Pozdravljeni v novembrski ediciji oddaje Cicigan, v kateri bomo tokrat govorili predvsem o evrocentričnosti in spornih reprezentacijah Afrike na vseh ravneh našega šolskega sistema.

Da bi bolje razumeli, zakaj se ne učimo o Afriki, moramo šolo postaviti v kontekst družbe, v kateri živimo. Otroci v Sloveniji v šolo vstopijo s šestimi leti in večina je ne zapusti še vsaj naslednjih petnajst let. Poleg znanega in eksplicitnega šolskega načrta, ki vključuje različen nabor vsebin s področij družboslovnih in naravoslovnih znanosti, pa je v šoli močno prisoten tudi tako imenovani prikriti kurikulum. Eden izmed vodilnih avtorjev, ki problematizira to področje, je pedagog Michael Apple. V knjigi Šola, učitelj in oblast svoja razmišljanja osnuje na ideji, da šole ne smemo jemati kot izolirane institucije, saj je podvržena vplivu prostora in časa, v katerih deluje. Apple pravi, da šola posreduje izbrano znanje, ki ga predstavlja kot objektivno in neproblematično. Vendar se za tem skriva zapletena mreža političnih in ekonomskih interesov oblasti, ki želi učence socializirati v državljane, ki bodo vzdrževali sistem, katerega del so.

Vendar šola nima le ekonomske funkcije. Je tudi prostor, kjer se reproducirata kultura in ideologija vladajočih skupin. Z drugimi besedami to pomeni, da se učenci v šoli ne učijo le preko učnih vsebin, ampak tudi preko šolskih pravil in načina podajanja snovi ter odnosa učiteljev do nje. Z vsem tem se prenašajo ideje o tem, kaj je prav in narobe, kaj je normalno in kaj odklonsko.  

Apple se v navezavi na prikriti kurikul osredotoči na dve vprašanji. Kot prvo ga zanima, kako se na učence in učenke preko šolskih pravil prenašajo določene družbene vrednote. Drugo, ki je bolj pomembno za našo današnjo oddajo, pa preizprašuje, od kod prihajajo učne vsebine in znanje, ki ga otroci morajo osvojiti v šoli. Ob tem se porajajo vprašanja, kot so: “Kdo te vsebine določa, od kje izvirajo in katere družbene skupine podpirajo?”. Za potrebe kapitalistične družbe mora šola vzgajati otroke, ki bodo svojo trenutno realnost dojemali kot edino možno. Tako Apple ugotavlja, da šolski kurikulum zares ne izpostavlja konflikta in preizpraševanja družbenega dogajanja skozi zgodovino. Ljudi predstavlja kot pasivne prejemnike vrednot in norm, ne kot njihove ustvarjalce. Tako zagotovi, da šola otroke socializira v posameznike, ki dane norme in zahteve sprejmejo kot samoumevne. 

Z odkritim in prikritim kurikulum naj bi otroci dobivali sporočila o tem, kakšen je naš svet. Težava pa je  tem, da velik del sveta v teh sporočili sploh ni zajet. Ali pa je prikazan na pokroviteljski način, ki favorizira miselnost našega družbenega in kulturnega okolja ter predstavlja naš pogled in razmišljanje o drugih kontinentih kot objektivno resnico. Temna preteklost Evrope je pogosto spregledana ter orisana v luči pozitivnega napredka in razvoja sveta. S tem se zanemari kolonializem in množične genocide nad staroselskim prebivalstvom drugih celin ter uničevanje njihovih kultur. Hkrati se ustvarja lažna ideja belske večvrednosti, ker se zahodne družbe predstavlja kot edino merilo napredka.

V šolskem kontekstu to bolj konkretno predstavi doktorica Ksenija Šabec, docentka na Fakulteti za družbene vede. Ključna koncepta za razumevanje spornih reprezentacij neevropskih celin in prebivalcev sta etnocentrizem in njegova podvrsta, evrocentrizem. Skozi evrocentrično prizmo se zgodovina, kulture, smiselnost njihovih praks in način življenja presojajo glede na lastne vrednote, navade in miselnost tistega, ki presoja. Kako se evrocentrizem odraža v šolskih vsebinah in gradivih, k čemu prispeva in kako naj ga opazujemo, pojasni Šabec.

Na čem temelji evrocentrizem, kako se kaže v šolskem sistemu in kaj so alternative, pojasni doktor Rajko Muršič, redni profesor na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

V duhu afriške celine sledi glasbeni premor s skupino Afro-Nubians.

VMESNI KOMAD: Tarig Abubakar and The Afro-Nubians - Tour To Africa

Pozdravljeni nazaj v oddaji Cicigan na Radiu Študent. Ravnokar smo poslušali pesem Tour To Africa skupine Afro-Nubians, zdaj pa nadaljujmo s pregledom reprezentacij Afrike v naših šolah, natančneje v učbenikih.

Pred desetimi leti je Društvo Afriški center v okviru projekta Izobraževanje za razvoj na trdnih temeljih objavilo publikacijo Afrika v slovenskem šolskem sistemu. Projekt je predstavljal nadaljevanje in širitev uspešnega kritičnega pregleda učnega gradiva za geografijo. Začetek iniciative opiše doktor Janez Pirc, znanstveni sodelavec na Inštitutu za narodnostna vprašanja.

