Umetnostni zgodovinar Julian Stallabrass na podlagi umetniških praks zadnjih tridesetih let pravi, da “sodobna umetnost po vsem sodeč sodi v območje svobode, ločeno od vsakdanjega življenja, njegovih pravil ali navad”. Zato bomo v današnjem Ciciganu razstavljali likovno umetnost v osnovni šoli, ki ji v učnem načrtu umanjka sodobnosti, s tem pa, po Stallabrassu, svobode in “prestopkov proti uveljavljenim sistemom razmišljanja”.

Učni načrt za likovno vzgojo, ki je bila pred nekaj leti preimenovana v likovno umetnost, navaja, da je “temeljna naloga likovne vzgoje razvoj učenčeve likovne zmožnosti, ki izhaja iz razumevanja vizualnega - naravnega, osebnega, družbenega in kulturnega - prostora in se izrazi v aktivnem preoblikovanju tega prostora v likovni prostor”. Poved zveni primerno in dodelano, a v praksi redko zadosti vsem izraznim in vsebinskim razsežnostim umetnosti, zato nazaduje tudi likovnost.

Osnovnošolke in osnovnošolci v šoli spoznavajo pojme: linija, oblika, format, risarska podlaga, gnetenje, valjanje, odtis, perspektiva in horizont, konstrukcija itd., prek likovnega izdelka pa dokažejo razumevanje obravnavanega pojma. V procesu usvajanja naštetih vsebin je dovolj, da pred otroka damo risarsko podlago nekega formata, na kateri preizkušajo različne vrste linij in iz njih delajo oblike. Učiteljica nato oceni likovni izdelek. Tako je otrok osvojil kar 4 pojme iz učnega načrta v enem. Kar se tiče operativnih ciljev, otroci v tem procesu “razvijajo ustvarjalne risarske zmožnosti in negujejo individualni risarski izraz, razvijajo motorično spretnost in občutek ob uporabi različnih materialov in pripomočkov za izražanje na ploskvi” in podobno. 

Likovna umetnost torej v praksi obravnava predvsem likovnost, pa še to precej obrtniško. Sposobnost vizualizacije in prostorskih predstav, ki ju kot ena izmed osrednjih ciljev predmeta navaja učni načrt, je koristna in pomembna, a če oblikotvornost zavzema skoraj celo polje predmeta, vsebine umanjka, z njo pa tudi konteksta, interpretacije in refleksije dela. Ti so pogoj za razvoj kritičnega mišljenja, h kateremu pri vzgoji otrok venomer stremimo. Umetnosti ni veliko, in čeprav je v uvodu načrta zapisano, da se “spoznava in vrednoti tudi kulturno dediščino in objekte sodobne vizualne kulture”, učni načrt ne vsebuje nobenih umetnostnih obdobij in slogov. 

V priporočilih za prvo vzgojno-izobraževalno obdobje, ki se v drugem in tretjem triletju ne pojavijo več, je sicer navedeno, da učitelj “posebno pozornost nameni spoznavanju in vrednotenju likovnih del umetnikov”, ob čemer bi lahko pomislili, da je umetnost zapolnila svojo nišo znotraj predmeta. A odstavek se zaključi z objasnitvijo, da dela služijo “kot ponazorilo za nazorno spoznavanje likovnih pojmov, spoznavanje posebnosti likovne tehnike ali motiva”. Tako ponovno zaokrožimo k barvnemu kontrastu, kompoziciji, reliefu, masivni in skeletni gradnji … 

Kdaj in kje se pojavlja skeletna gradnja in zakaj? Kaj se pojavi zraven nje ali kot posledica novega načina gradnje? Kaj se je takrat dogajalo v družbi in kaj so pomenile nove reprezentacije božje hiše? Kje je bog danes in kako ga vidimo? Kako ga prikažemo?

Zgodovina likovne umetnosti s teorijo umetnosti, ki je obvezen predmet vseh 4 let dodiplomskega študija likovne pedagogike, v osnovni šoli nima opredeljenega mesta. Če naj bi osnovnošolka razumela osebni, kulturni, naravni in družbeni prostor sedanjosti, mora razumeti tudi prostor preteklosti ter si znati predstavljati prostor prihodnosti, in zdi se, da je za dosego teh ciljev smiselno upoštevati likovna dela, ki vizualno reprezentirajo čas, v katerem so nastala. 

