Sekularna stagnacija
Slovensko gospodarstvo sedem let po začetku krize končno kaže prve znake okrevanja. Vendar rast še zdaleč ni takšna, da bi lahko govorili o koncu krize. Brezposelnost ostaja visoka, prihodki tistih, ki imajo službe, pogosto negotovi. V tem si Slovenija deli usodo z vso Evropo. Ta v gospodarskem okrevanju zaostaja za Kitajsko in Združenimi državami Amerike. A tudi čez lužo je okrevanje relativno šibko, kar se odraža tudi na političnem dogajanju. O dolgoročnem stagniranju v gospodarstvu in o odgovorih, ki jih ponuja ekonomska teorija, smo se pogovarjali s profesorjem na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani Jožetom P. Damijanom.
Po izbruhu krize konec leta 2008 je bilo splošno sprejeto mnenje med ekonomisti, poslovneži in politiki dokaj jasno: potem ko bodo rešene banke in izpeljan stimulacijski program, si bo poslovni svet v nekaj letih opomogel in zahodno gospodarstvo se bo vrnilo v stare tirnice. V Sloveniji se je temu pridružilo še mnenje, ki je bilo razširjeno tudi po Evropi, da je kriza ameriški problem in da je naša naloga zgolj nadzorovano začasno znižanje gospodarske rasti. V zadnjih letih je šlo bolj malo od tega po načrtu. Okrevanje je bilo počasno in težavno, v Evropi pa se je zgodila še dolžniška kriza. Napovedi rasti uradni statistiki vedno znova popravljajo navzdol. Kje smo sedaj, pojasnjuje Damijan:
Slovenska vlada je precej ponosna na svoje dosežke. V zadnjem obdobju dosegamo rast nekaj čez dva odstotka na leto. Finančni minister nima veliko potrpljenja s črnogledimi dvomljivci, ki bi jim po njegovem koristil obisk pri psihiatru. Kljub temu mora priznati, da obseg gospodarstva še vedno ni dosegel niti ravni iz leta 2008. Rast po takšnem padcu, leta 2009 skoraj 8 odstotkov, je bila torej pričakovana. Kakšna pa bi morala biti normalna gospodarska rast za Slovenijo:
Manjši stimulacijski paketi so bili sprejeti zgolj v prvih letih krize, nato pa je breme oživljanja gospodarstva padlo primarno na pleča centralnih bank, ki so obrestne mere znižale praktično na nič. To naj bi spodbudilo kreditiranje, ki je potrebno za nove investicije. Ko ta ukrep ni zadostoval, so posegle po manj standardnih ukrepih, predvsem po agresivnem povečevanju likvidnosti s programi kvantitativnega sproščanja. Sedaj smo priča še poskusom določanja negativnih obrestih mer za nekatere vrste medbančnega poslovanja. Vsi ti ukrepi niso uspeli dvigniti inflacije, še več, Evropa se spopada celo z deflacijo, ki je jasen pokazatelj gospodarstva, ki ne more izkoristiti vseh svojih kapacitet in zaposliti vseh za delo sposobnih ljudi. O tem, ali je presenetljivo, Damijan:
O sekularni stagnaciji in o likvidnostni pasti so ekonomisti prvič začeli govoriti med veliko gospodarsko krizo v tridesetih letih. Ta se je končala z velikanskim stimulacijskim programom, ki ga bolje poznamo kot drugo svetovno vojno. Zaradi velikih vojaških proračunov je delo kmalu dobil vsakdo, ki ga je iskal, njihovi prihodki in napredek tehnike pa so poskrbeli, da se je rast nadaljevala tudi po vojni. Sekularna stagnacija je doživela novo rojstvo v devetdesetih letih, ko se Japonska po zlomu največjega nepremičninskega balona v zgodovini nikakor ni več mogla vrniti v prejšnjo gospodarsko kondicijo. Prvemu izgubljenemu desetletju je sledilo drugo, kriza leta 2008 pa je poskrbela še za tretje.
