Kultiviranje Alžircev po francosko

Kultiviranje Alžircev po francosko

Oddaja
Francoska šola v Alžiriji
15. 8. 2019 - 12.00
 / Cicigan

V tokratnem Ciciganu se posvečamo vlogi francoske vzgoje in izobraževanja alžirskih otrok in mladostnikov v času alžirske vojne za osamosvojitev. V prvem delu se bomo ukvarjali predvsem z njuno organizacijo v Franciji, predvsem Parizu, v drugem pa se bomo posvetili francoskemu šolskemu sistemu v Alžiriji. Najprej pa kratka zgodovinska umestitev.

Alžirija je bila francoska kolonija od 30-ih let 19. stoletja, leta 1848 pa je bila uradno razglašena za integralni del Francije. Dobro stoletje kasneje, leta 1954, je bila ustanovljena Narodnoosvobodilna fronta oziroma FLN skupaj s svojim oboroženim krilom. Prvega novembra istega leta je izbruhnila vojna za osamosvojitev izpod francoske oblasti, ki je trajala do marca leta 1962, ko je Francija morala priznati poraz. Vojna, sicer notorična po francoski brutalnosti in kršenju človekovih pravic, je med drugim spodbudila številne spremembe v francoskih vzgojnoizobraževalnih politikah in programih.

Po drugi svetovni vojni se je migracija Alžircev v Francijo zaradi politike svobodnega pretoka ljudi in pospešene industrializacije v Franciji močno povečala. Tako se je v petih letih pred izbruhom alžirske vojne število Alžircev v Franciji povečalo s 120 na 240 tisoč. Od teh je bilo 5.000 žensk in 15.000 otrok. V letu izbruha vojne se jih je v Francijo priselilo še nadaljnjih dobrih 150.000, po izbruhu vojne pa je priseljevanje še naraslo, saj so Alžirci bežali pred francoskim nasiljem in sušo v koloniji. Priseljevanje Alžircev je zaradi neučinkovitih francoskih socialnih politik povzročilo porast revnih barakarskih naselij na obrobjih mest. V začetku 50-ih let je več kot 100.000 Alžircev v metropoli živelo pod pragom revščine ter se soočalo z akutno stanovanjsko problematiko in brezposelnostjo. Po koncu druge svetovne vojne so Alžirci v francoski metropoli de iure dobili status francoskih državljanov in niso bili več podvrženi jurisdikciji posebnih policijskih enot. Zako so za nadzor nad njimi oblasti začele izvajati socialne in represivne politike.

Do leta 1954, torej do izbruha vojne, je v Franciji tako delovalo 68 organizacij, tako nevladnih kot takih, ki so jih vzpostavile lokalne oblasti, ki so se ukvarjale s pomočjo severnoafriškim migrantom v Franciji, predvsem z njihovim vključevanjem na trg delovne sile. Elizabeth Sloan v svoji disertaciji Welfare and Warfare: Social Action for Algerian Migrants in Metropolitan France during the Algerian War ugotavlja, da v času četrte republike, torej od leta 1946 do 1958, francoske oblasti socialnih politik še niso uporabljale kot eno izmed sredstev za boj v vojni, temveč so za zamejitev širjenja alžirskega nacionalizma v metropoli skrbele vojaške, policijske in obveščevalne enote. To se je spremenilo z vzponom pete republike pod Charlesom de Gaullom leta 1958, ko so socialni ukrepi postali eksplicitni del vojnih politik.

Prav tako so francoski uradniki šele konec 50-ih let začeli na alžirsko kulturo, predvsem islam, gledati kot na potencialno grožnjo. To seveda ni naključje, saj je FLN šele v tem času tudi v metropoli dobila dovolj moči, da je lahko začela širiti pozitivno podobo alžirske kulturne identitete v nasprotju s francoskim pogledom nanjo kot zaostalo. Prav s pretvezo, da je potrebno zapolniti kulturni deficit alžirskih priseljencev, je peta republika konec 50-ih let začela izvajati številne socialne in izobraževalne programe, tesno povezane s policijsko represijo in nadzorom. Kako so se socialni in represivni ukrepi prepletali, kaže že dejstvo, da so morali Alžirci po socialno pomoč hoditi na policijske postaje. V tem času so oblasti začele na alžirske priseljence gledati kot na potencialne teroriste, ki jih je potrebno izvleči iz revščine in brezposelnosti, saj bi bili sicer lahek plen alžirski nacionalistični propagandi in mobilizaciji v FLN, ki je v tem času svoje izpostave utrdila tudi v metropoli. Poskusi integracije alžirske populacije so tako postali sestavni del boja proti narodnoosvobodilnemu gibanju.

