Na Radiu Študent ste v preteklosti že lahko kaj slišali o konceptu filozofije za otroke. Danes nadaljujemo. V sredo je v prostorih mariborske filozofske fakultete potekalo predavanje z naslovom Današnji izzivi gibanja filozofije z otroki. Dr. Arie Kizel, profesor in prodekan Pedagoške fakultete Univerze v Hajfi v Izraelu, je na predavanju razpravljal o filozofskem raziskovanju z otroki kot protiuteži konzervativni »pedagogiki strahu«, ki naj bi v izobraževalnih sistemih prevladovala. Predavanju je sledila predstavitev profesorice na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in pedagoške delavke na OŠ Selnica ob Dravi, Maje Vačun. Predstavila je nekaj aktivnosti, ki jih kot nosilka izbirnega predmeta in krožka filozofija na šoli izvaja.

Filozofija za otroke je gibanje, ki si se je začelo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v ZDA in si do danes prizadeva, da bi z otroki v šolah vstopali v razprave, v katerih ne prevladuje učitelj kot avtoriteta, kot tisti, za katerega se predvideva, da vse ve, pač pa vlogo tistih, ki posredujejo argumente in stališča o svetu in svoj odnos do različnih tem tudi reflektirajo, torej prevzamejo otroci. Še danes je prevladujoče mnenje, da otroci kritičnega mišljenja ne zmorejo – po teoriji švicarskega psihologa Jeana Piageta, se sposobnost kritično misliti razvije šele po enajstem letu. Kritični pedagogi pa ugotavljajo, da kritičen odnos do sveta gojijo otroci vseh starosti in nadalje menijo, da bi šola morala ponujati prostor za filozofijo z otroki in za otroke, ki si kritično misel prizadeva gojiti skozi skupinske dejavnosti, vprašanja in zgodbe oziroma pripovedovanje.

Kizel, ki se primarno ukvarja s filozofijo pedagogike, je na predavanju spregovoril o filozofiranju kot načinu učenja, ki spodbuja ustvarjalno, kritično in skrbno razmišljanje. Šole naj bi bile prostor, kjer se otroke spodbuja, da postavljajo vprašanja o sebi, svojem okolju in življenju. Mnenje Kizla je, da otroci v vrtcih in osnovnih šolah že vedo, da je svet nepravičen, prepogosto pa jim odrasli še vedno poskušajo prikriti to plat življenja. Klasično izobraževanje, ki danes prevladuje, se izogiba težkim pogovorom in vprašanjem ter tako v učilnicah ustvarja sterilno okolje, kjer se otroke le uči, kaj morajo narediti. Tako otroke spodbujajo, da svoje zasebno življenje pustijo pred pragom učilnic in ustvarijo tudi fizično mejo med sobami učenja in prostori, ki so namenjeni neumnostim in otročjim dejavnostim. Filozofija za otroke se trudi to mejo odpraviti in najti v šolah več prostora za otroško radovednost in domišljijo. Učitelji bi v takem sistemu izgubili avtoriteto in postali eden od sodelujočih v pogovoru. Vloga učitelja v takem načinu učenja je zagotoviti varno okolje za deljenje mnenj in izkušenj ter moderiranje po potrebi. Njihova vloga je veliko bolj pasivna kot vloga učiteljev v tradicionalnem izobraževanju.

Kizel je izpostavil tudi improvizacijo učenja kot pomemben del filozofije za otroke. Zagovarja odtujitev od rigidnih učnih načrtov, saj naj bi bili otroci po naravi sproščeni, spontani in razigrani in tako bolj dovzetni za način dela, ki je temu podoben.

V drugem delu svojega predavanja je Kizel navedel nekaj problemov v filozofiji za otroke danes. Začel je s pedagogiko strahu. To naj bi bil strah pred obravnavo tematik, kot so rasa, vera, spolna usmerjenost in spolna identiteta, v šolah. Kizel meni, da so izobraževalni sistemi konzervativni v naboru tematik, ki jih obravnavajo, saj bi pogovori o kontroverznih tematikah v učencih vzbudili dvom v avtoriteto. 

Potem je izpostavil omogočanje identitet v šolah in predstavil pomen tega, da se različnih ozadij otrok v skupnosti ne izbriše, temveč se o njih odkrito pogovarja. 

Za konec je opisal še pomen tehnologije v izobraževalnih ustanovah in pomembnost tega, da se tehnologije ne demonizira. To je še posebej pomembno zdaj, ko je tudi v Sloveniji vedno več govora o digitalizaciji šolstva, ne ve pa se, v katere dele izobraževalnega procesa je več novih tehnologij smiselno vpeljati. Kizel zagovarja, da otroci povedo, za kaj tehnologijo uporabljajo, kako jo dojemajo in kaj počnejo na internetu. Je mnenja, da taki pogovori otrokom omogočajo, da postanejo medijsko bolj pismeni in se tako lažje soočajo tudi s pastmi tehnologije in interneta.

V drugem delu dogodka je besedo prevzela Maja Vačun, profesorica na mariborski filozofski fakulteti ter učiteljica in knjižničarka na OŠ Selnica ob Dravi. Predstavila je krožek in izbirni predmet filozofije za otroke, ki ga na šoli vodi v sodelovanju s študenti pedagoške filozofije na mariborski univerzi, ter opisala nekaj dejavnosti, ki so jih za otroke pripravili. V pogovoru nam je povedala, kaj je pomen filozofije za otroke.

Izjava

Opisala je še en projekt, ki je nastal v sodelovanju s študenti Univerze v Mariboru.

izjava

Krožek in izbirni predmet sta bila na OŠ Selnica ob Dravi ponujena že osmo leto. Vačun opiše, kakšne spremembe je opazila pri sodelujočih na krožku in izbirnem predmetu. 

Izjava

Foto: Artvee