Roberts je predavanje uvedel s postavitvijo krize, s katero se spopadajo države v evroobmočju, v širši globalni kontekst. Interpretacije, ki se pri razlagi te krize omejujejo na napake v institucionalnem ustroju evroobmočja, namreč spregledajo, da se ta odvija v kontekstu obče krize kapitalističnega produkcijskega načina. Težave, s katerimi se danes v najhujši obliki soočajo periferne evrske države, kot je Grčija, prav tako niso zgolj posledica politik varčevalnih ukrepov, temveč zlasti posledica velike recesije, ki je izbruhnila v letu 2008. Tedaj se je celotno svetovno gospodarstvo, z razvitimi kapitalističnimi državami na čelu, soočilo z drastičnim padcem realne gospodarske rasti in izjemno hitro rastjo stopenj nezaposlenosti.

Prevladujoča neoklasična ekonomska veda krize ni znala ne napovedati ne razložiti. Keynesovski ekonomisti so krizo razlagali kot posledico padca agregatnega povpraševanja, pripadniki avstrijske šole pa so vzroke za krizo iskali v eksternih dejavnikih, kot so intervencije centralnih bank ali držav. Roberts se je pri interpretaciji krize oprl na alternativno, marksovsko razlago. Po tej razlagi je temeljni vzrok krize padec profitne mere v produktivnem sektorju kapitalistične ekonomije, ki je vodil do padca investicij. Kolaps investicijske dejavnosti je povzročil padec gospodarske rasti, zaposlenosti in posledičen izpad dohodkov v celotni ekonomiji, ki se je izrazil v recesiji. Svojo teorijo krize je Roberts podkrepil z empiričnimi podatki. Le-ti nakazujejo, da je bila profitna mera v najnaprednejših svetovnih gospodarstvih, vključno z evropskimi, od leta 1997 pa do izbruha velike recesije podvržena konstantnemu padcu. V enakem obdobju je bilo moč zaslediti upad investicijske dejavnosti v produktivnem sektorju.

Roberts je poudaril, da trenutne krize ne morejo rešiti keynesovski recepti nižanja obrestnih mer, spodbujanja javne potrošnje ali devalvacije valut posameznih gospodarstev. Edina možna rešitev krize v okviru kapitalističnega sistema je v restavraciji profitabilnosti. Kapitalisti skušajo v času krize ponoven dvig profitabilnosti doseči s krčenjem stroškov konstantnega in variabilnega kapitala. To lahko dosežejo z likvidacijami neprofitabilnih naložb in s krčenjem mezd ter odpuščanjem delavcev. Hkrati skušajo zmanjšati svoj dolg. Prav temu procesu smo danes v najintenzivnejši obliki priče v evroobmočju, ki se, zlasti na periferiji, sooča z najvišjimi stopnjami rasti nezaposlenosti, kakor tudi z najhitreje rastočimi stopnjami javnega dolga. Tudi prekomeren javni dolg je posledica padca profitne mere v produktivnem sektorju. Slednji je bil prav zaradi pomanjkanja možnosti profitabilnih investicij primoran svoje naložbe preusmeriti v špekulativni finančni sektor in akumulirati vse večje količine dolga. Te pa so bile po izbruhu velike recesije prenesene iz privatnega sektorja na posamezne države.

Evroobmočje se pri reševanju krize sooča z večjimi težavami kot druge države, saj je sam ustroj enotnega valutnega področja povzročil neenak razvoj njenih članic. Neenak razvoj je bil pospešen, ker so bila zelo raznolika gospodarstva podvržena enotni monetarni politiki, ki pa ni bila dopolnjena z enotno fiskalno politiko. V evroobmočju prav tako ne obstaja nikakršen mehanizem reciklaže zunanjetrgovinskih presežkov. Prav zato se je v času izbruha recesije neenak razvoj še poglobil in intenziviral krizo v perifernih državah, kot sta Grčija in Slovenija, kar pa je ogrozilo sam obstoj območja evra. Niti prevladujoča politika varčevalnih ukrepov, krčenja javne porabe in zniževanja javnega dolga niti keynesovske alternative v obliki višje državne potrošnje in zadolževanja v tem kontekstu ne morejo obnoviti trajne gospodarske rasti evroobmočja. Razviti kapitalizem je v dolgi recesiji, ki se bo končala le, če se bo znova dvignila profitabilnost produktivnega sektorja kapitalističnega gospodarstva. A to utegne trajati dlje, kot lahko projekt evra prenese.

Do naslednje revolucije vas pozdravlja Sašo Furlan.