V ta namen je Michel Massenet, premierjev delegat za socialne ukrepe za alžirske migracije v metropolo, pripravil akcijski načrt socialnih ukrepov. V njem je zajel tako stanovanjsko problematiko kot brezposelnost in revščino Alžircev, predvsem pa se je osredotočil na alžirsko mladino, ki jo je želel naučiti francoskega načina življenja in kulture, s čimer naj bi postala lojalna francoski državi. Še posebej so ga skrbeli mladostniki, ki so bili že prestari za javno šolanje. Za slednje je spodbujal gradnjo mladinskih domov, ki bi jih vodile zasebne organizacije, in bi nudili nastanitev, dopolnilno izobraževanje, tehnično usposabljanje in “dostojen pogled na življenje”.

Akcijski načrt prav tako ni pozabil na ženske in otroke. V metropoli je konec 50-ih let živelo 18 tisoč Alžirk, alžirskih otrok, starih manj kot 16 let, pa 50 tisoč. Za vzgojo žensk je načrt predvideval programe, ki so zajemali tečaje opismenjevanja v francoščini in francoske kulture. Francoski jezik in kultura sta predstavljala temelja vzgoje in izobraževanja tudi pri večernih šolah, namenjenih usposabljanju alžirskih delavcev, in v programih med alžirskimi zaporniki. Samoorganizirane tečaje arabščine v zaporih so nadzorniki začeli preganjati, saj naj bi, kot je pravil akcijski načrt, predstavljali “instrument FLN-ja”.

Za izvajanje socialnih ukrepov, navedenih v akcijskem načrtu, je bilo predvidenih več fondov, iz katerih so lahko nevladne organizacije zaprosile za sredstva. Na vrhuncu alžirske vojne se je na ta način financiralo več kot 150 različnih organizacij. Nekatere med njimi so bile izrazito gaullistične in so svoje delo eksplicitno vezale na boj za ohranitev kolonije, druge so vojni celo nasprotovale in so na ukrepe gledale kot na dolžnost do deprivilegiranih. A oboje so konec koncev sodelovale pri istem akcijskem načrtu z lastnim ciljem.

Ena od pomembnejših organizacij, ki je bila izrazito gaullistična, je bila JCLT - Jeunesse, Culture, Loisirs, et Technique oziroma Mladina, kultura, prosti čas in tehnika, in je bila podaljšek gaullistične milice Service d’action civique. JCLT je ustanovila več mladinskih kulturnih centrov, v katerih naj bi se zbirali mladi muslimani, in jim predvajala propagandne filme v podporo francoski Alžiriji - do konca vojne denimo več kot 60 takšnih filmov. Člani organizacije so po vsakem filmu zabeležili reakcije gledalcev, da bi ocenili učinek filmov. Prav tako je organizacija začela izdajati časopis za mlade Alžirce, Messages d’Algérie, v katerem je objavljala zgodbe prebivalcev iz alžirskih vasi, ki so opisovali, kaj vse je Francija storila v prid vaški skupnosti, o dobrodelnih projektih v metropoli in podobno. Prav tako je organizirala različna izobraževanja, denimo tečaje gospodinjstva za Alžirke, tečaje francoščine in dopolnilno izobraževanje otrok ter športne centre. Organizirala je otroške in mladinske tabore, na katerih so bili mladi Alžirci deležni poklicnega usposabljanja in predavanj o francoskem patriotizmu.