Pirc predstavi glavne ugotovitve analize vsebine učbenikov za geografijo in zgodovino, ki so bile objavljene v omenjeni publikaciji. 

Pirc opiše še, kakšne so bile posledice iniciative in kako je potekalo sodelovanje z založniki.

Kako je sploh prišlo do tega, da so bili geografski učbeniki v času izdaje publikacije polni napak, rasizma ter problematičnih pojmovanj drugih kontinentov, ljudstev in družbenih procesov, ki smo jih sicer že davno prerasli? Pojasni Muršič.

Kaj se je spremenilo v desetih letih? Komentira Muršič.

Pogovarjali smo se tudi z Maxom Zimanijem, ki je bil rojen v Zimbabveju in že desetletja živi v Sloveniji. Je nekdanji predsednik Društva Afriški center, danes pa direktor Zavoda Global in socialnega podjetja Skuhna. Tudi sam je sodeloval pri analizi reprezentacij Afrike v šolskih učbenikih. Čeprav so iz teh umaknili nekaj najbolj spornih vsebin, pa negativne in škodljive reprezentacije žal ostajajo sestavni del različnih učnih gradiv. Zimani je z zelo malo truda našel primer v učbeniku za naravoslovje.

S pregledom reprezentacij Afrike in ostalih neevropskih kontinentov se je v zadnjih letih ukvarjala tudi Šabec. Opiše svoje ugotovitve.

Šabec pojasni še, kako so v učbenikih predstavljeni kolonializem, njegove posledice in zahodni humanitarizem.

Kljub nekaterim spremembam na bolje pa bi pozorno in kritično spremljanje učnih vsebin in gradiv moralo potekati neprestano. Tako učni načrt kot tudi družba se spreminjata, zato je treba z nenehnim preizpraševanjem obeh dejavnikov ter odnosa med njima opozarjati na problematične vsebine, poudarke in metode, ki se pojavljajo v šolskem sistemu. Ponovno Pirc.

Ko govorimo o poučevanju, ki se do neke mere zanaša na zastarele in vprašljive informacije iz učnih gradiv in načrtov, je treba poudariti tudi avtonomno vlogo učiteljev in učencev. Teh ne smemo pojmovati zgolj kot pasivne posredovalce in prejemnike znanja, ampak kot kritične, aktivne in pogosto razumnejše udeležence vzgojno-izobraževalnega sistema, ki z interakcijami in izmenjavami znanje tudi spreminjajo, prilagajajo in kontekstualizirajo. Zato je pomembno ohranjati in spodbujati učne situacije, ki potekajo izven učilnic in presegajo klasični transmisijski model učenja. Muršič.

Z organizacijo delavnic in vodenjem različnih projektov, ki se osredotočajo na globalno učenje, se ukvarjajo tudi v Skuhni in v Zavodu Global. Nekaj dejavnosti, ki jih izvajajo, opiše Zimani.

VMESNI KOMAD: Femi Kuti - Blackman Know Yourself

Na 89,3 MHz smo poslušali komad Femija Kutija z naslovom Blackman Know Yourself. Nadaljujemo z zadnjim delom oddaje Cicigan. Do zdaj smo pregledali, kako se evrocentrizem kaže v osnovnih in srednjih šolah, sedaj pa se selimo na raven univerze in znanstvene produkcije.

Več nam pove doktorica Ana Sarah Lunaček Brumen, docentka na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Tudi mednarodnega sodelovanja z afriškimi državami trenutno praktično ni. V sklopu mednarodne študijske izmenjave lahko fakultete Univerze v Ljubljani sklenejo pogodbo le z eno fakulteto v Maroku. Več povezav z Afriko smo imeli pri nas v drugi polovici prejšnjega stoletja, ko je bil afriškim študentom omogočen študij na fakultetah bivše Jugoslavije. To sicer, po mnenju Lunaček Brumen, ni posebej prispevalo k razbijanju stereotipov o Afriki.

Vendar Afrika ni edini kontinent, ki je v študijskih načrtih fakultet potisnjen ob rob. Ponovno Lunaček Brumen.

Do zanemarjanja kontinentov, ki niso del svetovnega centra, kamor se stekajo dobički in kjer najbolj rase življenjski standard, prihaja tudi v znanstvenem raziskovanju. Kako se evrocentrizem ohranja in reproducira v znanosti, opiše Muršič.

Učni načrti in vsebine torej niso nevtralni in neideološki, v odnosu z družbo namreč tvorijo refleksiven odnos, kar pomeni, da družba vpliva na izobraževalne strukture, prakse in vsebine, te pa povratno vplivajo na družbo. Max Zimani komentira nevključenost Afričanov v zahodne organizacije in ostale družbene procese ter posledice izključenosti.

V današnji oddaji smo poskušali predstaviti problematičnost zanemarjanja velikega dela sveta v našem šolskem sistemu. Postkolonialna in protikolonialna misel ne more prebiti zahodnocentričnega ledu, dokler z enako mero pozornosti in zanimanja ne sprejmemo ter vključimo znanj in miselnosti dežel južne poloble. Produkcija znanja, ki odpira nova konceptualna in izkustvena obzorja, se mimo naših učbenikov in prevedenih tekstov seveda nadaljuje, mi pa se imamo od nje še marsikaj za naučiti. Zaključi Muršič.

O afriškem kontinentu sta začeli razmišljati Alja in Tara. Lektorirala je Eva, tehniciral je Linč, bral pa Rasto.