Štipendijski skladi od dijakov ne zahtevajo le najboljših ocen, ampak tudi izjemne dosežke na državnih tekmovanjih in  mednarodnih olimpijadah. Dijaki naj bi bili torej sposobni ne le osvojiti vsa predpisana znanja, temveč ob tem celo odkrivati nova goriva in zdravila kot smo slišali v prejšnjih oddajah, nikakor pa se od nas ne pričakuje niti osnovne politične pismenosti. Zdi se, da je politična nepismenost pravzaprav že stvar politične korektnosti. Sveta ne morejo rešiti navidezni znanstveni izumi, lahko ga le politično delovanje. A do tega se je treba prebiti mimo splošnega konsenza, da politika nima v šolah kaj iskati. Kaj je tu pravzaprav mišljeno z besedo politika: strankarsko agitiranje in ideološke delitve ali vsakršno samoorganiziranje - ne le za dosego svojih interesov, temveč tudi za obrambo pred prevzetimi načini mišljenja.

Če današnja politična korektnost stremi k izločitvi vseh politično spornih komponent, zakaj nas potemtakem v šoli pri zgodovini učijo zgolj o francoski buržoazni revoluciji in razsvetljenski tradiciji, ki je preplavila Evropo zaradi nje, ne pa tudi o vstaji sužnjev na Haitiju? Tudi to bi upravičeno obravnavali kot ideologijo v šolah. Politična korektnost je zgolj evfemizem za ekstrapolacijo političnega delovanja izven našega vsakdanjega življenja in posledično politično nepismenost, ki s tem nastaja. Izjava »Mene politika ne zanima« je zavzemanje apolitične drže in pomeni samo to, da si lažje spolitiziran. Kaj nam pomaga šolska izobrazba, če vseeno nasedemo vsaki butasti politični kampanji. Kok sta na primer vredna humanitarizem in prostovoljstvo, ki sta obvezni del programa mednarodne mature, če nas program ne nauči osnovne politične samoobrambe, da ne pred vsako naslikano pošastjo z roba sveta, ki naj bi ogrožala naš obstoj, zgubimo pameti in odvržemo še tisto politično korektnost, ki prinaša pike na domačih in mednarodnih razpisih? Še do včeraj se je zdelo nemogoče, da bi kdo pri nas v rasizmu in militarizmu videl domoljubje in da bi averzijo do vojne imel za glavno šibkost evropske demokracije kot prau francoski »mislec nemisljivega«, Henri-Levy, ki prihodnosti ne zna misliti drugače kot z vojno in terorjem. Strah ali sočutje na videz nista politični kategoriji. Ampak ko nekdo zaradi strahu pristaja na militariziranje in zapiranje tudi mojega prostora, nima pravice trdit, da ga politika ne zanima.

Na gimnaziji Bežigrad je prejšnji teden na pobudo šolskega časopisa Vtikač v sodelovanju s Študentsko Iskro potekalo predavanje in okrogla miza o možnostih študentskega samoorganiziranja in izzivih, s katerimi se srečuje. Ker je dogodek trajal debelo uro in pol, sem se odločil, da namesto izrezkov naredim kratko obnovo in jo umestim v celotni kontekst oddaje. Če si ga strastno želiš, me prosim kontaktiraj preko uradne facebook strani:

https://www.facebook.com/jak.dijak