Zveza za spodbujanje poklicnega usposabljanja alžirskih odraslih in vajeništva mladostnikov oziroma AEFPA, ki jo je leta 1958 ustanovil general Jean-Jacques de Butler, je bila še ena organizacija, ki je eksplicitno sledila Massenetevemu akcijskemu načrtu s prepletanjem poklicnega usposabljanja s kulturnim “prilagajanjem”. Njeni mladinski centri so bili denimo zasnovani povsem enako kot centri za belo metropolsko mladino, da bi se mladi Alžirci povsem privadili načina življenja metropole. Prav tako so jih učili o higieni in francoski prehrani. AEFPA je vodila številne izobraževalne ustanove, denimo licej, naravoslovno fakulteto, elektrotehnično šolo in tehnično fakulteto. Zveza je študentom nudila tudi domove, v katerih so lahko prebivali, dokler si niso našli zaposlitve. Tako je preprečevala, da bi se po šolanju vrnili v alžirske četrti in se približali FLN-ju. Poleg tega je AEFPA okoli 60-im alžirskim otrokom, ki jih je imela za nadarjene, a naj od staršev ne bi bili deležni dovoljšne spodbude, nudila dopolnilno izobraževanje.

AEFPA je bila zgolj ena izmed številnih organizacij, ki so jih vodili nekdanji francoski vojaški poveljniki. Denimo organizacija Moralna pomoč Severnoafričanom oziroma AMANA, katere predsednik je bil namestnik admirala Rivet, je organizirala mladinske centre za Alžirce. V teh so bili deležni dopolnilnega izobraževanja in rekreacije, kot so izleti, dostop do televizije, namizni nogomet in podobno.

Še ena dobrodelna organizacija je bila Oeuvre des Otages, dobesedno Delo talcev, ki je poleg športnih dejavnosti in izobraževanja mladih letno organizirala od tri do štiri tedne trajajoče umetniške festivale s teatrom, baletom in folkloro, ki naj bi predstavljali “instrument kulturnega sijaja” in s tem širili francosko kulturo med alžirskimi migranti. Center organizacije je zajemal sledeče osebje: bel francoski par, “očeta”, ki je hodil na delo izven centra, in “mater”, ki je skrbela za alžirske otroke, varnostnika, kuharja, medicinsko sestro in “odgovornega Severnoafričana”, ki je organiziral mladinske aktivnosti. Kulturne dejavnosti naj bi nadomestile tiste dejavnosti, ki so jih organizirali Alžirci sami, a jih je ministrstvo za kulturo prepovedalo, ker naj bi skoznje širili propagando.

Prostočasne aktivnosti so še posebej prišle do izraza v tako imenovanih colonies de vacances oziroma počitniških kolonijah. Ideja zanje ni bila nova, saj so podobne tabore za delavske otroke organizirale dobrodelne organizacije vse od 80-ih let 19. stoletja, le da so se tokrat usmerile na alžirske otroke. AEFPA je denimo več kot sto alžirskih otrok med poletnimi, božičnimi in velikonočnimi počitnicami vodila na izlete na Azurno obalo ali v Versailles. Levo usmerjena katoliška organizacija CIMADE je med poletjem prav toliko otrok peljala v La Lenk in Villaneuve v Švici. JCLT je organizirala taborjenja na Korziki, kjer naj bi otroci dobili obilo svežega zraka in gibanja ter bi s tem postali bolj dovzetni za vzgojo. Otroci so poleg dnevnih športnih aktivnosti morali gledati profrancoske propagandne filme, prav tako pa so posnetke iz takšnih taborov uporabili pri snemanju novih. V svoje tabore je JCLT sprejemala mladostnike tudi do dvajsetega leta starosti, saj jih je hotela umakniti s pariških ulic, “kjer je bil edini prostor za preživljanje prostega časa med počitnicami trg Bastilje”. Generalni sekretar JCLT Robert Levillain je celo pisal regionalnim policijskim prefektom, naj mobilizirajo francoske družine, ki bi bile čez poletje pripravljene domov sprejeti muslimanskega otroka, saj so ti v tem času nenadzorovani in lahko podležejo FLN-ju.

Pomemben element poletnih taborov je bila tudi njihova multikulturnost oziroma mešanje, saj je pogosto poleg večinsko alžirskih otrok sodelovalo tudi nekaj metropolskih. To je bilo v očeh organizatorjev pomembno, ne le zaradi domnevno lažje integracije alžirskih otrok in krepljenja občutka pripadnosti Franciji, temveč tudi zato, ker so fotografije in posnetki, na katerih so se francoski in alžirski otroci skupaj igrali, predstavljale pogost element profrancoske propagande. Francija očitno pač enako lepo skrbi za alžirske otroke kot za francoske.

