Pred tedni smo na RŠ-u poročali o zadnji postaji pred utrdbo Evropa oziroma o migrantih, ki so obtičali v Beogradu, kjer čakajo, da jih bodo prej ali slej poslali tja, od koder so prišli. Tokrat smo obiskali nelegalne migrante, ki jim je uspel preboj v samo prestolnico Evrope, znani so kot tisti brez papirjev.

Nekateri naši sogovorci brez dokumentov v Bruslju živijo že deset let, sedaj so se začeli organizirati in s protesti pritiskati na belgijsko vlado. Z njo se želijo sestati za pogajalsko mizo, a predstavniki oblasti zanje zaenkrat še nimajo posluha. Po individualizirani migraciji z medlim ciljem, da ima na zahodu vsak posameznik svoje nakovalo, na katerem kuje lastno srečo, ugotavljajo, da tudi v gospodarskem centru reven in neprimerno izobražen marginalec lahko preživi le tako, da se razporedi v skupino sebi enakih. Med enim takšnih protestov smo srečali koordinatorja Združenja ljudi brez papirjev v Belgiji, 27-letnega Mohameda Boumediena. Tako pojasnjuje:

Klik do izjave

»Tu manifestira Združenje ljudi brez papirjev v Belgiji, ki ga sestavlja več kot sedem skupin ljudi brez papirjev tu v Belgiji. Vsak ponedeljek in četrtek imamo demonstracije, dvakrat na teden. Danes smo kontaktirali gospoda Roosemonta, sekretarja, da bi na sestanku pojasnili kritično situacijo ljudi brez papirjev. Sedaj demonstracije in stavkovne straže potekajo že eno leto in doslej se ni premaknilo še nič. Želimo se torej ponovno pogovoriti z njim, izvedeti, kaj se dogaja, da pojasni situacijo. A ko smo prišli danes pred njegov kabinet, je zavrnil srečanje z nami.«

K pogajalski mizi skušajo prisiliti belgijski urad za migracije pod vodstvom Freddyja Roosemonta. Ta je na svoji funkciji zablestel leta 2008, ko se ni želel pogajati s skupino 40-ih nelegalnih migrantov, ki so v znak protesta plezali na gradbene žerjave. S tem naj se ukvarja policija, so Roosemonta tedaj povzemali mediji. Kakšno je stanje azilne politike v Belgiji po teh dogodkih? Nadaljuje Boumediene:

Klik do izjave

»Glede na podatke pisarne za tujce je bilo vloženih in zavrnjenih 32.000 vlog, imamo tudi oceno, da v Belgiji biva 150.000 ljudi brez papirjev. V zamrzovalniku gospoda Rosemoonta, v njegovem kabinetu, pa je že od leta 2009 še 500 vlog.«

Belgijske oblasti torej ostajajo brezbrižne do tistih brez papirjev, ti se morajo zato vse bolje organizirati, je odločen Boumediene:

Klik do izjave

»Na začetku so gibanje predstavljali različni kolektivi, ki so delali vsak zase, potem smo se združili in ustanovili Združenje ljudi brez papirjev v Belgiji, ki zajema vse te kolektive in pokriva številna področja ilegalnih priseljencev ter odpira debate na univerzah, organizira pohode in osvešča ljudi, tudi na alternativnih radiih. Sedaj delamo v kolektivu; Združenje, ne različne skupine, je tisto, ki odloča, vodi in organizira manifestacije.«

Gibanje ljudi brez papirjev ni omejeno na Bruselj, svoje korenine je pognalo v vseh večjih mestih, kjer migranti iščejo človekovo pravico do dostojnega življenja. Sem so pripotovali v istem čolnu in svoje tovarištvo ohranjajo tudi sedaj, ne glede na svoje poreklo. Boumediene:

Klik do izjave

Pravzaprav so vsi kolektivi narodnostno mešani. Doslej nismo med sabo imeli nobenih težav, tu sta le solidarnost in medsebojno delo. Niti se ne sprašujemo, od kod prihajamo, vsi smo brez papirjev in treba je najti rešitev. Razumemo, da je naš boj skupen, in če bomo delali v ločenih skupinah, ne bomo nikoli ničesar dosegli. Delamo vsi skupaj in za zdaj to uspeva.

Na frekvenci Radia Študent poslušate oddajo Zeitgeist. Ukvarjamo se z gibanjem tistih brez papirjev, nelegalnih migrantov, ki v Evropi iščejo uresničitev sena po človeka dostojnem življenju. Skupina, s katero smo se pogovarjali v Bruslju, si želi predvsem varnosti, za temelj katere smatra pravico do zakonitega dela. Med redkimi je spregovoril posameznik, ki se nam je predstavil le kot Doudou:

Klik do izjave

Belgijska država in njeni prebivalci namreč tolerirajo ljudi brez papirjev, predvsem ko stopajo na črni trg delovne sile. Inštitut Migration Policy je na podlagi intervjujev z nezakonitimi migranti že pred desetimi leti ugotovil, da inšpektorji in ostali varuhi postave radi pogledajo skozi prste tako nelegalnim delavcem kot delodajalcem, ki prve na tak način najemajo. Liberalni pristop je očiten ob dolgih vrstah migrantov brez papirjev, ki se na dnevni bazi zvrstijo v določenem predelu Bruslja, poroča inštitut, kjer jih v svoje avtomobile naložijo mali podjetniki ali posamezniki. Nelegalno delo je skoncentrirano predvsem v sektorjih čiščenja, gradbeništva, turizma in poljedelstva. Mezde so nizke, stanje dela in njegove varnosti pa je še posebej prekarno. Tisti brez dokumentov v nobenem primeru nimajo zagotovljenih delavskih pravic ali vzvodov pritiska na svoje delodajalce.

