Matere po vsem svetu skrbi dobrobit njihovih otrok. Dolge ure prebdijo z njimi, predajajo jim svoja srca v dobri veri, da je to zanje najboljše. Če si dobra mati, ob otroku dolgo moraš stati! Mati, najboljša hraniteljica otroka! Nikdar ga ne spusti z očesa! Novodobne institucije pa žele zgolj iztrgati otročiča iz materinega ljubečega naročja! A vendarle, matere so se vdale, otroke oddale v varen, zanesljiv objem institucionalne predšolske vzgoje. Tam se ljubeča mati ter zaskrbljeni oče lahko nadejata premišljenih izobraževalnih prijemov, intencionalne vzgoje, pestre programske ponudbe, izletov v naravo in … še česa. Za otroka je in bo poskrbljeno!

Danes bomo v oddaji Cicigan, ki jo poslušate, govorili prav o tej zanesljivosti ponudnikov predšolskega varstva. Opa! Ne varstva: predšolska vzgoja je namreč še vse kaj drugega kot le varovanje. Ob kurikularni prenovi leta 1995 je bil vzpostavljen pregleden, enovit sistem predšolske vzgoje, ki je bil načrtovan tako, da sprejme, varuje, vzgaja in izobražuje naraščajoče število za vrtec godnih otrok. V zgodnjih devetdesetih je število otrok, vključenih v sistem predšolske vzgoje, naraščalo ne le zaradi kakovostnega sistema, ampak tudi zaradi čedalje večjega števila zaposlenih mater in žensk. Posebej zadovoljujoč in vzpodbuden je bil trend naraščanja števila v vrtec vključenih otrok, starejših od treh let. Leta 2004 je bilo otrok, ki so bili vključeni v vrtec in stari tri ali več let, med 70 in 80 odstotki. In to je veliko, a še ne dovolj! To so skoraj vsi, a ne vsi otroci. A BU! Kje se skrivajo otroci? 

V revizijskem poročilu o zagotavljanju predšolske vzgoje v letih od 2004 do 2006 je Računsko sodišče Republike Slovenije izpostavilo, da Ministrstvo za šolstvo in šport podatkov o tem, kdo vzgaja in varuje otroke, ni zbiralo. Tako pa tudi niso izvajali učinkovitih ukrepov, s katerimi bi se zmanjšala prisotnost izvajalcev predšolske vzgoje in varstva na sivem ter črnem trgu. Po oceni Revizijskega poročila Računskega sodišča je šlo za vsaj deset tisoč otrok.

Torej, nekateri otroci, ki niso vključeni v mrežo javnih ali zasebnih vrtcev, so … neznano kje! Ne gre za primer izginulih otrok, vsi ti otroci so verjetno še vedno pri Dedu in Babi, medtem ko njihovi starši opravljajo dnevno tlako. Pa vendar, dobra država vendarle ve, kje se potikajo njeni otroci. Če ne drugega, ker se manjkajoči drobižki iz javne mreže pogosto zakotrljajo na črni trg. Računsko sodišče je z zgoraj omenjenim odlokom zagnalo kolesje sprememb. Poudari se dejstvo, da nekatere rešitve, h katerim se še vrnemo, obstajajo, so zakonsko omogočene, a v praksi ne živijo. Sledile so spremembe zakonov, ki so omogočile obstoj in živetje vzgojno-varstvenih družin, zasebnih vzgojiteljev, varuhov otrok na domu in še nekaj na videz povsem neškodljivih, celo varnih oblik predšolskega … varovanja? Ukrepanja? Ohranjanja otrok?

Napravimo čisto kratek premik od tega, kar naj bi bil kratek zgodovinski pregled, v pregled poimenovanja in pojmovanje tega, čemur rečemo kakovosten vrtec. Strokovnjaki na področju vzgoje in izobraževanja opozarjajo, da ima oblika, vrsta in kakovost predšolske … institucije daleč najdaljnosežnejše učinke za človekovo prihodnost. Med že omenjeno kurikularno reformo smo namesto “jasli”, ki so služile predvsem varovanju otrok, dobili oddelke za otroke prvega starostnega obdobja, tj. za otroke, stare od 11 mesecev do treh let. V teh oddelkih usposobljeni pedagoški delavci otroke ne le varujejo, ampak jih tudi vzgajajo in izobražujejo s pomočjo pestrega nabora vsebin. Enako, le da nekoliko bolj zahtevno, se zgodi v drugem starostnem obdobju. Otroku v “najbolj posebnem” obdobju življenja varovanje pomeni relativno malo. Ni dovolj, da se otrok igra, Baba i Dida pa ga od daleč zasanjano motrita in z rosnimi očmi ugotavljata, kako bo Sine nekoč spremenil svet, ker že v rani mladosti z avtomobilčki tako fino uprizarja katastrofalne prometne nesreče. Ideologija zdravega razuma je taka, da staršem vceplja idejo, da je za otroka do približno tretjega leta daleč najbolj varna in najpomembnejša topla dlan ljubeče družinske članice.

