V zadnjih mesecih so številne evropske vlade ponovno izvedle obrat k varčevanju. Nekatere so to storile bolj pritlehno in prek ovinka, denimo Španija z reformo pokojninskega sistema, druge so povratek k varčevalnim ukrepom napovedale bolj velikopotezno. Mednje spada tudi slovenska vlada, katere finančni minister Klemen Boštjančič je ob prvem razrezu proračunskih izdatkov po ministrstvih pojasnil, da bo proračunska poraba nižja od prvotno načrtovane zato, da bi javnofinančni primanjkljaj pripeljali pod tri odstotke bruto domačega proizvoda.

Usklajenost ekonomskih politik evropskih vlad ni naključna. Marca je Evropska komisija napovedala, da bo do konca leta odpravila izjemo, ki je vladam dovoljevala odstopanje od evropskih proračunskih omejitev. Po teh javni primanjkljaj oziroma presežek odhodkov proračuna nad prihodki ne sme presegati treh odstotkov bruto domačega proizvoda. Omejitve so se namreč izkazale za popolnoma neučinkovite in neprimerne, ko je izbruhnila pandemija covida-19 in so vlade, če so to želele ali ne, morale odločno intervenirati v gospodarstvu, sociali in zdravstvu. A tudi nasploh je družbena učinkovitost teh pravil dvomljiva. Evropske javnoproračunske omejitve, ki so jih vlade centralnih evropskih držav prvič določile v Maastrichtski pogodbi, nato pa jih še zaostrile v času krize evroobmočja, namreč vladam preprečujejo korenitejša vlaganja v javne storitve, infrastrukturo in razvoj zelene proizvodnje. Maastrichtska pravila posredno spodbujajo razvoj privatnega sektorja in storitev. Perifernim državam onemogočajo, da bi z vlaganji v strateške sektorje in alternativne vzorce proizvodnje in potrošnje zmanjšale svojo odvisnost od centralnih gospodarstev. V kontekstu skupne valute pa pravila tudi jasno prenašajo stroške doseganja konkurenčnosti na enotnem evropskem trgu na pleča delavcev.

Da so evropske proračunske omejitve povezane predvsem z razredno in neokolonialno naravo evropskih integracij ter da so skregane s kakršnokoli ekonomsko nujo oziroma racionalnostjo, se je jasno pokazalo v času krize evroobmočja. Tedaj je politika zategovanja pasu še podaljšala in zaostrila gospodarsko, finančno in socialno krizo, s katero so se soočale evropske države. Evropska komisija in centralna banka sta se z evroskupino, ki jo sestavljajo finančni ministri držav članic evroobmočja, na vrhuncu krize evroobmočja leta 2012 sicer dogovorili, da omilita svojo varčevalno mrzlico – a s tem so želeli predvsem zaščititi skupno valuto, njeno stabilnost in mednarodno konkurenčnost. Trdi varčevalni pristop je tako nadomestil mehki varčevalni pristop, ki sta ga Evropska komisija in svet izvajala v sklopu tako imenovanih evropskih semestrov.

Pri besedni zvezi »evropski semester« gre podobno kot pri »maastrichtskih kriterijih« za še eno skovanko evropske birokracije, ki za tehničnim in sofisticiranim diskurzom prikriva protisocialne in protidemokratične politike. Evropskim semestrom bi lahko primerneje rekli kar tehnokratska kletka. Kletka, ki je nadnacionalnim in nevoljenim državnim aparatom omogočala, da so tudi v času po krizi na letni ravni vsiljevali, koordinirali in nadzirali oblikovanje in uvajanje neoliberalnih politik pod sloganov krepitve konkurenčnosti in proračunske vzdržnosti. Da se pri slednji vedno govori predvsem o odhodkovni strani, se pravi o stroških, še zlasti tistih za socialo in zdravstvo, ne pa tudi o prihodkovni strani, denimo o davkih na bogate, le še dodatno potrjuje napisano.

