Barvamo otroštvo
*Dalea Kovačec, Reminiscence zavetja, 2019
In napočil je čas za nov Cicigan. Tokrat bomo s primeri iz prakse dopolnili pretežno teoretičen pregled likovne umetnosti in položaja sodobne umetnosti v osnovni in srednji šoli, ki smo ga maja predstavili v Ciciganu z naslovom Sodobni prestopki svobode. V oddajo smo povabili dve umetnici, ki z različnimi razlogi in na različne načine sodelujeta in ustvarjata z vrtičkarji, osnovnošolkami in srednješolci.
Nevena Aleksovski je slikarka, ki vodi pedagoški program Škuca. Tako opiše njihove pedagoške programe.
Aleksovski predstavi program, namenjen dijakinjam in dijakom.
Podrobneje opiše pedagoške delavnice.
Obisk galerije torej poskušajo dijakinjam in dijakom predstaviti čim bolj celostno, z več vidikov, ki omogočajo različne interpretacije sodobnih umetniških del. Ponazori s primerom.
Opiše sodelovanje s šolami, ki Škuc obiskujejo že več let, četudi učni načrti učiteljev ne zavezujejo k obisku galerij sodobne umetnosti.
Aleksovski predstavi namen pedagoških delavnic in pomen obiskovanja prostorov, ki razstavljajo sodobno umetnost.
Pokomentira še izkušnje s srednješolskimi skupinami, ki prihajajo na delavnice.
Sama meni, da na odzivnost in samozaupanje dijakinj in dijakov vpliva predvsem delo profesoric in profesorjev.
Izpostavi še status sodobne umetnosti pri predmetu likovna umetnost v gimnazijah.
Učni načrt za likovno umetnost v gimnazijah sicer našteva operativne cilje s področja sodobnih umetniških praks in medijev ter vizualnih komunikacij, a če podrobneje analiziramo zapisano, ugotovimo, da se tudi v tem primeru upošteva predvsem oblikotvorno plat. Med drugim je zapisano, da dijakinje in dijaki ustvarijo konceptualni izdelek, se likovno odzovejo s sredstvi vizualnih komunikacij, z enim od sodobnih umetniških pristopov ustvarjalno preoblikujejo predmet, objekt ali prostor in eksperimentirajo z oblikovalnimi možnostmi, ki jih ponujajo sodobna tehnološka sredstva.
Nadalje je med splošnimi pričakovanimi rezultati in dosežki navedeno, da je dijak “z izbiro ustrezne oblikovalne strategije sposoben uskladiti likovno-formalno vsebino z izbranim motivom, orodji in materiali; izkaže poznavanje temeljnih pojmov iz uresničenih likovnih nalog; izkazuje spoštovanje do lastnih likovnih dosežkov kot tudi do likovnih dosežkov drugih; razume, kritično in konstruktivno ovrednoti lastna dela, umetnine in sodobna vizualna sporočila, predvsem z likovnoteoretskega vidika; izkaže navdušenje in motiviranost za likovno izražanje”.
Kot v osnovni šoli je tudi v srednji šoli učni načrt osredotočen na likovnost in oblikotvornost, ki nikakor ne pogojujeta kvalitete idejne zasnove oziroma koncepta, ki pa je pri sodobni umetniški produkciji pogosto pomembnejši od fizičnega izdelka.
Pravkar smo poslušali komad Let’s Go Everywhere Medeski Martin & Wood z istoimenskega albuma za otroke. Spremljate oodajo Cicigan, v kateri tokrat predstavljamo sodobno umetnost za otroke.
Nevena Aleksovski, vodja pedagoškega programa Škuca, pove, zakaj z osnovnimi šolami le redko sodelujejo, in opiše ustvarjanje stikov s posameznimi šolami.
Seveda Škuc večinoma obiskujejo šole iz Ljubljane, kar dokazuje neenakovredne možnosti za stik s sodobno umetnostjo za šole iz periferije in manjših mest.