V takšne kolonije so večinoma vodili dečke, manj pa deklice. Sloan meni, da to prej odraža pristranost Francozov kot pa odgovor na realno grožnjo, saj so se deklice prav tako kot dečki aktivno vključevale v aktivnosti FLN-ja. Nekatere organizacije so se kljub temu osredotočale predvsem na alžirske ženske in dekleta. Takšni sta bili denimo Socialna služba za severnoafriške družine oziroma SSFNA in Severnoafriško prijateljstvo Nanterra oziroma Amitié Nord-Africaine de Nanterre. A niso se jim posvečale zato, da bi preprečile njihovo morebitno vključitev v FLN, temveč predvsem zato, ker so menile, da imajo ženske velik vpliv na kulturo in življenjski slog svojih družin. Če torej vzgojijo njih, bo posredno bolje vzgojena cela družina. Po drugi strani pa naj bi bile manj “kulturno prilagojene”, saj niso hodile na delo in naj bi bile zato še bolj odtujene od francoskega načina življenja. Tako so denimo večkrat mesečno organizirali tečaje kuhanja za alžirske deklice, kjer so se učile uporabljati tipične francoske kuharske pripomočke in pripravljati preproste francoske jedi. Učili so jih šivati, kvačkati in gospodinjiti, pa tudi francoski jezik in predvsem petje francoskih pesmi. 

Glasbeni premor

V prvem delu smo se osredotočili na vzgojnoizobraževalne programe v metropoli, sedaj pa prehajamo na ozemlje kolonije. Od leta 1870 je tu veljal šolski sistem, ki je ločeval izobraževalni sekciji A in B, prvo namenjeno francoskim in drugo alžirskim otrokom. Obe sta sledili izobraževalnim programom in metodam metropole. A v času druge svetovne vojne je delež alžirskih otrok med šestim in štirinajstim letom starosti, ki so obiskovali osnovno šolo, znašal le okoli deset odstotkov. Po vojni je bil sistem ločenih šol odpravljen, a do večje integracije ni prišlo. To ne čudi, saj je izobraževanje potekalo v francoščini, prav tako pa so v šolah poučevali zgolj francosko kulturo in zgodovino. Ob izbruhu alžirske vojne je delež šolajočih se otrok tako znašal le petnajst odstotkov. 95 odstotkov vseh Alžircev je bilo nepismenih. V nasprotju s tem je bilo šolanje francoskih otrok v Alžiriji praktično univerzalno. 

Avgusta leta 1958 so francoske oblasti izdale odredbo, ki naj bi začela množičnejše izobraževanje Alžircev. To je bilo uspešno zgolj deloma, saj se je v šolskem letu 1961/62 šolalo 40 odstotkov alžirskih dečkov in dobrih 20 odstotkov deklic. Za francoske oblasti so šole med vojno predstavljale pomemben način zagotavljanja po eni strani discipline in nadzora nad lokalnimi otroci in njihovimi družinami in po drugi strani širjenja profrancoske propagande. Tako so začeli pospešeno graditi šole in mobilizirati učitelje. Ker je slednjih primanjkovalo, je vojska na učiteljska mesta, predvsem v ruralnih predelih, nameščala kar vojake. Konec 50-ih let je denimo tako več kot tisoč aktivnih vojakov služilo kot šolski učitelji. Namen tako pospešenega šolanja navedimo z besedami regionalnega biroja za psihološko akcijo iz leta 1958:

“Izobraževati alžirske skupnosti pomeni dajati jim poglobljeno znanje o nevarnostih, ki jih predstavlja sovražnik, in metodah, ki jih uporablja, prav tako pa pripraviti jih do tega, da sprevidijo veličino zahodnih vrednot in prednosti, ki jih nudijo tako posameznikom kot skupnostim. To izobraževanje, ki se ga izvaja tako od zunaj skozi šole kot od znotraj s strani vodij skupnosti, ima za cilj pripraviti populacijo k prostovoljni privrženosti francoski stvari.”

