Na nepravičnost meja iz leta 1967 opozarja poleg Islamskega džihada tudi Ljudska fronta za osvoboditev Palestine ali PFLP. Tudi to gibanje je za Združene države in Evropsko unijo teroristično. V smislu oboroženih akcij so bila zanj najbolj plodna šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so pripadniki PFLP-ja ugrabili vrsto potniških letal, gibanje pa je v okviru druge intifade izvajalo tudi samomorilske napade. Ustanovljeno je bilo leta 1967, kmalu po vojni. Zato ni presenetljivo, da zavračajo meje kot rezultat te vojne, vsaj kot dolgoročno rešitev problema Palestine. PFLP sicer podpira Mahmuda Abasa pri prošnji za članstvo v Združenih narodih v mejah iz leta ’67, a zgolj kot začasen korak na poti k palestinski državi na ozemlju celotne Palestine. Državo Izrael namreč označuje za nelegitimno in nezakonito, saj je bila ustanovljena na ozemlju, ki pripada Palestincem. PFLP se že od konca šestdesetih let označuje za marksistično-leninistično, pri čemer vztraja tudi danes. Kako se to pozna na njihovi viziji ekonomskega in političnega modela za državo Palestino? To vprašanje sem v lepo urejenih strankarskih prostorih v mestu Gaza ob obvezni skodelici čaja zastavil Jamalu Mezherju, visokemu predstavniku Ljudske fronte za osvoboditev Palestine. Pogovor sem začel s temo članstva v Združenih narodih in končal z vprašanjem, kaj naj Palestinci naredijo, če članstva ne dobijo. Upor na vse možne načine, pravi Mezher. Komu bo to bolj škodilo, Izraelu ali Palestincem, je, kot nam dokazuje zgodovina konflikta, bolj ali manj retorično vprašanje.