V zadnjih dveh letih sem na spletu zasledila nenaden porast odraslih, ki ugotavljajo, da imajo neodkrito motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo oziroma ADHD. Pogosto gre za kratke videe, ki so pospremljeni z razlago, kateri so ključni znaki, po katerih lahko to motnjo prepoznamo pri odraslih (to je pomemben poudarek). Druga tipična značilnost teh videev je tudi vidno olajšanje, ki ga odrasli pokažejo, ko nam zaupajo občutke ob tem, da so končno ugotovili, kaj je narobe z njimi. Na koncu sledi apel, da naj bomo tudi same/sami pozorne na znake morebitnega neodkritega ADHDja; včasih pa tudi prijazna spodbuda, da je skrb za duševno zdravje nekaj, česar se ne gre sramovati in da je prav, da poiščemo pomoč. Med odraslimi, ki producirajo te videe, je kar lepo oziroma skoraj prevladujoče število žensk. In to ni naključje.

Ok, ta tema me matra že kar nekaj časa, vendar sem se je izogibala, ker nisem vedela, kako naj se je lotim. Zato bom poskusila čim bolj smiselno razčleniti vse probleme, ki jih opažam pri tem pojavu, ob tem pa poslušalstvo prosim za potrpljenje. Najprej moram seveda reči, da ja – skrb za duševno zdravje je pomembna stvar. Tega ne gre zanikati. In ja, skrb za duševno zdravje žensk oziroma zdravje žensk kot tako je še toliko bolj pomembno, ker se je v preteklosti potiskalo na stranski tir ali pa povsem zanikalo. To je razvidno iz številnih zgodb, ki prihajajo na plano, o napačnih diagnozah, ki so bile ženskam postavljene, ker se je njihovo zdravje ocenjevalo po simptomih, ki se ob boleznih pojavijo pri moških, ne pa nujno obratno. Prav tako so še številčnejše zgodbe, kako se ženskih težav, bolečin in simptomov sploh ni jemalo resno, po možnosti se jih je celo obsodilo, da pretiravajo. V zadnjem času je zagotovo najbolj znan primer takšnega neupoštevanja ženskih težav endometrioza - bolezen, pri kateri zunaj maternice raste tkivo, podobno maternični sluznici, in ki je eden najpogostejših vzrokov kroničnih bolečin v medenici pri ženskah v rodni dobi. Na področju endometrioze se sicer zadnje čase veliko dela na ozaveščanju tako žensk kot stroke in širše javnosti. Več se tudi vlaga v raziskave, vendar so na tem področju še vedno v hudem zaostanku, ker ženske bolezni pred tem seveda nikoli niso bile na prioritetnem seznamu. In še bi lahko naštevala.

Pri vprašanju duševnega zdravja se vse skupaj še malce bolj zaplete, saj je njegova zgodovina še bolj tesno prepletena s spolnimi predsodki. Na tem področju zdravstva so bile izkušnje žensk še pogosteje zavrnjene kot »iracionalne« in skozi velik del medicinske zgodovine so bile duševne stiske žensk združene pod eno samo, splošno diagnozo: histerija. To je ustvarilo kulturni precedens, po katerem so bile ženske same po sebi dojete kot nestabilne, in namesto da bi zdravniki preučevali njihove življenjske okoliščine ali travme, so se osredotočali na biologijo. Ta zapuščina še vedno vztraja v načinu, kako se bolečine ali simptome žensk pogosto interpretira kot »samo hormoni« ali »stres«, se pravi kot »napačno« delovanje biologije. Obenem pa je bilo zaradi stereotipa o »nestabilnosti« bolj verjetno, da bodo ženskam predpisali psihiatrična zdravila (kot so antidepresivi ali zdravila proti anksioznosti) hitreje in po krajših posvetih kot moškim.

Zato ni čudnega, da ženske znotraj mizoginega in patriarhalnega zdravstvenega sistema same iščejo odgovore na svoje simptome. Precej upravičeno lahko domnevam, da so iz podobnih vzgibov tudi ženske iz prej omenjenih videov prišle do samo-diagnoze ADHDja. Vendar menim, da so se pri tem ujele v isto past, v katero se je prehodno že ujela stroka – odgovor na simptome so našle v motnjah v določenih delih možganov, torej ponovno v biologiji, namesto da bi se vprašale: ali niso ti znaki, ki se kažejo kot motnja pozornosti s hiperaktivnostjo, naraven odziv na objektivno stresno ali travmatično okolje? Kajti dovolj je, da se ozremo okoli sebe in vidimo kar nekaj aktualnih družbenih dogajanj, ki bi lahko sprožile tak odziv. Pri tem pa ne smemo pozabiti tudi na družbena pričakovanja in pritiske na ženske, ki še vedno vztrajajo.

Enega izmed primerov teh pritiskov sem obravnavala tudi v decembrski ediciji rubrike, kjer sem se posvetila gospodinjskem delu, ki ga v nesorazmerno velikem deležu še vedno opravljajo ženske. Obenem smo v zadnjih letih priča ponovnim večjim pritiskom k performiranju ženskosti, ki se odražajo v dolgotrajnih in zahtevnih postopkih discipliniranja telesa, pogosto pa se maskirajo pod izrazom »skrb zase«. Tukaj poslušalkam in poslušalcem zagotovo ni tuja še ena kategorija spletnih videev, kjer ženske vstajajo ob 6h, 5h ali celo 4h zjutraj, da pred odhodom v službo opravijo nego kože, telovadijo, pripravijo zdrave obroke, se naličijo in oblečejo; po vrnitvi iz službe pa ves prosti čas namenijo gospodinjskim opravilom in pripravam na nov dan. Gre za naporne rutine, ki ustvarjajo lažen vtis, da je potrebno samo najti pravi pristop, in življenje bo postalo obvladljivo in preprosto. In vse to - usklajevanje službenih obveznosti z organizacijo in izvedbo skrbstvenega dela, pritisk k izpolnjevanju družbenih pričakovanj ženskosti, domnevna skrb zase (telovadba, hrana, itd.), pogosto vodi v hiperaktivnost in hiperproduktivnost, lahko pa tudi v nezmožnost koncentracije, notranji nemir, odlaganje obveznosti, težave z upravljanjem časa, pozabljivost in čustveno razdražljivost, pogosto pa tudi v kronično izgorelost. In vse te pojavnosti so navedene tudi kot znaki ADHD.

Prav tako ni naključje, da porast diagnoz ADHD pri odraslih narašča v času, ko postaja naše neposredno okolje preobremenjeno s nenehno stimulacijo in hitrimi preklopi med delovnimi nalogami, kar zahteva nenaravno samodisciplino. Obenem postaja naše širše okolje tako kaotično in neobvladljivo, da ni presenetljivo, če se pojavi večja težnja po občutka nadzora in obvladovanju dnevnih situacij kot protiutež vsesplošnemu občutka nemoči. 
Da, seveda obstaja možnost, da gre pri nekom dejansko tudi za ADHD ali katerokoli drugo obliko nevrološke motnje. Vseeno bi na področju ženskega zdravja še enkrat poudarila pomen okolja in družbe. Ženske namreč zaradi svoje situacije že stoletja doživljamo tesnobo in smo nanjo razvile številne bolj ali manj funkcionalne odzive. Lahko da z razvojem stroke in diagnostike ti odzivi dobivajo nova imena, nova pripoznanja in nove rešitve. Vendar naš skupni stresor in povzročitelj tesnobe ter bolezni v končni instanci še vedno ostaja patriarhat. Zato mora biti glavno vodilo pri prizadevanjih za boljše žensko zdravje - njegova odprava.