Why does my art feel so bad

Oddaja
26. 2. 2022 - 18.00
 / Cicigan

FOTO: Center for Contemporary Arts Prague

Vstopim v muzej sodobne umetnosti na Metelkovi. Ko klepetam z biljeterko, moj glas odmeva po praznih hodnikih. Sprehodim se po belih stopnicah v prvo nadstropje, kjer bom srečala umetnostno zgodovinarko in kustosinjo, ki jo bom kmalu intervjuvala. V velikih, belih, zračnih prostorih so razstavljeni predmeti. Na neki palici pod stropom je razstavljena dolga, umazana rjuha z zelenimi, roza in rjavimi fleki. V kotu prostora je video, na katerem protagonist bere precej velikemu kamnu. Približam se kartici z razlago. Video je dolg 12 ur. Tip 12 ur bere poezijo kamnu. Spomnim se zasmehljive opazke ameriškega desničarskega komentatorja Bena Shapira. Shapiro je svoje sogovorce in zavzete poslušalce pri radijskih sprejemnikih zveličavno, zajedljivo vprašal, zakaj bi šel v muzej, če lahko to, čemur pravijo umetnost, vsak interpretira, kakor hoče. To lahko delam tudi doma, pa še zastonj je, se smeji. Na steni pred mano je črno-bela fotografija moškega, ki leži na travi, z obrazom navzdol. 

Močno pogoltnem, da bi pojedla in prebavila Shapirovo idejo, ki mi blodi po glavi. Vsak lahko posname fotografijo prijatelja v travi. Pogledam, ali je posebej spretno kadrirana, ali je na človeku kaj posebnega. Ko si ogledujem fotografijo, si moram priznati, da sama ne vem kaj dosti ne o fotografiji ne o kompoziciji. Začnem upati, da mi bo mogoče kustosinja, umetnostna zgodovinarka, znala približati umetnost, ki jo gledam. 

Umetnost in umetniška, umetnostna vzgoja, pa naj gre za glasbeno, likovno, filmsko umetnost in kar je še drugih umetnosti, sta v izobraževalnem sistemu potisnjeni na stran. Obiskovalke številnih galerij in muzejev, ki so nam na voljo na rodni grudi, se zato morda pri obisku teh institucij vizualne umetnosti počutimo, kot da nismo zares čisto v svojem svetu. Posebej še, če nismo izobražene na umetniških področjih. Sploh, če sta galerija ali muzej slabo opremljena z umetnostno-zgodovinskimi opisi del. 

Obiskovalka morda ob tem postane silno zaskrbljena in si zamisli, da je prav sama kriva, da te umetnosti ne razume ali v njej ne uživa, kot bi si želela, ter se razočarana odpravi iz galerije Račka, Ravnikar, Jakopič, Hest, d94, Kible, Koroške galerije, galerije Alkatraz, Cukrarne, galerije Alga, Muzeja sodobne umetnosti, Umetnostne galerije Maribor, Kresije, Narodne galerije in kar jih je še takih. 

Morda obiskovalka za svoje občutke ni kriva čisto sama. Kot pove Bea Tomšič Amon, izredna profesorica za področje likovne didaktike na pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, vidi težavo pri poučevanju snovi v slovenskih šolah že v konceptu, pri izobraževanju učiteljev. Poudari pa tudi, da se pri nas na ravni poimenovanja ne ločuje med likovno umetnostjo in likovno vzgojo. 

IZJAVA

Temu pa doda še eno težavo, ki niti ni povezana s konceptualnim delom umetnostne vzgoje. Gre predvsem za zagotavljanje kakovostnega delovnega okolja za likovne pedagoge. 

Skozi pogovor s Tomšič Amon postane jasno, da situacija na področju likovnega izobraževanja v Sloveniji ni idealna. Pa tudi če se same zamislimo in razmislimo, kaj bi bilo dobro za našo likovno izobrazbo, od česa bi največ imele, se težko domislimo, kaj je tisto, kar bi nam dalo največ orodij za vstop v svet likovne umetnosti. Seveda ima Tomšič Amon dobro predstavo o tem, kaj bi radi otrokom podali likovni pedagogi in didaktiki: 

IZJAVA 

Torej vrednost likovne vzgoje, morda konec koncev tudi umetnosti, je to, da znamo prepoznati likovna, vizualna sporočila. 

Podobno smo vprašale tudi Asto Vrečko, ki ni likovna pedagoginja, pač pa raziskovalka na oddelku za umetnostno zgodovino in kustosinja, ki sodeluje z več galerijami. Asto smo vprašale, kaj je vrednost umetnosti v današnjem svetu, ali je je dovolj, zakaj bi jo sploh potrebovali. Saj vemo, klišejsko vprašanje. Prvi del Astinega odgovora je tisto, česar se vse po malem zavedamo: 

IZJAVA 

Drugi del pa je podoben temu, kar nam je podala Bea. In je tisto, kar izven likovnega sveta slišimo le malokrat, torej, da je svet izrazito vizualen. 

IZJAVA

Kot pedagoginjam s slabo likovno izobrazbo nam ni še nikoli ali pa nam je zgolj redko, morda šele v zadnjem času, padlo na pamet, da bi lahko likovno znanje uporabile kot prizmo za kritičen pogled na svet. V žepni knjižici Vizualna kultura, v originalu Visual culture, avtorica Alexis L. Boylan opozarja na prav podobno reč, kot sta jo izpostavili Asta in Bea. Tudi ona izpostavlja, da je vizualna kultura ena najpomembnejših, še več, najpomembnejša kultura, skozi katero moramo navigirati. Ves čas nekaj gledamo, piše, a imamo čedalje manj orodij in časa za premislek o tem, kaj smo videle. Pa tu res ne gre samo za golo estetsko vrednost umetnosti, v kateri večina nas, slabo likovno izobraženih, tudi uživa samo parcialno, ampak tudi za vse ostale vidike vizualnega sporočanja in pomene za njimi. Torej ne gledamo slabo samo umetnosti, ampak slabo gledamo vse. 