Prihajajoč predpostavkam o primernosti takorekoč kogarkoli za varstvo otrok naproti, je država naredila kiks, napačno sklepanje. Pri tem najbolj postrani gledamo Ministrstvo za izobraževanje. Ministra, ki sta se izmenjevala leta 2008, Igorja Lukšiča in Milana Zvera. Ministrstvo je ustanovilo nov institut, institut varuha predšolskih otrok na domu. Omenjeni institut naj bi pomagal premagati nekaj težav. Po eni strani zajeziti delo na sivo in črno, po drugi strani pa locirati 10.000, v narekovajih, manjkajočih otrok. Ministrstvo je kasneje, v času ministra Lukšiča, omogočilo 20 % državno sofinanciranje občin za potrebe zagotavljanja oblike predšolskega varstva.  Kadar so vrtci, ki ponujajo programe vzgoje, izobraževanja in skrbi, prepolni za sprejem otrok v vrtčevskem okolišu.

KRATEK POJMOVNIK

Pričujoči članek je, kljub temu da se je zadeva že pomirila, še vedno neposreden odgovor na dogajanje v Zavodu za spodbujanje kreativne vzgoje, celostnega razvoja otrok ter otroškega varstva Kengurujčki. V Kengurujčkih so se ena na drugo nalagale različne, z zakonom omogočene oblike sivega varovanja otrok. Za manj nejasnosti v kratkem pojmovniku preglejmo, katere oblike predšolskega varstva zakon sploh predvideva. Institut varuha otrok na domu je torej le ena od oblik varstva predšolskih otrok. Daleč najbolj poznan in še vedno najbolj obiskan je javni vrtec. Tega ustanovi lokalna skupnost. Strokovni delavci, ki delujejo v vrtcu, pa so strokovno izobraženi. Vrtci imajo tudi predpisane prostorske standarde in ustrezno opremo, izvajajo pa javnoveljavni, s strani države potrjen program. Vrtec sledi kurikulumu za vrtce, v katerem izjemno pester nabor vsebin nudi tudi staršem priložnost, da spremljajo kakovost izvajanja programa. Javni vrtci lahko začnejo svojo dejavnost opravljati po vpisu v razvid.

Zasebni vrtec ustanovi domača, tuja, fizična ali pravna oseba. Zasebni vrtci lahko sledijo javnoveljavnemu programu, lahko pa posebnim pedagoškim načelom. To dvoje je načeloma izključujoče. Vseeno morajo zasebni vrtci izpolnjevati enake pogoje za prostor, sodelavce in opremo kot javni vrtci.

Obstajajo pa še tri manj poznane oblike varovanja otrok, to so vzgojno-varstvena družina, institut zasebnega vzgojitelja ter institut varuha otrok na domu. Vzgojno-varstvena družina je neke vrste podaljšek vrtca, ta oblika se izvaja na domu vzgojitelja, ki je zaposlen v vrtcu. Izvajalci te oblike varstva so za delo s predšolskimi otroki ustrezno usposobljeni in morajo imeti v skladu z normativi in standardi zagotovljen prostor in opremo.

Zasebni vzgojitelji so tisti, ki lahko opravljajo dejavnost predšolske vzgoje v sodelovanju z vrtci samostojno, kot izvajalci predšolske vzgoje na domu in se morajo vpisati v register, ki ga vodi ministrstvo. Zasebni vzgojitelj je tisti, ki izpolnjuje izobrazbene in strokovne pogoje za vzgojitelja, pomočnika vzgojitelja ali svetovalnega delavca v javnem vrtcu in je vpisan v razvid, ki ga vodi ministrstvo.