Umetnost je namreč vedno interdisciplinarna, saj reprezentira stanje družbe in status posameznika v njej. Prav sodobna umetnost pa je tista, ki družbo ne le reprezentira, temveč jo tudi aktivno soustvarja in želi spreminjati skupaj z obiskovalko. Da “dobiva zgodovina danes novo smer”, je že v 90-ih letih 20. stoletja začel poudarjati francoski umetnostni kritik in kurator Nicolas Bourriaud, ki pravi, da “potem ko se je umetniška praksa nehala posvečati področju razmerij med človeštvom in božanstvom in pozneje med človeštvom in predmetom, se odslej usmerja v sfero medčloveških razmerij, kot dokazujejo umetniške prakse od devetdesetih let dalje”. 

Umetniška dejavnost sodobnosti spodbuja interakcijo in vključevanje gledalcev, s tem pa razvija prakse relacijske estetike, ki si, kot je nadalje analiziral Bourriard [burio], “za teoretski temelj jemlje spekter medčloveških odnosov in njihov družbeni kontekst, ne zasebnega simboličnega prostora neodvisnega od ideologij”, kar se je dogajalo v avantgardah 20. stoletja.

Osnovnošolke in osnovnošolci so ujeti prav v likovnoteoretskih -izmih 20. stoletja, kjer so umetniška dela bila dvo- ali tridimenzionalen objekt z jasnimi formalnimi značilnostmi. Velik rdeč kvadrat, komplementarni kontrast, dinamična linija. Sodobna produkcija pa se, kot je zapisal slovenski kurator in esejist Igor Zabel, “razširja v prostor, nato pa v situacijo ali razmerje, ki ni nujno prostorsko”. Tam se lahko zgodi kar koli.

Likovna umetnost je po Bourriardu zato lahko “prostor posebne produkcije družbenosti, ki si upa misliti revolucionarno in zaupa v moč skupnega”, prav sodobna umetnost in njen prostor, ki se iz galerij širi v neposvečena okolja, pa poskušata omogočiti “stik med ravnmi stvarnosti, ki so sicer ločene druga od druge”, kot zaključi Bourriaud [burio].

O pomenu in preprekah obiskovanja kulturnih institucij, ki razstavljajo sodobno umetnost, nam mnenje poda umetnostna zgodovinarka, profesorica na Pedagoški fakulteti v Ljubljani na oddelku za likovno pedagogiko, doktorica Metoda Kemperl.

Izjava

Doktorica Kemperl doda: 

Izjava

Sodobna umetnost je svobodna v poveličevanju vsega, kar nam je vsiljeno, zato lahko državljanki in državljanu pomaga vzpostaviti kritični odnos do sveta okoli in nas v njem. Otroke lahko z obiskom galerije ali muzeja subtilno ali celo brezsramno odkrito s provokativno umetniško produkcijo soočimo z delci, ki na različnih ravneh in z različno intenziteto pogojujejo njihovo vrednotenje sveta. Predstavimo soodvisnosti kultur in subkultur sveta ter posledice interakcij mikro in makro skupnosti planeta. Šola ima pri tem pomembno vlogo, kar objasni doktorica Kemperl.

Izjava

Umetnost še nikoli ni bila tako vsakdanja, kot je danes, odstavljena s položaja sublimnega, saj omogoča različne stopnje gledanja, videnja, branja in asociiranja umetniških del, s tem, da “ohranja pravo razmerje med profesionalizmom in vsakdanjim na področju umetnosti”, če ponovno povzamemo Stallabrassa.

Tako je hrvaški multimedijski umetnik Siniša Labrovič v letu 2018 na skupinski razstavi Nebeška bitja. Ne človek, ne žival. v ljubljanskem Muzeju sodobne umetnosti Metelkova - MSUM razstavljal svoje delo Čreda.org. Gre za multimedijski projekt, resničnostni šov, v katerem so sodelovali ovce in zvesti gledalci pred televizijskimi ekrani. Ovčice so imele literarni večer, kjer jim je pesnik bral poezijo, gledale so resničnostni šov Big Brother, obiskala jih je slikarka, s katero so ustvarile abstraktno ekspresionistično sliko na ogromno platno. Gledalci so za ovce glasovali in jih nato dobili za nagrado. Če jim ovca ne bi bila všeč, bi jo zaklali, če so jo želeli rešiti, pa so z njo morali na svojem domu preživeti 24 ur. Prvouvrščena ovca je podpisala pogodbo o dosmrtni oskrbi. 

Sodobni umetnik za temelj svojega dela jemlje vsakdanje dialoge in socialne kontekste. Črpa iz komodificirane kulture in jo problematizira. Danes ni omejen s portreti grofov in grofic, tihožitji ulova plemičev, konjeniškimi portreti cesarjev ali freskami bibličnih zgodb. Zato sodobna produkcija, kot pravi Stallabrass, “tudi gledalcem umetnosti daje podobno svobodo naklonjenega opazovanja brezciljnega poigravanja z zamislimi in oblikami in v njih prebudi misli in občutke, ki oživijo njihove lastne izkušnje”. 