Poskusimo zgornjo idejo razložiti samo na dveh enostavnih primerih, povezanih z barvo. Še vedno večinoma dojemamo, da je otrok v zibki, ki je oblečen v modro, deček. Poslušalke, ki besno zmajujejo z glavo, bravo, presegle ste dihotomijo. Barva postane na neki točki bolj zanimiva in nosi več pomenov. Na primer temno temno rjava, skoraj črna barva modelov na naslovnici revije Vogue, ki je pri opazovalcih barvnih nihanj na obrazih, predstavljenih v sodobni kulturi, povzročila nelagodje. 

 

O tej barvi in vizualnem dogodku naj poslušalke doma raziskujejo same. In ob raziskovanju bodo kmalu ugotovile to, kar poskušajo umetnostni zgodovinarji in likovni pedagogi skupaj posredovati vsem nam, ki imamo slabo ozadje likovne vzgoje. Kako beremo vizualno kulturo, pa tudi umetnost, je odvisno od izkušenj, ki jih imamo, od znanja o kulturi, del katere je sporočilo, in od znanja o svoji kulturi, katere del smo kot prejemniki sporočila. Brez znanja o okoliščinah vizualnega sporočila smo dobesedno slepi zanj. Zato nas toliko slabo razume Malevičev križ. Zato je bil Basquiat tako dolgo eden redkih temnopoltih ustvarjalcev v belih galerijah. Česar ne razumeš, tega ne vidiš. 

 

Ker sta muzej in galerija prostora, kjer se namerno ukvarjajo predvsem z izpostavljanjem vizualne kulture, se tam tudi posebej posvečajo oblikovanju izobraževalnih programov in povezavi med obiskovalci in vizualnimi sporočili. Kaj je štos izobraževanja v muzejih in galerijah, predstavi muzejska svetovalka, Brigita Strnad. 

IZJAVA 

Temu Strnad še doda:

IZJAVA 

Kustosi, kustosi pedagogi in umetnostni zgodovinarji so si edini, da sta za dobro izkušnjo v prostorih vizualne umetnosti ključna angažiranost in izobraževanje. Na prehodu v moderno postanejo dela zahtevnejša, bolj individualna, odmikajo se od kanonskih motivov. Težje jih je interpretirati, zahtevajo večji angažma. Zahtevnost interpretacije postane tisti privlačni, lepljivi, zahtevni del, ki je tako nagrajujoč. Zato je meja med umetnostjo in pedagogiko tako tanka. Obe, ko sta dobri, terjata odprtost za nekaj novega in drugega. Bea Tomšič Amon to idejo razloži na drugačen način. Ob koncu naslednje izjave pove nekaj, kar je lahko trn v peti tistim, ki zavračajo umetnost, vsaj sodobno

IZJAVA 

Izjava, da imajo vizualna dela možnost mnogoterih interpretacij, se s prenašanjem skozi družbo popači in izrodi. Avtoricam se zdi bolj možno in bolj smiselno trditi, da umetniško delo sporoča več idej, morda sklop teh. Če smo dovzetni, pedagoški do sebe, te ideje in sporočila spustimo vase. Ideje nam pomagajo do novih uvidov. Včasih so prijetni, včasih pa tudi ne, kot razloži Lucija Cvjetković, vodja pedagoških programov v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi: 

 

IZJAVA 

 

Prav zato, ker se včasih zavedamo, da nas za zidovi galerij in muzejev čakajo dela, ki so interpretativno težka, ki imajo zoprna sporočila, ki od nas terjajo pozornost in angažma, je marsikomu v teh prostorih nelagodno. Morda bi obiskovalke rade kar pokazale s prstom in vprašale, kaj je to, kar je tam:

IZJAVA 

Tole, zadnjo izjavo o vstopanju v muzej je podala Adela Železnik, oblikovalka obrazstavnih programov v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi. Ob njenem odgovoru nam je ob odhajanju iz muzeja malo lažje. Vendarle je vsaj v muzeju na Metelkovi nekdo, ki nam lahko pomaga preseči naše izobraževalne zagate, je vesel, da vprašamo bedarije. Ko bi le bile Adela, Bea, Brigita, Lucija z nami vsakič, ko bi pred težko razložljivim platnom, fotografijo, videom glasno pojamrale: zakaj je pa to v galeriji? 

 

Razložile bi nam in potem bi se skupaj smejale, smejale, smejale in malo zamislile, ker ideja, da Karel Miller leži na travi, da je lahko od nje poduhan, je duhovita, igriva, skoraj otroška. A ko se zamislimo o okoliščinah nastanka te fotografije, nas čisto malo zmrazi. Podobno, kot nas zmrazi, ko se spomnimo robotske roke iz bienala v Benetkah, ki si sama ne zna pomagati. Pa kot nas zmrazi ob portetu Myre, morilke iz Močvirij. Ali kot nas na dobre prijateljske odnose spomnijo Vaukmanove ritne luknje. 

 

Umetnost si je ogledovala in s pedagogi je klepetala Grudnova Zala,  Lovrenc in Špela sta brala, Borut pod Linčevim vodstvom je vrtel tehnična obračala.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness