Posebni poročevalec OZN za vprašanje svobode izražanja Frank La Rue je nedavno opozoril Veliko Britanijo, da njen odziv na razkritje množičnega prisluškovanja s strani Edwarda Snowdena in novinarjev, ki razpolagajo z njegovimi informacijami, »škoduje ugledu britanske svobode izražanja in svobode raziskovalnega novinarstva.« Omenjeno mnenje seveda ni težko utemeljiti – britanski Guardian je bil samo v zadnjih nekaj mesecih prisiljen uničiti kopije tajnih dokumentov na svojih diskih, se zagovarjati pred parlamentarnim komitejem, partnerju njihovega novinarja Glenna Greenwalda pa so policisti zaplenili še osebni računalnik in prenosne diske . Britanski predsednik vlade je celo zagrozil, da bo sprejel »težje ukrepe«, v kolikor se Guardian ne bo pričel obnašati »družbeno odgovorno«. S tem je meril predvsem na tako imenovana »D sporočila«, s pomočjo katerih lahko britanska vlada medijem vnaprej prepove objavo določenih zaupnih dokumentov. Zaradi takšne prakse je bila Velika Britanija že večkrat celo obsojena pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Vendar se vlada očitno na to povsem požvižga. Pri tem je omenjena britanska praksa celo veliko bolj represivna od prakse ZDA, kjer je britanski Guaradian, prav zaradi zaščite ameriškega prvega amandmaja, lahko nekaznovano objavil večino Snowdenovih informacij.

Res je neverjetno, da se je država, v kateri deluje nekaj najboljših medijev, ki jih premore današnji svet, v zelo kratkem času spremenila v nekaj, kar spominja na mešanico praks nekdanje Sovjetske zveze in vzhodnonemškega Stasija. Ali se nismo tudi v Sloveniji, ko smo še pred ne tako davnimi leti demonstrirali zaradi pregona novinarjev in urednikov Mladine ter Janeza Janše ozirali prav proti Veliki Britaniji, ZDA in drugim podobnim državam, kot primerom drugačnega ravnanja glede razkrivanja tajnih dokumentov ? Presenetljivo je, da so se v manj kot generaciji razmere spremenile do te mere, da se je nekoč običajni »svetilnik medijske svobode« spremenil v arhipelag medijskega mraka, katerega čeri so postale grob raziskovalnega novinarstva. »Bil sem popolnoma šokiran nad tem, kako se je ravnalo z Guardianom, od ideje sodnega pregona do dejstva, da so objavo nekateri člani parlamenta označili celo za izdajo. Mislim, da je to nesprejemljivo v demokratični družbi,« je v zvezi s tem dejal La Rue. Posebni poročevalec OZN je poudaril, da izgovori o zaščiti »nacionalne varnosti« ne morejo biti argument zoper medije, ki objavljajo informacije, ki so v javnem interesu, pa čeprav so takšna razkritja neprijetna za politike na oblasti. Zveni znano? Seveda – tudi v Sloveniji smo ob podobnih objavah tajnih dokumentov že doživeli podobne obtožbe proti medijem in novinarjem s strani poslancev in politikov. In pogosto niso ostale brez posledic.

Britanski primer je zato zelo resno opozorilo vsem novinarjem in medijem po svetu. Dokazuje namreč, da medijska svoboda tudi v demokracijah ni nekaj, kar je zagotovljeno enkrat in za vselej, pač pa da gre za svoboščine, za katere se je potrebno boriti neprestano.

V ozadju vseh sporov, ki so jih sprožila razkritja Edwarda Snowdena se namreč v resnici skriva spopad med dvema nasprotnima taboroma. Na eni strani so "hekerji", računalniški navdušenci, svobodni novinarji, člani »piratskih« strank, akademiki in drugi zagovorniki svobode informiranja, ki so prepričani, da informacije o nečednostih oblastnikov pripadajo javnosti, na drugi strani pa pisana druščina državnih uradnikov, policistov, "državotvornih" novinarjev in urednikov, ki v vsaki informaciji vidijo ali svojo "lastnino", ali pa samo svojo "ekskluzivno" zgodbo ter sredstvo za oplemenitenje svojih denarnic.

V ozadju njihovega zgrešenega ravnanja je predvsem napačno razumevanje pomena informacij. Harold Evans, nekdanji urednik Timesa je nekoč lepo pojasnil, da je prav prepričanje, da je informacija »lastnina« nekoga, ne pa javna dobrina, krivo za to, da ima "Velika Britanija polsvoboden tisk" pri čemer "vladajoča elita v tem ne vidi ničesar slabega." Ta razlika med "ameriškim" in "evropskim" dojemanjem svobode medijev in "lastništva nad informacijami" je po svoje kriva tudi za to, da imajo oblasti ZDA v svojem boju proti Julianu Assangu in Edwardu Snowdenu precej omejene možnosti. V evropskih državah je namreč pomen "lastništva" informacij veliko pomembnejši kot v ZDA, kjer imajo novinarji večjo vlogo, njihove pravice pa so zaščitene tudi s prvim amandmajem.

Vendar tudi v Sloveniji nismo daleč od tega, da prostovoljno ugasnemo naš medijski »svetilnik svobode.« V Sloveniji državni uradniki in tudi mediji še zmeraj radi sprožajo pregone zaradi kršitve pravic, za katere so prepričani, da jim pripadajo zaradi lastništva nad določeno informacijo ali dokumentom. Z novelo slovenskega kazenskega zakonika leta 1999 je bila tudi v Sloveniji izrecno določena nekaznivost izdaj "ilegalnih" uradnih in vojaških tajnosti, ki se storijo s posredovanjem. Vendar je to določilo omejeno s pomembnim pristavkov – "če to za državo nima škodljivih posledic." Pravniki temu pravijo "relativna nekaznivost ilegalne tajnosti." Da v slovenski zakonodaji nekaznivost pri razkrivanju ilegalnih tajnosti ni bolj natančno opredeljena, je seveda problem. Zelo težko si je namreč zamisliti razkrivanje "ilegalne" državne tajnosti, ki ne bi imela "škodljivih posledic za državo". Veliko bolje bi bilo, če bi imelo sodišče možnost tehtati ogroženi državni interes oziroma varnost države na eni in pravico javnosti do obveščanja na drugi strani. Vendar Slovenija takšne ureditve ne pozna.

Isto velja za vprašanje zaščite »žvižgačev« ter zaščite virov. V Sloveniji ni ureditve, ki bi omogočala, da sodišče v posebnem, ločenem postopku tehta dopustnost posega v novinarjevo pravico do zaščite virov. V Sloveniji ni jasno, ali je novinar res oseba, ki je po 236 členu ZKP lahko oproščena pričanja. Vse to kaže, da sedanja slovenska zakonodaja glede izdaje vojaške ali uradne skrivnosti in izdaje virov pravzaprav sploh ni veliko boljša od 129. člena KZ SFRJ, ki je določal, da se tisti, ki "nepoklicani ali osebi brez pooblastila sporoči ali izroči podatke ali dokumente, ki pomenijo državno tajnost ali ji omogočijo, da pride do njih, kaznuje z zaporom od enega do deset let..." Medijske svoboščine sta doslej bolj kot zakonodaja varovala družbena klima in naš spomin na nesprejemljivost cenzure, ki smo jo občutili v času socializma. Vendar se brez boljše zakonodaje to lahko – kot nam kaže primer Velike Britanije – že zelo kmalu spremeni.

Terminal je pripravil Igor Mekina