Varuh otrok na domu, najnovejša rešitev, ki jo je ministrstvo omogočilo leta 2008 s sprejetjem 24. a člena Zakona o vrtcih. Do leta 2013 je lahko dejavnost varovanja na domu opravljal kdorkoli s srednjo poklicno šolo, mizar, mesarka, fizer … Leto 2013 je prineslo dobrodošle spremembe - od 1. januarja tistega leta je ministrstvo poostrilo nadzor nad izvajanjem varovanja otrok na domu. Varuhi morajo zdaj pridobiti višjo izobrazbo, končan program srednjega strokovnega ali splošnega izobraževanja z dodatno poklicno kvalifikacijo. Institut varuha otrok na domu zares zaživi šele z dodatkom, ki ga uvede minister Lukšič. Država varuhe otrok na domu delno financira, v primeru, da so v javno ustanovljenih vrtcih zapolnjena vsa mesta.

KAKO SE Z ZAKONOM DOLOČENE REŠITVE KAŽEJO V PRAKSI

Država torej na ravni zakonodaje zagotovi otrokom in njihovim staršem dostop do registriranega varuha otroka. Konkretno pa je rešitev daljnoročno slaba, sredstev za vzpostavitev javne mreže vrtcev in sredstev za zaposlitev strokovnih delavcev v manjših občinah primanjkuje. O nekaterih težavah občin spregovori generalna sekretarka skupnosti občin Jasmina Vidmar.

IZJAVA

V preteklosti so občine poskušale reševati prostorsko stisko na različne načine, Jasmina Vidmar omenja težavo z različno velikimi generacijami otrok, ki puščajo velike vrtce po odhodu otrok prazne.

IZJAVA

Manjše občine so zato dajale koncesije zasebnim ponudnikom varstva, pri otrocih prve starostne skupine pa se išče rešitev prostorske stiske s povezovanjem z varuhom predšolskih otrok na domu. Vključitev je problematična, ker varuhi ne delujejo po javno veljavnem programu, inšpekcijski nadzor pa je redek in stihijski. Prostorske težave, s katerimi se soočajo občine, niso upravičljiv razlog za zaustavljanje kakovostne ponudbe predšolske vzgoje. Odgovor Jasmine Vidmar daje slutiti, da se na skupnosti občin tega zavedajo. Vendar problem vendarle ostaja problem. Zanj so pristojne druge institucije.

V uredništvu smo pridobili pogodbo o določitvi medsebojnih pravic in obveznosti staršev, varuške in zasebnega zavoda Kengurujčki. To je pogodba, ki so jo leta 2012 pred sprejemom otroka v zavod podpisali starši enega izmed otrok in lastnik zavoda, podpisala pa jo je tudi varuška. To je pomembno, saj je, sodeč po pogodbi, varuška tista, ki se zaveže k izpolnjevanju vseh obveznosti glede izvajanja pedagoških standardov zavoda. Kot je razvidno iz evidence AJPES-a, je glavna dejavnost zavoda oddajanje in obratovanje lastnih ali najetih nepremičnin in ne varstvo. Povedano po domače, zavod nudi prostore, v katerih varuhinja prek svojega SP-ja varuje otroke. S pogodbo se zaveže, da je vpisana v register pri ministrstvu, torej, da ima dovoljenje za opravljanje dejavnosti varstva otrok.

V skladu s katerimi standardi pa varuhinja otroke varuje? Zdi se, da je tu pogodba najmanj nejasna, če ne celo zavajujoča. Drugi člen pogodbe se namreč začne takole, citiram: "Zavod izvaja program varstva z varuškami v skladu z veljavnimi predpisi ter v skladu s spoštovanjem otrokovih pravic." Zavod torej izvaja program varstva v skladu z veljavnimi predpisi, v mislih pa imajo tudi otrokove pravice. Za mladega starša, čigar otrok že več mesecev čaka na vrtec, se napisano sliši kot ustrezna rešitev stiske. Poglejmo, zakaj temu ni tako. V pogodbi je napisano, da zavod izvaja program varstva z varuškami. Če ste pozorno poslušali kratek pojmovnik, verjetno že slutite, kje tiči težava. Program varstva namreč nima nikakršne zveze z javnoveljavnim, s strani države potrjenim programom. Zdi se, da so pisci pogodbe uporabili izraz program, da bi neukega starša - zavedli. Razliko med vrtci in varuhi so nam pojasnili tudi v Službi za odnose z javnostmi Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, citiram: "Vrtcev ni mogoče enačiti z institutom varuha predšolskih otrok. Vrtci, tako javni kot zasebni, namreč izvajajo programe, medtem ko varuh izvaja izključno varstvo otrok in ni sestavni del vzgoje in izobraževanja."

