Mali traven se počasi zaključuje in napoveduje začetek prvega dela mature – esej iz slovenščine. To je zadnja aprilika za vse upornike in lenuhe, da odprejo svoji zaprašeni in zapakirani maturitetni knjigi. Facebook skupina matura 2016 v tem obdobju kulminira v vseh pogledih – blagovna izmenjava v njej je živahna kot še nikoli, med povpraševanje po primerjavah literarnih oseb se mešajo primerjave sovrstnikov z izumrlimi in še nastajajočimi vrstami rodu homo. La Toya in Artur postaneta zakonca Karenin, za njunim vozom pa teče ptujska dijakinja Francka, ki še vedno išče nekoga, da bi ji »pomagal rešit toti logariteem«. Internetna skupnost dobrih osem tisoč dijakov in dijakinj pravzaprav zelo spominja na neko noro reprezentacijo srednjeveškega trga, na katerem se med senom, lonci in letečimi iztrebki pojavljajo različni tipi karakterjev – od glumačev, ki si želijo naklonjenosti ljudskih množic, do parezijastov, ki tem gručam poskušajo predstaviti resnične možnosti njihovega uspešnega opravljanja mature. V ta prizor vstopajo še alkimisti, ki so večer pred rokom za oddajo svoje življenje posvetili iskanju odgovorov na ključna vprašanja, ki pestijo človeštvo že od pradavnine, torej odkar je RIC nazadnje posodobil nabor naslovov za seminarske naloge.

Iz ne povsem zanesljivih virov, ki hočejo seveda ostati anonimni, smo pri dijaški rubriki izvedeli, da iztočnica za esej ne bo pričakovan citat iz Ane Karenine: »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.« Zakaj naj bi v zadnjem trenutku prišlo do spremembe, ni povsem jasno, menda pa so se pojavili pomisleki, ali je primerno od maturantov zahtevati, da se opredeljujejo glede družine, ki je od pozne jeseni dalje preveč sporna celo za sprejem družinske zakonodaje. Namesto tega naj bi, po zadnjih informacijah, maturantke in maturantje pisali esej s sledečim Tolstojevim izhodiščnim besedilom: »Kako odpraviti vlado? – Vzrok človeške stiske je suženjstvo, ki izvira iz uzakonitev. Zakone pa postavljajo vlade. Zato je osvoboditev ljudi iz suženjstva mogoča samo z odpravo vlad in vladnega nasilja.«

Kako se torej v sredo lotiti pisanja? Pritoževanje, da bi se brez oblasti znašli v anarhiji, vam na maturi ne bo prineslo zaželene ocene. Tolstoj je namreč menil, da imajo anarhisti prav tako v negiranju obstoječega reda kot v trditvi, da bi bilo nasilja manj brez oblasti kot pod obstoječo oblastjo. S tem je tudi ugovor, da bi se brez oblasti znašli v splošnem neredu, napačen. Tolstoj je bil namreč prepričan, da brezvladje ni nikakršno stanje zmede in nereda, ampak priložnost za samoorganiziranje in vzpostavitev take ureditve medsebojnih odnosov, ki ne potrebuje nasilja, da bi se ohranjala.

Kljub temu, ali pa prav zaradi tega, je malo verjetno, da bi se ta odlomek tolstojanstva pojavil na maturi, razen morda kot situacionistična akcija. Naveden citat ni iz Ane Karenine, zato bi nemudoma sledile pritožbe, da je tako spreminjanje maturitetne teme nedopustno in vodi v popolno anarhijo. Vseeno obstaja možnost, da samomor Ane Karenine beremo kot Tolstojev poziv oblasti k samoukinitvi. Da je v bistvu s tem, ko je vrgel žensko pod vlak, metaforično to storil tudi z oblastjo, pri čemer je nenaklonjenost ruskega avtorja tako ženskam kot oblastem precej očitna. Torej ne ukinitev oblasti z nasilnim prevratom, ampak na način samodestrukcije, ki bi jo izzvala civilna nepokorščina. Tako kot visoka ruska družba izloči Ano Karenino, bi družba bojkotirala tudi oblastne mehanizme – nihče bi se ne odzval na vpoklice na vsa mogoča služenja raznih obveznosti, ker bi nihče tudi ne bil pripravljen preganjati izmikanja dolžnostim.  Potemtakem po Tolstojevo način za odpravo vlad ni nasilje, temveč razkrinkavanje goljufije v tem, da majhno število ljudi upravlja z in za večino. Čas je že, pravi Lev Nikolajevič, da bi ljudje sprevideli, da so vlade ne samo nepotrebne, temveč tudi škodljive in nenravne ustanove, ki nas skušajo prepričati o nujnosti lastnega obstoja.