Ekonomisti so predlagali več razlogov za sekularno stagnacijo, od katerih se največkrat omenjajo demografija, manjša potreba po delovni sili v novih tehnoloških panogah in manjša rast produktivnosti. Rastoča podjetja v prvi in drugi industrijski revoluciji so morala investirati v tovarne, zaposliti veliko delavcev in najti kopico dobaviteljev. Številna nova podjetja potrebujejo zgolj pisarniške prostore, zaradi česar ima njihova rast manjše učinke na gospodarstvo. Poleg tega računalniška revolucija ni prinesla takšnega dviga produktivnosti kot prejšnji tehnološki preboji. Kako ti faktorji vplivajo na trenutno gospodarsko situacijo, Damijan:
Poslušate Zeitgeist, v katerem danes govorimo o tako imenovani sekularni stagnaciji, gospodarskem stanju vztrajno nizke gospodarske rasti in visoke brezposelnosti. V prvem delu smo razložili vzroke za sekularno stagnacijo in zakaj ji dosedanji ukrepi držav niso bili kos. Sedaj pa bomo govorili o možnosti bolj učinkovitih rešitev. V zadnjih letih je med akademskimi ekonomisti vedno več zanimanja za makroekonomski ukrep, ki se ga je prijelo ime helikopterski denar ali kvantitativno sproščanje za ljudi. Kako bi deloval v praksi, pojasnjuje profesor z Ekonomske fakultete v Ljubljani Jože P. Damijan:
Najbolj znana zagovornika helikopterskega denarja sta verjetno nekdanji guverner Ameriške centralne banke Ben Bernanke in avtor gospodarske kolumne v New York Timesu Paul Krugman. V različnih bolj ali manj prikritih oblikah helikopterski denar podpira relativno veliko vidnih ekonomistov, vse od nekdanjega glavnega ekonomista Mednarodnega denarnega sklada Olivierja Blancharda do Janisa Varufakisa. Veliko bolj pa helikopterskemu denarju nasprotujejo v političnih krogih, v Evropi je to v prvi vrsti Nemčija.
Mednarodni denarni sklad že vrsto let opozarja, da je glavni problem, ki zaustavlja gospodarstva zahodnih držav, nezadostno povpraševanje. Prav tako so že večkrat povedali, da bi v Evropi morale tiste države, ki si to lahko privoščijo, gospodarstvo spodbuditi z deficitnim trošenjem. To priporočilo je namenjeno predvsem Nemčiji, ki pa ne kaže nobene volje, da bi odstopala od svoje varčevalne politike. Kdaj torej lahko pričakujemo, da bodo evropski politiki pokazali voljo za bolj aktivno reševanje krize?
Kriza traja že več kot sedem let, in če sprejmemo razlago sekularne stagnacije, ne moremo pričakovati, da se bo kaj kmalu končala sama od sebe. Japonski zgled nam ne more dati optimizma. To pa pomeni, da kriza povzroča tudi vedno večjo dolgoročno škodo, ki jo bodo sedanje generacije nosile še dolgo v prihodnosti. Tej trajni posledici krize rečemo učinek histereze. Pojasnjuje Damijan:
Izraz sekularna stagnacija je prvi uporabil Alvin Hansen, ki je najbolj poznan po tem, da je v ZDA prinesel ekonomske ideje Johna Maynarda Keynesa. Leta 1938 je pesimistično napovedal, da se Amerika nikdar ne bo več vrnila v prosperiteto. Kmalu za tem je druga svetovna vojna zagnala zaspano gospodarstvo, rast po vojni pa nima primerjave v zgodovini. Hansenova črnogleda napoved je šla v pozabo, velika gospodarska kriza pa je v zgodovinskem spominu obveljava za katastrofo, ki bi se ji lahko zlahka izognili. Kako pa bodo na naš čas gledali čez nekaj desetletij, še zadnjič Damijan:
Po pasteh ekonomskih voda je stagniral Gal.
Dodaj komentar
Komentiraj