredite.

In sedaj pride najboljši del. Ker vsak pameten delodajalec ve, da velika večina delavcev nima nikakršnih možnosti, da bi dolgo časa vztrajala v tem boju in da si bo odpuščeni že nekje našel kakšno drugo, slabšo zaposlitev, delodajalec pa mu bo v tem primeru dolžan pokriti samo razliko v plači, vse to v resnici na koncu privede do tega, da so tisti, ki množično odpuščajo delavce z lažnimi razlogi - na koncu celo nagrajeni. Le kadar imajo hudo smolo in naletijo na kakšnega res vztrajnega nasprotnika in kadar se razmere na trgu tako spremenijo, da se jim račun nikakor ne izide, lahko delodajalec potegne krajšo. Vendar celo nekaj takšnih osamljenih primerov ne pomeni nobene spremembe za sistem. To so izjeme, ki potrjujejo pravilo – pravilo, po katerem kapital zmeraj zmaguje proti delu. Toda najpomembnejše sporočilo tega spopada je seveda tisto o neenakosti položaja delavca in vladajočega politika v Sloveniji. Delavec, navadni državljan se mora boriti sam, brez vsega in proti vsem, politik pa se proti nekaj osamljenim obtožbam bori z vsem in s položaja, ki mo omogoča vse. Toda še enkrat – tako je samo v Sloveniji, ne pa v tistem delu sveta, ki velja za omikanega in bi mu Slovenija želela biti podobna.

To je popolnoma razvidno tudi iz ravnanj Janeza Janše in Zorana Jankovića po hudih obtožbah s strani Komisije za preprečevanje korupcije (KPK). Trditve, da je bilo poročilo »preračunano na drugo vstajo«, da jima je komisija »kršila pravice« in vztrajanje na položajih so v popolnem nasprotju z vsem, kar velja za »normalno« v zahodnih demokracijah. Še posebej absurdno se sliši priznanje predsednika vlade, da se je res za 30 000 evrov »zmotil« pri oceni vrednosti avtomobila, da pa tudi »predsednik komisije vozi boljšega«, da gre za »politični umor Janeza Janše« in podobne neumnosti. Še bolj neprimerne so bile obtožbe, ki jih je Janez Janša v svojem vnaprej posnetem govoru povedal na Kongresnem trgu. Govor, ki sem ga spremljal iz množice, se je kakor noč razlikoval od tistih, ki sem jih od Janše slišal pred več kot dvajsetimi leti, ko smo demonstrirali za njega in je bil naš junak z Roške.

In kaj potem sledi? To je v »Načelih politike« povedal že Benjamin Constant, ki je opozoril, da lahko “minister povzroči veliko zla, ne da bi prekršil eno samo črko pozitivnega zakona in zato, če ne pripravite ustavna sredstva za to, da se zlo zatre in krivec kaznuje, ali da se ga odstavi (in neodgovorni ministri bodo večkrat odstavljeni kot kaznovani) se bodo sredstva za to iz nuje iskala izven zakona.« Kajti, kot opozori Constant, »v resničnem svetu obstaja sila, ki se ji ni mogoče izogniti z nikakršno spretnostjo.”

In zato imajo tisti, ki demonstrirajo zoper sedanjo stanje v politiki prav. Janez Janša, nekoč naš junak, je postal princ teme, Darth Vader našega časa – in demokratična Sila, ki je nekoč branila Janeza Janšo na Roški - danes deluje proti njemu.

Terminal je pripravil Igor Mekina