Lani je britanski možganski trust New Economics Foundation objavil poročilo z naslovom »Evropski fiskalni okvir – pogled z vidika ljudi« in podnaslovom »Kako nas je varčevanje naredilo revnejše in manj zmožne, da se soočimo s krizami«. Organizacija v poročilu ugotavlja, da vlade zaradi evropske nadzorovane varčevalne kletke niso mogle vlagati v vitalno pomembne storitve in zeleni prehod. Močno so se zmanjšali tudi dohodki, s katerimi razpolaga prebivalstvo. Prebivalci in prebivalke evropske periferije, zlasti tiste, ki se je znašla v neokolonialnem primežu evropske trojke, so med bolj prizadetimi. Medtem ko se je realen bruto razpoložljivi dohodek gospodinjstev na prebivalca v Nemčiji v povprečju zmanjšal za en odstotek v primerjavi s »predkriznim« letom 2008, se je dohodek gospodinjstev v Španiji in na Irskem v tem obdobju zmanjšal za 25 oziroma 29 odstotkov.

Po izračunih fundacije bi bili brez varčevanja razpoložljivi dohodki povprečnega državljana Evropske unije za skoraj 3000 evrov višji, vlade pa bi lahko namenile prek 500 milijard evrov več za investicije v javno infrastrukturo, vključno z vlaganji v obnovljive vire energije, in porabile za približno 1000 evrov na prebivalca več v sektorjih zdravstva, socialnega varstva in izobraževanja. Brez varčevalnega desetletja bi se evropske države in prebivalstvo danes lažje spopadali z visokimi cenami energentov, na razpolago bi imeli dostopnejše in primernejše javne storitve, verjetno pa bi bili bolj pripravljeni tudi na soočanje z ekološkimi katastrofami in njihovimi posledicami.

Družbena neučinkovitost proračunskih omejitev je z nastopom epidemije covida-19 postala tako očitna, da so evropski odločevalci začeli razpravo o spremembi pravil evropskega gospodarskega upravljanja. Četudi pogajanja o novih pravilih še potekajo, pa se že sedaj zdi, da bodo popravki predvsem tehnične in kozmetične narave. Treba bi se bilo namreč pogovoriti o sami smotrnosti tehnokratskih politik in varčevalnih ukrepov kot takih, zlasti kar zadeva socialne, zdravstvene in izobraževalne storitve ter podpiranje prehoda v brezogljično družbo. Namesto da se pogovarjamo, s kakšnimi pravili in regulacijami voditi varčevalne politike, bi bilo produktivneje razmisliti o tem, kakšen je pravzaprav namen evropskih kriterijev in načel. Komu so ti namenjeni, v imenu koga so napisani. To velja ne le za tako imenovane maastrichtske kriterije iz začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ampak tudi za člene rimske pogodbe iz sredine prejšnjega stoletja, ki jasno velijo, da je zagotavljanje neizkrivljene konkurence temelj evropskega skupnega trga.  

Vse dotlej se bo zgodovina ponavljala. A kot je opozoril Karl Marx, se zgodovina ne ponavlja na isti način. Posamezni dogodki oziroma procesi, najsi bodo navidezno še tako podobni, se namreč odvijajo v specifičnih zgodovinskih okoliščinah in sprožajo različne učinke. Prav zato je Marx pravil, da se zgodovina vedno ponovi dvakrat: prvič kot tragedija, drugič kot farsa.

Če se je prvi varčevalni obrat zgodil v času krize evroobmočja, se drugi odvija v času pospešene militarizacije držav in gospodarstev ter krepitve represivnih politik in institucij znotraj in zunaj državnih meja. Varčevanje je seveda selektivno. Prvič se je masovno reševalo banke, danes se krepijo vlaganja v vojaško industrijo in celoten arzenal represivnega, nehumanega in brezpravnega ravnanja z migranti. Ne le da vlade z varčevalnimi ukrepi zmanjšujejo doseženo raven socialnih in delavskih pa tudi človekovih pravic, pač pa celo spodbujajo razvoj tistih industrij in politik, ki bodo še poglabljale socialno in ekološko krizo ter krepile družbeno sovraštvo, nastrojenost in polarizacijo. Če je prvi val varčevalnih ukrepov ubijal posredno prek razgradnje javnih zdravstvenih sistemov, tokratni varčevalni val ubija kar neposredno.

Kapitalistične države so varčevalne ukrepe vpeljale vsakič, ko so želele zaščititi svoboščine kapitala pred družbenim revoltom od spodaj, zlasti v času kriz. Varčevanje ustreza zlasti interesom mednarodnih financ, obenem pa imajo varčevalni ukrepi navadno uničujoče posledice za socialno in ekonomsko blaginjo, kar vladajočim skupinam omogoča, da delavski razred lažje fragmentirajo in disciplinirajo. Podoben politični smoter verjetno stoji tudi v ozadju tokratne tragedije in farse evropskih varčevalnih ukrepov.