»Pa gospa profesorca ne more bit to na maturi, no, to je preveč politično; tega ni v učnem načrtu; to, kar ste povedal sploh ni iz Ane Karenine, ampak iz Umetnosti in družbe«. Poleg tega je tekst naiven in zarjavel, a kaj bi bilo bolj primerno za maturitetni esej?! Po splošnem družbenem konsenzu te sanje starih literatov nikomur ne ustrezajo bolj kot mladostnikom.

A čeprav se zdi, da gre Tolstojevemu pisanju zaradi starosti vedno bolj na otročje, se mu uspe s presenetljivo gibčnostjo infiltrirati v teorije, relevantne za današnji čas, po katerih mora vsaka sodobna oblika radikalne politike vzpostaviti distanco do države. Izumiti mora svoje lastne, neinstitucionalne, decentralizirane oblike politike in množične participacije, ki presegajo formalne procese. V tem je implicitno prisoten anarhistični stil politike, ki ne želi prevzeti nadzora nad državno oblastjo, temveč ustvarja nove, nedržavne oblike povezovanja.

Tudi koncept demokracije ne naredi države bolj sprejemljive, saj ni nič več kot prazni označevalec, izmenično uporabljen tako v diskurzu samooklicanih svobodnih držav kot avtoritarnih režimov, čeprav slednji za prve navadno predstavljajo prav tisti nedemokratični antipol. Prav preko njega prazni zahodni ideal demokratične družbe dobi pomen, kot negacija negacije. Označevalec demokracija torej v vsakemu primeru služi prikrivanju mehanizmov, ki temeljijo na dominaciji.

Že stari anarhisti so zato v enaki meri zavračali tako demokratično-parlamentarne kot avtoritarne in monarhične režime. V resnici so prvi lahko celo bolj zahrbtni, ker ustvarjajo videz, da državna oblast temelji na soglasju in ljudski suverenosti. Pravzaprav pa ni pomembno ali gre za monarhijo ali parlamentarno demokracijo. Za Bakunina despotizem »ni toliko v obliki države, temveč v samem načelu države in politične moči«.

Ali kot je zapisal Tolstoj: »Disciplina je uničenje razuma in svobode v človeku in ne more imeti nobenega drugega namena. Zato ni čudno, da vsi kralji, imperatorji in celo republikanske vlade tako zelo cenijo disciplinirane vojske. Disciplinirana armada je pripomoček, s katerim si lahko s tujimi rokami podrejajo ljudstva.« Tolstoj tako po eni strani pravilno analizira disciplinske mehanizme, ki ustvarjajo krotka telesa v različnih političnih sistemih, vendar po drugi strani v humanističnem duhu ljudem pripiše neke imanentne lastnosti razuma, svobode in spoznavanja resnice, preko katerega lahko, če nas je volja, izstopimo iz oblastnih mehanizmov.

Do konca oddaje tako nisem prezentiral ne koristnih nasvetov za pisanje eseja, ne rešitve za Franckin logaritem, niti shematičnega pregleda različnih poganjkov anarhizma. Definitivno pa na primeru Tolstoja lahko vidimo, kakšen politični kontekst ima pravzaprav literatura, ki je v šolski interpretaciji vedno strogo apolitična, zreducirana na sanjaštvo, vizionarstvo in ljubezen do človeštva.

Po Jasnini poljani sem kosil ob Svitu.

https://www.facebook.com/jak.dijak/?fref=ts