 

Yves Baucland iz nevladne organizacije “Vezi brez imena” smo vprašali kako vidi , da gre pri državni birokraciji predvsem za štetje številk, mnoštvo migrantov pa želi nadaljevati pot v druge severnoevropske države. V realnosti nekateri sploh ne zaprosijo za azil, ker se s tem izognejo kolesju sistema, ki jih lahko pošlje nazaj v rodno državo:

Klik do izjave

Za zaposlovalce so ljudje brez papirjev privlačna možnost. Inštitut Migration Policy ugotavlja, da je to njihova edina možnost, da ostanejo konkurenčni na neizprosnem trgu. Intervjuvani migranti nudijo vpogled v svet delodajalcev, ki iščejo močno fleksibilno, krotko in slabo plačano delovno silo, ki je brez dodatnih vprašanj pripravljena sprejeti kakršnekoli pogoje dela, pa bo še tako naporno in hkrati socialno stigmatizira no.

 Namesto da bi bilo z zakonom regulirano delo pot do njihovega polnega državljanstva, so nelegalni migranti dvakrat šikanirani, prvič s svojim nelegalnim statusom in drugič s prisilo v nereguliran trg dela, kar jih v očeh javnosti povezuje z nelegalno aktivnostjo in kriminaliteto. Njihov peklenski krog se praviloma zaključi z uradnim pregonom, katerega tarča niso delodajalci, ki zaposlujejo po lastni izbiri, temveč delojemalci, ki izbirajo le med praznim želodcem in delom na črno. Slednje seveda sploh ni izbira.

Tudi na nivoju političnega in javnega diskurza se migrantska problematika izkorišča za svojevrstne namene, med katerimi je tudi nacionalistična propaganda strahu pred invazijo barbarov. Nadaljuje Yves Baucland iz nevladne organizacije “Vezi brez imena”:

Klik do izjave

Zaradi svojega položaja so se prisiljeni znajti po svoje. Udeleženci protesta, s katerimi smo začeli to oddajo, so nas povabili v svoj skvot s pomenljivim imenom Hiša tistih brez papirjev. Še pomenljiv eje je imenovana lokacija – bulvar Leopolda II., ki se je v zgodovino zapisal kot neusmiljen kolonizator, ki je izčrpaval belgijski Kongo pod pretvezo humanitarne pomoči. Evropske velesile nevtralni Belgiji namreč niso mogle podeliti kolonialnega mandata, to tehnikalijo se je zato zaobšlo z ustanovitvijo nevladne organizacije.

V Hiši tistih brez papirjev je v času našega obiska živelo 200 posameznikov. Življenje so si uredili po svojih najboljših močeh in si ustvarili snažno domovanje, ki ga ohranjajo s skupnostnimi napori. Med ostalim so nam razkazali kuhinjo, v kateri se je v velikem loncu pripravljal obrok za vse prebivalce hiše, in prenatrpane sobane, kjer v eni sobi spi celotna družina. Občutenje Evropske unije orišejo besede Mohameda Boumediena:

Klik do izjave

»Evropska unija je našla rešitev: ljudi je izgnala nazaj v države, kjer so vojna, revščina in bolezen. To je edina rešitev, ki so jo našli. Niso veliko naredili glede vprašanja migracij. To so ljudje, ki so bogastvo, in ne beda sveta. To so ljudje, ki so prišli delat in gradit ne le svoje življenje, ampak tudi vsakdan Evropske unije, so dodana vrednost. Evropska unija pa si zatiska oči in ušesa, ne ve ničesar o vprašanju migrantov. Ustvarila je Frontex, povsod po mejah Unije namestila žične ograje. Zaenkrat so najbolj na udaru države na severu Sredozemlja, Italija, Španija. Zadnjič so se pogovarjali, da države z vzhoda Evrope v Evropo pošiljajo migrante, četudi so same v Evropi. Bogate države Evrope pravijo, da so tudi Poljaki in drugi vzhodnjaki tujci. Gre torej za skupen boj tujcev, ne le ljudi brez papirjev ali migrantov iz Afrike ali Azije, ne, to so tudi evropske države, ki trpijo zaradi takšnega ločevanja, takšnega rasizma nekaterih drugih evropskih držav.«

Zeitgeist sta pripravila Luka Tetičkovič in Anže Kožuh.

Foto: Božidar Kolar