Ker do zaključka redakcije nismo dobili sogovorca z Inšpektorata Republike Slovenije za šolstvo in šport, tudi nismo mogli postaviti nekaterih ključnih vprašanj, ki torej še vedno ostajajo odprta. V primeru Kengurujčkov nas je zanimalo predvsem, kdaj se pristojnost za nadzor premakne s področja inšpektorja za šolstvo pod pristojnost Inšpektorata za delo, družine in socialne zadeve. Pa kdaj pod pristojnost Inšpektorata za zdravje?

Ministrstvo nam je sicer pisno odgovorilo, da, citiram:

"Stvarno pristojnost posameznega nadzornega organa določa zakonodajalec oz. normodajalec." Povedano po domače, pristojnosti posameznih inšpekcij urejajo posamezni zakoni. Ministrstvo še dodaja, da je "v tem trenutku večji problem od pristojnosti kadrovska podhranjenost organa." Država bi morala torej za začetek zagotoviti dovolj inšpektorjev, da bi ti sploh lahko uspešno nadzorovali sivo cono varuhov otrok. Šele kadrovsko močna inšpekcijska služba se namreč lahko začne spopadati tudi s problemom pristojnosti posameznih inšpekcij. Če se inšpektorji v veliki večini primerov zgolj odzivajo na prijave kršitev zakonodaje, verjetno res nimajo kadra in časa, da bi sami izvajali preventiven nadzor. Vendar to ni in ne sme biti točka, ko se namesto inšpektorjev za nadzor uporabi starše. Starši sicer morajo preveriti, kam otroka vpisujejo, vendar za to področje niso specialisti. Državne institucije bi morale staršem zagotoviti, da je okolje, v katerega vpisujejo otroka, tudi zanje primerno. Skrb za otroka ne bi smela biti stvar ponudbe in povpraševanja, zavodi pa med seboj ne bi smeli prosto tekmovati na trgu.

KOT ZAKLJUČEK, POSKUS LAJŠANJA SKRBI VSEH, KI SO V SKRBEH

Težavo s prostorsko stisko in nihanjem generacij v nekaterih svetovnih državah rešujejo smiselno, fleksibilno in povsem varno za vse vpletene v vzgojno-izobraževalnem procesu. Skandinavske države, Danska, Švedska, Norveška, poznajo ustreznejše rešitve za prostorske zagate, kot ponujena ad-hoc rešitev varuha predšolskih otrok na domu, ki obstaja pri nas. Tamkajšnji inštitut varuha otrok je bistveno bolj podoben naši vzgojno-varstveni družini. Tamkajšnji vzgojitelji in vzgojiteljice imajo izobrazbo, primerjivo z našimi. Nasploh se kaže vzgojno varstvena družina kot smiselnejša rešitev od instituta varuha predšolskih otrok na domu. Družina, kot že omenjeno, tudi deluje po javno veljavnem programu, ki mora otrokom omogočiti ne le varstva, ampak tudi vzgojo, skrb in izobraževanje. Pri družini veljata tudi višji prostorski standard in standard glede velikosti skupine. Z vidika rešitev dopolnilnih institucij je tako precej lažje podpreti institut varstvene družine.

Ob ponovnem premisleku nedavnih nelegalnih ali vsaj nestrokovnih praks moramo nujno ponovno izpostaviti - nikakor ni dolžnost staršev ugotavljanje kakovosti posamične institucije, ki skrbi za vzgojo predšolskega otroka. V celoti je to dolžnost države, ki sistem organizira in zakonsko omogoča ali onemogoča različno ustrezne prakse.

Rešitev za 10.000 manjkajočih otrok ni nasilno in neorganizirano subvencioniranje slabo premišljenih rešitev, s tem mislim na dvajsetodstotno subvencioniranje, ki ga je leta 2008 namislil Lukšič. Pač pa spreminjanje zdravorazumskih idej, iz katerih smo se norčevali v uvodniku tega članka. Dokler bo v družbi prisotno prepričanje, da lahko otroka vzgaja le mati in da je za zdrav razvoj potrebno le srečno otroštvo, bodo v določenih žepih države otroke še dolgo vzgajali dobronamerni none in nonoti.

Tako

Med različnimi oblikami varstva sta danes skakljala Tomaž in Zala, brala sva Benjamin in Juš, tehniciral pa je Linč.

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Po zaključku redakcije smo ugotovili, da smo med pisanjem prispevka naredili napako:

Uvedbe sofinanciranja varuhov na domu ni uvedel minister Lukšič. Sprememba je prišla kasneje, po letu 2008.