Zgodovinski vzorci se ohranjajo, zato jih je pomembno prepoznavati, pluralizem resnic, vrednot in načel pa še nikoli ni bil tako obširen in raznolik, kar razkrivajo prav sodobne likovne prakse. Ravno zato je hiperprodukcijo perspektiv in nepreglednih dražljajev potrebno analizirati kritično, kar zahteva širok nabor znanj in veščin. 

Ta se, med drugim, pridobivajo, krepijo in razvijajo z obiskovanjem kulturnih institucij, kot so galerije in muzeji. Že večkrat omenjena nova izrazna možnost pri dojemanju umetniškega dela v zadnjih desetletjih postaja participatorna praksa gledalca, ki umetnino soustvarja. Aktivna udeležba je edukativna že sama na sebi, s pravimi usmeritvami in pravočasnimi poudarki muzejske pedagoginje ali pedagoga pa lahko sodobna razstava polni predvsem tiste niše vzgojno-izobraževalnega procesa, ki spodbujajo razvoj kritičnega mišljenja in empatije.  

Primer participatornih umetniških praks nam poda doktorica Kemperl:

Izjava

Pogoje za razmislek o lastni percepciji sveta ter vlogi nas kot interpretov družbe in akterjev v njej je uspešno vzpostavila tudi nedavna razstava v mariborski Umetnostni galeriji - UGM Ne glej nazaj, okej?, ki je ponujala neradikalno izkušnjo pripoznavanja različnih izkušenj življenja, družbenega statusa posameznika, posledic politične, verske in ekonomske, zmeraj pa tudi moralne naravnanosti kulture. 

V UGM-u je osnovnošolka naletela na delo Savdski avtomobil umetnice Sarah Abu Abdallah. Umetnica je kupila star, razpadajoč avtomobil, na posnetku pa ga barva v nežni rožnati odtenek. Voziti ga ne more zaradi nefunkcionalnosti, pa tudi zato, ker ženske v Savdski Arabiji ne smejo voziti avtomobila brez privolitve očeta ali moža. 

Za dvoumno protiutež so si učenci ogledali kratek film Jasmine Cibic Porušiti in zgraditi znova, ki v sedanjosti učinkovito prepleta preteklost in prihodnost. Štiri elegantne intelektualke tipa femme fatale v tihih monumentalnih prostorih nekdanje palače jugoslovanske federacije v Beogradu razmišljajo o prihodnosti zgradbe. Emancipirane Evropejke na pozicijah moči. 

Uvertura pedagoški aplikaciji je tradicionalna rožnata barva deklic, ki lahko vodi v razgovor o spolno stereotipnih igračah, oblačilih, hobijih, knjigah ali risankah. Če ga primerjamo z delom Jasmine Cibic pa otroke in mladostnike napeljuje k razmisleku in primerjavi položajev in vlog spolov v različnih kulturah. Ponuja možnosti za samoanalizo prepričanj o spolu in spolnih vlogah. Pogovor se lahko iz teme spolne izolacije razširi v polje drugih izolacij, ki jih ustvarjajo, preizprašujejo in modificirajo politični, ekonomski, religiozni in drugi dejavniki.  

Primerno soočenje s tabuizirano temo spolnosti je nudila dokumentarna razstava projekta CODE:RED Tadeja Pogačarja in P.A.R.A.S.I.T.E. muzeja sodobne umetnosti, ki se od leta 2001, ko je bil prvič predstavljen, pojavlja na različnih lokacijah in v različnih oblikah in segmentih izziva z vsebino trgovine z ljudmi in seksualne industrije.  

Nad hitro dostopnostjo pornografije smo zgroženi in zaskrbljeni, gledajo pa jo tudi osnovnošolci in srednješolci. V uporu proti takovrstni industriji in njenih posledicah lahko mladostnike soočimo z določenimi resnicami seksualnih delavk in delavcev. Pogačar je obiskovalce prek različnih medijev informiral o pravicah te marginalizirane skupine, njihovem socialnem in ekonomskem položaju ter načinih preživetja. Objektivizirano telo je spregovorilo. 

Če zaključimo z našo referenčno točko, Bourriaudom, “sodobna umetnost, ki poskuša investirati v relacijsko sfero tako, da jo problematizira, torej razvija politični projekt”. Tega lahko s kritičnim očesom in telesom analizirajo in občutijo otroci, ki “utopične predloge sodobne umetniške produkcije še lahko povezujejo z dejstvom, da je svet in včasih tudi človeka možno spremeniti”.

V prestopku svobodo išče Hana.