FLN se je na pospešeno širitev francoskih šol odzvala dvoumno. Po eni strani je poskušala graditi lastno šolsko mrežo, a ji je za kaj takega na širši ravni primanjkovalo kadra in sredstev. Po drugi strani se je zavedala, da je izobrazba njenih kadrov velikega pomena tako za delovanje organizacije kot za gradnjo ekonomije, političnih in družbenih struktur po morebitni osamosvojitvi. Zato a priorno ni nasprotovala francoskim šolam, kljub temu da so predstavljale materialen dokaz o francoskih vlaganjih v alžirske skupnosti in kljub profrancoski propagandi, ki so jo oblasti v njih izvajale. Ta bržkone niti ni bila posebej učinkovita, saj je bila realnost francoske nadvlade na dlani. Takšno stališče pa so gojili predvsem višji in bolje izobraženi kadri organizacije. Med nižjimi je bil odpor do francoskih šol močan, med drugim zato, ker so bile v ruralnih predelih pogosto edine institucije, ki so predstavljale prisotnost francoskih oblasti. Tako je večkrat prišlo do bombnih napadov na šole ali likvidacij lokalnih učiteljev, ki pa niso bili načrtovani centralno in so po številu močno variirali od regije do regije.

Odnos do francoskih šol znotraj FLN-ja se je razlikoval predvsem zaradi razlike v izobrazbi, ki so je bili deležni njeni kadri. Tako je bila med predstavniki začasne vlade Republike Alžirije, ki jo je v Kairu leta 1958 ustanovila FLN, več kot polovica takih, ki so dosegli terciarno izobrazbo, tri četrtine pa jih je svojo izobrazbo doseglo izključno v francoskih izobraževalnih ustanovah. Med borci oziroma djounoudi, ki so tvorili bazo FLN-ja, je bilo stanje bistveno drugačno. Raziskava 116 djounudov iz province Severni Oran kaže, da jih je bilo dve tretjini nepismenih tako v francoščini kot arabščini, le dva in pol odstotka pa jih je obiskovalo osnovno šolo.

Visoko nešolanost gre pripisati tako slabi dostopnosti šol kot odporu alžirskega prebivalstva do njih. Vsebina pouka zanje namreč ni bila ravno spodbudna. Današnji Cicigan zaključujemo z besedami alžirskega komunista Sadeka Hadjeresa o tem, kako je izgledalo poučevanje zgodovine v osnovni šoli: “Od leta 1800 do danes se je zgodovino povzelo takole: vse barbarstvo in fanatizem sta prišla z naše strani, vse herojstvo in humanost s strani novih prišlekov in njihovega sistema. Doživljali smo mešanico sramu in razdraženosti, zmedenosti in jeze. Sramota in zmedenost sta izhajala iz dejstva, da v svojih ubogih možganih nismo imeli velikih reči, s katerimi bi lahko konkretno ugovarjali temu, kar je bilo napisano črno na belem v tej knjigi, ki ni mogla lagati [...].”

 

Viri in literatura

 

Artaud de la Ferrière, Alexis. “Colonial education and political violence in the algerian war of independence.” V: Gross & Davies (ur.), The Contested Role of Education in Conflict and Fragility. Rotterdam: Sense Publishers, 2018. Str. 71–183.

Hadjeres, Sadek. “Quatre générations, deux cultures. Témoignage.” La Nouvelle Critique, janvier 1960, str. 26-49. Citat: str. 38. Dostop: https://www.socialgerie.net/spip.php?article15, avgust 2019. 

Manceron, Gilles, Remaoun, Hassan. D’une rive à l’autre. Syros: Paris 1993.

Nadiras, François. “L’enseignement primaire en Algérie coloniale.” 2017. Dostop: https://histoirecoloniale.net/l-enseignement-primaire-en-Algerie-colonia..., avgust 2019.

Sloan, Elizabeth. Welfare and Warfare: Social Action for Algerian Migrants in Metropolitan France during the Algerian War. Disertacija. Stony Brook University, 2012.

Sloan, Elizabeth. “Algerian Youth in the colonies de vacances during the Algerian War.” Journal of the Western Society for French History, Vol. 40, 2012. Str. 138-148. Dostop: https://quod.lib.umich.edu/w/wsfh/0642292.0040.012/--algerian-youth-in-t..., avgust 2019. 

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness