Te dni nas je presenetila in pretresla novica, da je neznano kam izginil Aleksandar Todorović, ustanovitelj in dolgoletni predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov (CIIA). Novico sem izvedel od njegovih zaskrbljenih prijateljev, ki ga pogrešajo že od 14. januarja, ko je odšel od doma, oziroma od 21. januarja 2014, ko je njegovo izginotje na policiji prijavila družina. Aco, ki je bil zagotovo najbolj poznani predstavnik »izbrisanih« v Sloveniji je tako po izbrisu postal še – pogrešan.

Čeprav še vedno ne vemo, kje se Aco nahaja oziroma kaj se mu je zgodilo, pa zelo dobro vemo, kakšne okoliščine so privedle do tega, da je Aco od doma odšel nenadoma, v obupu, brez dokumentov in brez denarja. Usoda Aleksandra Todorovića je podobna usodi mnogih drugih izbrisanih, vendar je posebna po tem, da je znal Aleksandar to, kar se mu je dogajalo, za razliko od številnih izbrisanih ki so svoje težave raje skrivali, zmeraj prikazati na jasen, včasih zabaven, za oblastnike velikokrat neprijeten, vsekakor pa na zelo prepričljiv način. Njegova usoda in vse, kar se mu dogaja pa je prava personifikacija kafkovskega labirinta, v katerem so se znašli številni izbrisani. Tudi po dveh desetletjih namreč njihova usoda še zmeraj ni nič drugačna od tedaj, ko so bili izbrisani. Nekateri so dobili dokumente, tako kot Desimir Tošić, vendar to ni dovolj, da bi dobili streho nad glavo. Večina jih je ostala nezaposlenih, tako kot so to Irfan ali Aco. In mnogi, katerih imen je preveč, da bi jih sploh naštevali, so medtem že umrli. Ne da bi od države dobili vsaj en cent zaradi trpljenja, ki so ga doživeli. Točno to se je zgodilo tudi Aleksandru – stara leta je dočakal brez perspektive, celo brez možnosti, da mu država izplača odškodnino v sporu, ki ga je – nepravnomočno – dobil zoper njo, z varljivim upanjem, da dobi zgolj mizerno »odškodnino« v višini 50 evrov za vsak mesec trpljenja in realno perspektivo, da se v doglednem času znajde brez strehe na glavo. To je bilo tiho maščevanje države za to, ker je bil ponosen, ker je bil odločen in glasen.

Aleksandar Todorović je dejstvo, da je bil izbrisan, izvedel leta 1993, ko je na občini želel pridobiti rojstni list za svojo komaj rojeno hčerko. Srečni oče je tedaj uradnici, ki je zahtevala njegove dokumente, dal osebno izkaznico, ona pa mu je dokumente uničila. Nato je sicer izdala rojstni list, vendar imena Aleksandra Todorovića ni želela vpisati v rubriko 'oče'. Namesto tega je v to rubriko zapisala 'neznan'. Aleksandar je bil zaradi postopka prizadet, zato je protestiral proti takšnemu ravnanju, nato pa začel na nesprejemljivo ravnanje državnih uradnikov opozarjati tudi javnost. Demonstriral je in gladovno stavkal tudi pred ljubljanskim živalskim vrtom, da bi pokazal, kako malo pravic ima kot izbrisan. Kmalu je ugotovil, da se je v podobnem položaju znašlo še veliko drugih prebivalcev Slovenije. Bil je ustanovitelj prve organizacije izbrisanih, pogosto pa je zagovarjal izvedbo različnih akcij, saj je bil prepričan, da bo le s pomočjo obveščanja javnosti in s podporo medijev mogoče doseči spremembe in popraviti krivice izbrisanim. Ker se zaradi izbrisa ni mogel zaposliti, je tožil državo in spor na prvi stopnji dobil. To je privedlo do verbalnih napadov nekaterih desno usmerjenih strank na sodno vejo oblasti. Postopek se je znova vrnil v kolesje pravosodja.

Ker je bil v preteklih letih pogosto izpostavljen v medijih, tudi elektronskih, je v Sloveniji postal zelo znan. Prav zato je doživljal še več verbalnih, pa tudi fizičnih napadov. Zadnji se je zgodil julija lani. Neznanca sta ga 22. julija lani v gostilni Rimska peč na Ptuju sredi belega dne napadla. Nasilnež se ni ustavil niti po prihodu policije, zato so ga vklenjenega odpeljali v 12-urni pripor in ga kaznovali. Todorović, ki je v napadu na srečo utrpel lažje poškodbe, je napad povezal s sovražnim govorom iz ust visokih politikov v zadnjih letih, saj so tudi v Državnem zboru izrekali kolosalne laži in žalitve na račun izbrisanih. Spomniti se je potrebno, da so državni funkcionarji, nekdanji notranji minister Andrej Šter, bivši sekretar na notranjem ministrstvu Slavko Debeljak in Alenka Mesojedec Pervinšek, nekdanja državna podsekretarka tega ministrstva, ki jih je Todorović po oddaji na TVS marca leta 2003 obtožil fašizma, oziroma da so za v Haag ne pa za civiliziran svet, vložili celo tožbo zoper Todorovića. Očitali so mu škodovanje njihovi časti, za kar je zagrožena denarna kazen ali zapor do treh mesecev. Vendar v pravdi niso bili uspešni, saj je sodišče ugotovilo, da morajo javni funkcionarji v demokratični družbi prenesti večji obseg kritik v primerjavi z navadnimi državljani.

Vendar je ta zgodba ostala brez epiloga. Nikoli nismo izvedeli, kdo je izdal ukaz za »izbris«. Zapisniki s sej vlad, kjer bi lahko našli resnico, so še vedno zaupni. Država je dvakrat zavrnila predlog civilnodružbenih organizacij, da posebna komisija odkrije ozadje izbrisa. Ostali so umrli, izbrisani brez pokojnin in služb, otroci brez otroških dodatkov, izgnani in deložirani zaradi izgube stalnega prebivališča. Ostali so izgnani in njihovi otroci, uničene družine. Nesreča Aleksandra Todorovića je samo vrh ledene gore. Za to pa nosijo odgovornost tudi vsi tisti »prostovoljni krvniki« v državnem aparatu in strankah, ki so podpirali takšne kršitve. Izginotje Aleksandra Todorovića nas opominja, da država ne samo, da ni naredila dovolj, pač pa da sploh ni naredila ničesar, da bi zares popravila krivice, zaradi katerih trpljenju ne samo izbrisanih, pač pa njihovih svojcev in družin - ni videti konca.

Pripis:

Aleksandra Todorovića, ustanovitelja Civilne iniciative izbrisanih aktivistov  ter najbolj nanega predstavnika "izbrisanih", ki je z doma v Ptuju odšel neznano kam 14.1.2014 in je bil pogrešan od 20.1. so 14. februarja našli mrtvega. Razlog smrti naj bi bil samomor.  



Aleksandra Todorovića je v Slovenijo pripeljala ljubezen do Ptujčanke Olge Novak. Rojen je v rudarskem Kostolcu v Srbiji, v Beogradu je študiral arheologijo in je v Slovenijo že konec sedemdesetih let večkrat prišel na arheološka izkopavanja. Na Ptuju, kjer so potekala "zaščitna" arheološka izkopavanja, je nekajkrat preživel več mesecev in tam spoznal bodočo soprogo. Vendar v svojem poklicu ni našel zaposlitve. Z Olgo sta najprej šest let živela v Beogradu, zime sta preživljala na grški Kreti. Ker pa je Olgina mati sama živela na Ptuju, sta se preselila k njej. V Sloveniji se je zaposlil, se naučil jezika in napredoval do vodje oddelka v majhnem podjetju v Kidričevem. Ko je bil izbrisan, se ni več mogel zaposliti. Zelo ga je prizadelo, da mu v rojstnem listu hčerke slovenski organi zato, ker je bil izbrisan, niso priznali očetovstva hčerke. V letih po izbrisu je postal eden od najbolj vidnih predstanikov izbrisanih. Pogosto je nastopal v medijih in bil pogosto žrtev verbalnih in fizičnih napadov. Čeprav je v sporu zoper državo, ki jo je tožil, ker se ni mogel zaposliti (nepravnomočno) zmagal, za svoje trpljenje in za trpljenje svoje družine nikoli ni dobil odškodnine.