"Za ljudi, navkljub ljudem"

"Za ljudi, navkljub ljudem"

Mnenje, kolumna ali komentar
5. 1. 2017 - 16.00

Na ameriške predsedniške volitve so vplivali ruski paradržavni hekerji, Donald Trump pa je v ZDA na volitvah zmagal zato, ker so mu pomagali tudi proizvajalci "lažnih vesti" iz Tetova v bivši jugoslovanski republiki Makedoniji. Nekako tako se berejo glavni poudarki t.i. "vodilnih medijev". Med njimi tudi Washington Posta, verjetno prvega časnika, ki je nedavno zahteval pregon Edwarda Snowdena, njihovega lastnega vira, na podlagi katerega si je ta časnik skupaj s še nekaterimi pridobil Pulitzerjevo nagrado. Očitno nezasluženo. Vsa ta "mainstream" časopisna industrija je, skupaj z najpomembnejšimi ameriškimi obveščevalnimi službami na zadnjih volitvah v ZDA seveda odkrito navijala za na vsej črti propadlo Hillary Clinton. To seveda velja tudi za vodilne slovenske medije, ki so ravnali povsem enako nekritično, kakor da bi bila Slovenija neka enainpetdeseta ameriška država.

Zato so vse te obtožbe in zgodbice, v katere ameriški mediji vpletajo razne dežurne krivce od Assanga do Snowdena predvsem smešno iskanje izgovorov zaradi bolečega poraza Clintonove. Trump seveda ni zmagal zaradi Rusov, pač pa zato, ker so nekateri ameriški volivci, predvsem pripadniki delavskega razreda v tako imenovanih državah "rjastega pasu" ugotovili, da zaradi globalizacije lepo napredujejo vsi - razen njih samih. Namesto da bi pristali na drobtinice napredka, ki jim jih je ponujala Clintonova, so raje glasovali za Trumpa, ki jim je obljubljal večjo spremembo. In to je odločilo volitve. Ne pa teorije zarote, ki bi se jim ta trenutek vsi ameriški novinarji smejali, če bi jih izrekal poraženec Donald Trump.      

Vse to nakladanje o tem, kako zaradi tega preobrata sedaj nenadoma živimo v "postfaktičnem svetu" in kako medijem grozi neka povsem nova nevarnost, ki se ji moramo upreti z novim "preverjanjem dejstev" ter hitro cenzuro vseh lažnih vesti je seveda privlečena za lase. V svetu laži ne živimo komaj od včeraj, v svetu laži živimo že od nekdaj. Ameriški novinar Brooke Borel, ki je napisal knjigo o "preverjanju dejstev" je prepričan, da nič ne bo ustavilo razširjanja neresnic. Facebook in Google sta namreč preverjanje lažnih novic že poverila številnim organizacijam, toda tudi te so bile že velikokrat obtožene, da so pristranske. In najostrejši kritiki ameriških medijev med razširjevalce "lažnih novic" štejejo tudi New York Times in Washington Post. Ob tem raziskave javnega mnenja kažejo, da je 23 odstotkov vprašanih priznalo, da so razširjali "lažne novice", medtem ko jih je 14 odstotkov razširjalo kljub temu, da so vedeli, da so lažne. Zakaj ? Preprosto zato, ker novice pač niso samo "novice." Včasih so to namerne provokacije in zgodbe o tem, v kar bi ljudje želeli verjeti. Angela Lee, profesorica na Univerzi Teksas poudarja, da ljudje na socialnih omrežjih vsebin ne delijo samo zato, ker so resnične, pač pa "zato, ker vas zabavajo in zato, da bi začeli pogovor med vami in vašimi prijatelji." In točno to - da zabavajo - počnejo tudi resni mediji. Predvsem pa resni mediji sploh niso nepristranski, kot se radi kažejo.

