Vsaka privatizacija ne ogroža javnega zdravstva

Mnenje, kolumna ali komentar
25. 2. 2021 - 16.00

Pravica do zdravstvenega varstva je po naši ustavi temeljna človekova pravica. V ustavi je zapisano, da »država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje«, da ima »vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon«, in da »zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev«.Iz zapisanega sledi, da ustava obveznega zdravstvenega zavarovanja in zdravstvenega varstva ne prepušča tržnemu mehanizmu, ampak državni regulaciji. Sredstva, zbrana iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, pa razume kot javna sredstva, ki so namenjena financiranju pravic iz obveznega zavarovanja. Ustava termina javno zdravstvo sicer ne uporablja, vendar iz nje povsem nedvoumno sledi, da javno zdravstvo sestavljata obvezno zdravstveno zavarovanje in javno zdravstveno varstvo. Zakon mora določiti vrsto in obseg pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja, država pa mora poskrbeti, da so te pravice vedno na voljo v zadostnem obsegu in pod enakimi pogoji ne glede na posameznikovo kupno moč in morebitne druge okoliščine.Za javno zdravstvo sta torej ključni dve vprašanji. Prvo, kaj, koliko in pod kakšnimi pogoji bo kdo dobil iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. In drugo, kako bo država zagotovila, da bodo zdravstvene storitve dobili vsi, neprekinjeno in pod enakimi pogoji. Bojazen pred privatizacijo zdravstva je zato dvojna. Prva je bojazen, da bi se količina pravic obveznega zavarovanja v primerjavi s sedanjo zmanjšala in bi posameznik moral za večji del zdravstvenih storitev poskrbeti sam iz lastnega žepa. Ali pa, da bi se ob enaki količini pravic breme njihovega financiranja še v večji meri kot sedaj preneslo iz javnih sredstev na zasebne žepe. Dejstvo namreč je, da že sedaj 30 odstotkov zdravstvenih izdatkov pokrivamo iz zasebnih sredstev, kar je tudi v evropskem merilu visok delež. Druga bojazen izhaja iz dejstva, da obstoječa mreža javnih zdravstvenih zavodov ni več sposobna zagotavljati vseh pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in

država manko nadomešča z zasebnimi izvajalci. Tu je zdravstvena politika naredila veliko škode s stihijskim podeljevanjem koncesij, slabim načinom financiranja zdravstvenih izvajalcev in mešanjem javne službe in zasebne dejavnosti v javnih zavodih in pri koncesionarjih. Javnost zato tudi koncesionarje pogosto razume kot privatizacijo, ki ogroža javno zdravstvo. Strah pred krčenjem storitev javnega zdravstva je upravičen. Te se že od začetka devetdesetih let krčijo. Zaradi restriktivne javnofinančne politike se spreminja tudi način plačevanja zdravstvenih storitev. Sprva so bile financirane v celoti iz javne zdravstvene blagajne, postopoma pa je vedno večji delež prevzemalo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, torej neposredni uporabnik, ki poleg prispevkov obveznega zavarovanja plačuje tudi premije dopolnilnega zavarovanja. Te se višajo, pa vendar mora pri nekaterih zdravilih in zdravstvenih pripomočkih uporabnik plačati iz lastnega žepa še neposredno pri uporabi. Očitno je, da ob starajoči se družbi in napredku v medicini obstoječi obseg javnofinančnih sredstev za zakonsko predpisane pravice ne zadošča več. Zaradi nesposobnosti zdravstvene politike, da ponudi celovito rešitev problema, različne interesne skupine in združenja ponujajo svoje rešitve za ureditev javnega zdravstva. Te prinašajo več privatizacije. Ponujajo več košaric zdravstvenih pravic in več shem zdravstvenega zavarovanja ter konkurenco med zavarovalnicami in med izvajalci. Vsem je skupno zmanjševanja pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja iz javnih sredstev. Torej manj javnega zdravstva, kar upravičeno prispeva k odporu javnosti do sprememb.Pandemija je prispevala k temu, da so nakopičeni problemi javnega zdravstva potihnili. Vendar bodo pozivi k izvedbi zdravstvene reforme postali kmalu spet glasni in politika bo morala končno ponuditi tudi odgovor na vprašanje, koliko in pod kakšnimi pogoji bomo deležni pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Pri tem bo morala upoštevati spremembe v življenjski dobi in posledično starosti prebivalstva, drugačna zdravstvena tveganja, napredek v medicini. Povedati bo morala, koliko javnega denarja smo pripravljeni nameniti za obvezno zdravstveno zavarovanje oziroma kako visoko na prednostni lestvici javnih izdatkov je zdravstvo. Prebivalci so v anketah javnega mnenja že večkrat povedali, da javno zdravstvo postavljajo zelo visoko na lestvici svojih vrednot, tega politika ne bo smela spregledati. Prispevne stopnje za obvezno zdravstveno zavarovanje se morajo

prilagoditi obsegu zagotovljenih pravic, če je potrebno, je nujno prestrukturiranje davčnih bremen. Nedopustno je, da imamo zakonske pravice, ki jih izvajalci niso sposobni ljudem zagotavljati, ker jih zdravstvena blagajna ne plača v zadostnem obsegu. Ureditev javnega zdravstva brez novega seznama pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja ne bo mogoča, zato je strah pred privatizacijo, ki izvira iz tega vprašanja, upravičen. Za izvajanje javne zdravstvene službe država in občine ustanavljajo javne zavode, lahko pa zato pooblastijo tudi zasebnike. Mrežo izvajalcev javnega zdravstva tako sestavljajo javni zdravstveni zavodi, katerih ustanovitelj je država ali občina, in zasebniki, ki so pridobili koncesijo za opravljanje javne službe. Mreža mora biti prilagojena demografskim, logističnim, infrastrukturnim in epidemiološkim dejavnikom in se mora sproti prilagajati spremembam in potrebam. Glede na to, da mora biti država garant javne zdravstvene službe, morajo biti pri izvajanju javne zdravstvene službe nosilni javni zdravstveni zavodi. Prevelik delež zasebnih izvajalcev bi namreč lahko ogrozil nemoteno izvajanje javne službe. Vendar moramo vedeti, da mrežo javnega zdravstva lahko sestavljajo tudi koncesionarji, torej tisti zasebniki, ki na enak način in pod enakimi pogoji kot javni zavodi izvajajo javno zdravstveno službo oziroma nudijo storitve obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ti morajo biti vključeni v zagotavljanje javnega zdravstvenega varstva na enak način kot javni zavodi. Seveda ni smiselno in je neekonomično, da bi država podeljevala koncesije tam, kjer imamo dovolj zmogljivosti v javnih zavodih. Zato je nujno najprej narediti red v javnih zavodih in izkoristiti vse zmogljivosti. Namesto novih javnih zavodov ali povečevanja zmogljivosti v okviru obstoječih, če to predstavlja prevelike stroške, pa podeliti koncesije zasebnikom, ki bodo opravljali le javno službo. Uporabniku je prav vseeno, ali storitev dobi v javnem zavodu ali pri koncesionarju. Važno je, da je storitev dobra in jo dobi pod enakimi pogoji takrat, ko jo rabi. Zato je bojazen, da bodo koncesionarji izvajali javno službo, povsem odveč.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.