Dalea Kovačec je magistrska študentka slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, ki z otroki sodeluje zaradi osebnih zanimanj za spomin. Do 15. novembra v Galeriji Škuc na skupinski razstavi Sočasje, dolgočasje, izvenčasje razstavlja projekt Reminiscence zavetja II. Delo je drugo v seriji z naslovom Reminiscence zavetja, v kateri Kovačec ustvarja z otroki med tretjim in četrtim letom starosti. Idejo za serijo predstavi tako:
Kot pravi sama, citiramo, “raziskovanje človeškega zaznavanja osredinja mojo umetniško prakso. Iščem odgovore o odnosu med spominom in mediji. Popolna integracija tehnologije in medijev v sodobno življenje je ustvarila možnosti pridobivanja, kreiranja in deljenja neomejenih količin informacij, kar močno spreminja naše zaznavanje, pomnjenje in vedenje. V raznovrstnih delih in medijih z aktualnimi dognanji psihologije, nevroznanosti in sociologije raziskujem vplive konteksta digitalne sodobnosti na človeka.” Svoje večletno ukvarjanje s spominom predstavi še podrobneje.
Kovačec je predmete, pisalno mizo in stole, povečala do te mere, da se proporcionalno skladajo s povprečnim odraslim, kot se sicer običajna pisalna miza s štiriletnim otrokom.
V razstavo je vključila tudi zvočne elemente. Razstavni prostor nas ob sprehodu skozi šotore obdaja s sicer nevsiljivim, tihim, a jasnim zvokom prepira odraslih. Razumemo, da ustvarjen prostor pod rjuhami ali pisalno mizo predstavlja zavetje pred neprijetnostmi odraslega sveta.
Kovačec je v projektu primerjala dve plati nerazumevanja: otroke, ki ne razumejo prepirov odraslih, z odraslimi, ki ne razumejo otroških risb.
Predstavi prvi projekt, v katerem je sodelovala z deklico, katere varuška je praktično od dekličinega rojstva. Projekt je bil maja razstavljen v GalerijaGallery, do 17. novembra pa je z drugim projektom na ogled v Narodnem muzeju Slovenije.
Kovačec je objasnila, da zvočne opreme ni vključila v sam ustvarjalni proces, saj bi neprijetni glasovi nejasnega prepira lahko negativno vplivali na deklico, s katero je porisovala notranjost pisalne mize. Doda, da je zvok, ki je prisoten v galerijskem prostoru, namenjen odraslim.
V drugem projektu je Kovačec stopila v stik z vrtčevsko skupino in na srečanjih z okoli 20 tri- in 4-letniki porisala 30 belih rjuh, ki jih je v prostoru Škuca namestila na strop in stene tako, da skupaj s petimi povečanimi stoli tvorijo vzdušje “homemade” šotorčka.
Kovačec je k sodelovanju povabila otroke do 4. leta starosti, predvsem zaradi ukvarjanja z avtobiografskim spominom, ki se začne formirati po 3. letu starosti. Kot sama opisuje razvoj otroške risbe, ki ga je v projektu podrobneje raziskala, je “do 4. leta starosti risba otrok zelo abstraktna. Le redke so asociacije na zunanji svet, čeprav otroci točno vedo, kaj rišejo. Obenem takrat še niso občutljivi na komentarje odraslih, ki začnejo ob vstopu otrok v šolo s komentarji zavirati njihov svobodni izraz. Znano je namreč, da otroci med 6. in 9. letom temeljito spremenijo svojo risbo, tako zaradi samega razvoja kot tudi zaradi vpliva učiteljic, ki želijo ukalupiti risarske motive.”
V Škucu se sodobno umetnost trudijo približati čim širši publiki. Aleksovski predstavi aktualni projekt Sodobnost, ki spodbuja k izobraževanju o sodobni umetnosti.
Letos pa je Škuc začel še z izobraževanji o sodobni umetnosti za pedagoginje in pedagoge.
Aleksovski smo povprašali o številu udeleženk in udeležencev na izobraževanjih ter vsesplošnem interesu za področje sodobne umetniške produkcije.
Zanimanje torej obstaja, saj se učiteljice zavedajo, da področja sodobne umetnosti ne poznajo, obenem pa v sodobni umetniški produkciji vidijo novo kvaliteto likovno-umetniškega izražanja, ki ga želijo predstaviti otrokom. Tovrstna izobraževanja bi bilo nujno treba zagotoviti še učiteljicam, ki ne prihajajo iz Ljubljane, predvsem pa v učnih načrtih - tako osnovnošolskih kot srednješolskih - ponovno premisliti status in definicijo sodobne umetnosti.
Sodobnost je raziskovala Hana.
Dodaj komentar
Komentiraj