Oktobra lani je bil v Counterpunchu objavljen članek, ki je takole opisoval stvarnost na Bližnjem vzhodu. "Zamislite si dve mesti. Obe sta obkoljeni s strani vladnih sil. Obe mesti so okupirali fanatiki, ki izvajajo grozne zločine kot so na primer obglavljanja ljudi. Toda med njima je bistvena razlika. Pri eni obkolitvi so vladne sile opisane kot osvoboditelji, ki jih spremljajo zahodni novinarji, ki strastno poročajo o njihovih bitkah ter zračnih napadih. Na prvih straneh časnikov so slike teh herojskih vojakov, ki s prsti kažejo znak "V" za zmago. Civilne žrtve se komajda omenjajo. V drugem mestu - v deželi zraven te -se dogaja nekaj skorajda popolnoma istega. Vladne sile izvajajo obkoljevanje, mesto pa nadzoruje ista vrsta fanatikov. Razlika je v tem, da te fanatike podpiramo, oskrbujemo in oborožujemo "mi" - ZDA in Velika Britanija. Imajo celo medijski center, ki ga podpirajo ZDA in Velika Britanija. Druga razlika je v tem, da so vladni vojaki, ki izvajajo obkoljevanje tega mesta opisani kot slabi fantje, ki so obtoženi, da napadajo in bombardirajo mesto - to pa je točno to, kar dobri vojaki počnejo v prvem mestu. Je to konfuzno ? Niti ne. To so dvojni standardi in to je bistvo propagande. Opisujem seveda sedanje obkoljevanje Mosula s strani vladnih sil Iraka, ki jih podpirajo ZDA in Velika Britanija ter obkoljevanje Alepa s strani vladnih sil Sirije, ki jih podpira Rusija. Prvi so dobri - drugi slabi. O čemer se redko poroča, pa je dejstvo, da obe mesti ne bi okupirali fanatiki in da obe mesti ne bi bili sredi vojne, če leta 2003 Velika Britanija in ZDA ne bi napadli Iraka. In to kriminalno podjetje so sprožili na podlagi enake propagande, ki nam danes preprečuje razumevanje državljanske vojne v Siriji, " je zapisal John Pilger.

Lažne vesti na internetu so zato malenkosten problem v primerjavi z velikanskimi lažmi, ki nam jih vodilni mediji servirajo vsak dan. In po povsem enaki matrici je o bližnjevzhodnem kaosu poročal tudi največji del slovenskih medijev. Ne da bi jih kdorkoli obtožil "sovražnega govora."

Dodaten problem so seveda tudi laži politikov. Kajti politiki v demokracijah lažejo še bolj kot tisti v avtokratskih režimih. To je bilo do danes tako rekoč že znanstveno dokazano.

Kdor ne verjame, naj si na primer prebere leta 2011 napisano knjigo profesorja Johna Mearsheimerja iz čikaške univerze o tem ,"zakaj politiki lažejo." O tem, da lažejo, seveda ni dvoma. Toda bolj presenetljivi so nekateri drug sklepi te zanimive knjige. Mearsheimer je na primer ugotovil danes povsem nesporno dejstvo, da je leta 2003 Sadam Husein govoril resnico o tem, da nima orožja za množično uničevanje, medtem ko je takratni predsednik George Bush - lagal. Bush in njegova administracija pri tem niso izreki zgolj ene, ampak kar štiri kolosalne laži. "Takšno ravnanje obeh se lahko nekaterim bralcem zdi tudi kot presenetljivo in šokantno. Vendar bi bil takšen sklep napačen. Obe strani sta ravnali v skladu z glavnimi ugotovitvami te knjige. Ugotovil sem, da voditelji ne lažejo pogosto drugim državam, vendar se zdi, da so bolj nagnjeni k laganju lastnim ljudem," je opozoril Mearsheimer. Ne samo to, po njegovih izsledkih se najbolj laže prav o zunanjepolitičnih vprašanjih, še posebej kolosalne laži pa se izrekajo v demokracijah. Nekako v skladu z izrekom turškega voditelja Ataturka, ki je dejal "za ljudi, navkljub ljudem." In tako se ljudje, ki si želijo le miru, z lažmi prepričajo tudi v "nujnost vojne."

Razlog za to je preprost - vladavina politikov v demokracijah je bolj odvisna od javnega mnenja, kot pa vladavina v avtokracijah. In zato nas pred lažnimi vestmi ne bodo rešili ne politiki in ne različni organi za pregon "sovražnega govora", kot jih poznamo tudi doma, ki imajo sicer zveličavne cilje, vendar njihova samooklicanost predstavlja resen problem za njihovo verodostojnost. Tako kot doslej se bo treba zanašati na lastno pamet in razkrinkati prav vsako laž posebej. In se ob tem zavedati, da se resnice ne da zapovedati in da je tudi širjenje lažnih vesti cena, ki jih v lažnivih demokracijah, kjer nam vladajo lažnivi politiki - plačujemo za lastno svobodo in pravico, da lažnivcem povemo - da lažejo.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.