V četrtek, 15. novembra 2012, je v okviru 16. letnika Delavsko-punkerske univerze predaval dr. Joachim Becker, profesor ekonomije na dunajski univerzi. Svoje predavanje je posvetil analizi zgodovine evropskih integracij s poudarkom na krizah oziroma njihovem reševanju kot kritičnih točkah evropskega projekta.

Becker je v uvodu začrtal rdečo nit svojega predavanja, s tem ko je orisal projekt evropskih integracij kot zakasnelo reakcijo na ekonomsko krizo iz tridesetih let prejšnjega stoletja. V tistem času so vlade reševale krizo predvsem z devalvacijo svojih valut, z razkrajanjem socialnih bonitet in s prelaganjem krize na svoje kolonije. Po vojni je nastal nov socialni kompromis, ki se je manifestiral v ekspanziji države blaginje. V petdesetih letih sta v Evropi na podlagi interesov različnih kontinentalnih držav nastali Evropska skupnost za premog in jeklo ter Evropska gospodarska skupnost. To je bil čas prosperitete.

V nadaljevanju je Becker predstavil politično-ekonomsko atmosfero, ki je začela uveljavljene razmere zaostrovati in je pripravila teren za krizo v sedemdesetih. Delavstvo se je v poznih šestdesetih začelo upirati in je zahtevalo pravičnejšo distribucijo bogastva, domači trgi so postajali vse bolj nasičeni, regulacija monetarne sfere pa se je izkazala za problematično. EGS je v začetku sedemdesetih grozila monetarna nestabilnost.

Kmalu zatem so se vzpostavljene forme akumulacije kapitala začele radikalno spreminjati. Kapital je začel iskati trge, primerne za izvoz, nemški kapital je spodbujal internacionalizacijo proizvodnje, s čimer je kontriral keynesovskemu intervencionizmu in politikam države blaginje, nestabilnost monetarnih razmerij pa je zaradi financializacije postajala vse večja. Keynesovstvo je bilo postavljeno pod vprašaj, ideja evropskega monetarnega sistema pa je začela prejemati podporo. Becker je ta razvoj okarakteriziral kot simptomatski prehod v neoliberalizem. V jedru novonastalega sistema fiksnih menjalnih razmerij je bila nemška marka, kar je obsodilo ostale države na milost in nemilost Nemčije in njene politike obrestnih mer, saj so lahko te države privabile tuji kapital le tako, da so imele nižje obrestne mere kot Nemčija.

Beckerjeva naslednja poanta se je nanašala na drugi, še bolj radikalen neoliberalni vzvod, ki je nastal v osemdesetih. Takrat je namreč Evropska gospodarska skupnost ustvarila prostor posplošene konkurence, tako da je zasnovala prosti trg dela, kapitala in blaga. Dinamika znotraj tega enotnega trga je bila strahovito enostranska: države Južne Evrope so se zadolževale pri nemških in francoskih bankah, da so bile sposobne odkupiti nemške izvoze. Strukturni razkorak in neenakomeren ekonomski razvoj med periferijo in centrom sta bila ogromna, a ju je kredit subtilno prikrival.

V zadnjem delu predavanja je Becker govoril o nedavni integraciji vzhodnoevropskih držav, ki si jih je center prav tako podredil za svojo ekonomsko nadvlado, a na drugačen način. V novi periferiji, kot jo je poimenoval Becker, je kredit igral še večjo vlogo, institucije zahodnoevropskih držav so prevzemale domače. Že obstoječa regionalna polarizacija se je dodatno povečala, socialni razkorak se je poglabljal. Neoliberalne politike so prerazdelile bogastvo v prid kapitala, mezde delavcev so bile zaradi tendenc konkurence nizke, kredit pa je omogočal razvoj in prikrival nevzdržnost takšnih ekonomskih mehanizmov.

Predavanje je Becker sklenil z dvema alternativnima scenarijema, ki ne vključujeta varčevalnih ukrepov kot sredstva za izhod iz aktualne krize. Na eni strani obstaja radikalizirano evrokeynesovstvo, ki bi uvedlo ekspanzijske ukrepe in proindustrjske politike za periferijo. Beckerja takšna rešitev ni prepričala, saj je institucionalni red EU premočna ovira za vsakršne progresivne ideje, delavski sindikati pa na tej ravni niso dovolj organizirani. Na drugi strani obstaja možnost, da del periferije izstopi iz EU in si poskuša izboriti alternativne forme reševanja obstoječe situacije.

Do naslednje revolucije vas pozdravlja Tibor Rutar.