Redkokatera raziskava šolskega prostora je tako povedna kot  ta, ki jo je v osemdesetih letih s skupino gimnazijcev izvedel gimnazijski in univerzitetni profesor, raziskovalec prikritega kurikula,  Dietman Larcher. Dijaki in mentor Larcher  so raziskavo izvajali tako, da so fotografirali šolo pozno popoldne, ko se je popolnoma izpraznila. Larcher dramatično poroča o tem, da so rezultati - fotografije vse neprijetno presenetili: Projektna skupina ’Šola brez učencev’ je zatemnila učilnico in začela s predstavitvijo diapozitivov.

Prva slika: dvorišče pred šolo z drogom za zastavo in razkošnim portalom za učitelje. Zadaj strašni betonski zidovi z vrsto pustih oken in zelo širokim kotom. Prva tiha osuplost. “To je kot zbirno mesto za vojake,” sem slišal med mrmranjem dijakov.

Druga slika: ozek, navzdol nagnjen hodnik, levo in desno betonski zidovi. Na spodnji strani nedostopna jeklena vrata, kot dostop do nevarnega žarečega atomskega reaktorja. Ne, bil je vhod v šolo. Vsako jutro se ta jeklena vrata odprejo in skoznje se prerine več tisoč učencev. Pri pogledu na sliko so bila vrata videti še enkrat ožja kot v resnici. Sledila je slika hodnika v drugem nadstropju. Prazno in hladno. Neskončna vrsta vrat. Kot v ječi. Naslednja slika: vsem je zastal dih. Prazen prostor brez oken, na stropu jeklen kavelj. Je to klavnica? Ne, pač pa kolesarnica. Vsem je zastajal dih. Še ena slika. Komaj še vzdržno: slabo osvetljen kletni prostor, s številnimi klopmi in pločevinasto ograjo. Na stropu zastarele debele cevi. Nihče več se ni smejal. Tudi jaz ne. Ampak, saj je le prostor za garderobo, kjer se dijaki vsak dan preobujejo v šolske copate in odložijo jopiče. Pa vendar je v razredu zavladala tišina. Asociaciji  na taborišče se ni bilo več mogoče izogniti.«

Larcher, raziskovalec skritega kurikula, z raziskavo prikaže ’drugi obraz šole’. Tako učenci kot Larcher vidijo tisto drugo podobo, ki se je prej, ko je bila šola napolnjena z glasovi in ljudmi, niso niti zavedali. Dijaki so šolski prostor nenadoma povezali z vojašnico, zaporom, taboriščem. To, kar so nenadoma uzrli dijaki in kar jih je presenetilo, je srž skritega kurikula in prikaz ideološkega delovanja šolskega aparata.

Skriti kurikul, ki so ga konec prejšnjega stoletja prepoznali in raziskovali Michael Apple, Dietmar Larcher in Philip Jackson, je drugo od uradnega šolskega kurikula. Je skupek praks, pravil, kodov, rutin, ki imajo zapovedano vrednost in pospešujejo in pomagajo pri uveljavljanju pravil. K skritemu kurikulu prištevamo poleg rutin, praks, pravil tudi prikrita, nezavedna pričakovanja in namene vzgojiteljic. Kot je razvidno iz Larcherjeve raziskave, je pomemben del skritega kurikula tudi prostor. Kar je pri prikritem ali skritem kurikulu pomembno, je to, da ga otroci zaznavajo in upoštevajo močneje, kot upoštevajo uradni kurikul. Učinek skritega kurikula, kot se kaže v šolski praksi, je toliko močnejši tudi, ker je samoumeven, ni preizpraševan. Samoumevno v skritem kurikulu je izmuzljivo. Ker zahteve, težnje, pravila, niso eksplicitno izraženi in razloženi, jih je težko razbiti, se jim izogniti.

Kot pravi Althusser: »šola [...] uči »spretnosti«, toda v oblikah, ki zagotavljajo podrejanje vladajoči ideologiji«. Rutine dajejo občutek varnosti in predvidljivosti skozi ponovitve in kmalu postanejo samoumevne. Tako je tudi prostor, ki ga otrok vsakodnevno obiskuje, samoumeven in ima s tem izjemno zapovedno moč.

V vrtcih in šolah vzgojitelji, učitelji in profesorji izrazito težko prebijejo omejitve, ki jim jih postavljajo prostorski pogoji - stene, okna, tla in vrata, katerih potencialov pedagoški delavci ne znajo izkoristiti in unovčiti. Torej  zato, ker tudi na pedagoške delavce, ne le na otroke,  skriti kurikul deluje močno in jih sili k rutinizacijam in hitrim rešitvam. Tu se kot težaven in obvezujoč za šolske delavce kaže preplet med družbeno zahtevo po pretirani varnosti otroka in odgovorom arhitekturnega trga, ki ponudi prostore, ki otroke zavarujejo in zabavajo.

Namesto da bi bili vrtčevski prostori prostori učenja, raziskovanja in vzgoje, čedalje bolj postajajo prostori varnosti. Tako tudi veliko nagrajenih in v arhitekturnih revijah izpostavljenih prostorov, namenjenih vzgoji in izobrazbi, temelji na estetiki prostora. Šole in vrtci stojijo kot samostojno koncipirani in zaokroženi objekti na čast arhitektu. Eksplicitni namen je izobrazba in služba otroku. Implicitno šolski prostori pomagajo pri vzpostavljanju pravil, postavljajo distanco med otrokom ter zunanjim svetom in tudi med otrokom in delom pedagoškega delavca.

Kot praksa se razkorak med eksplicitnim in implicitnim jasno pokaže tudi ob pogovoru s pedagoškimi delavci, na primer vzgojitelji v vrtcih. Medtem ko se eni pritožujejo nad tem, da je za vsakodnevno delo v igralnici treba vložiti preveč truda, premakniti preveč omaric in mizic, se drugi pritožujejo nad premajhno fleksibilnostjo pohištva v igralnici. Za trenutek premislimo, katerim lažje prikimamo. Na prvi pogled se zdi, da prvim. Če naj bodo kriteriji čas, rutina in red, lahko brez zadržka damo prav vzgojiteljicam in učiteljicam, ki težijo k urejenim, fiksiranim in predvidljivim učilnicam in igralnicam.

Če so vrednote in kriteriji učna izkušnja iz nepredvidljivih okoliščin, eksperiment, dialog med skupino otrok in vzgojitelji, oblikovanje spodbudnega učnega okolja, ki se prilagaja specifikam in potrebam trenutne skupine, pa prikimajmo drugim. Strokovnim delavcem, ki jim je pomembna učna izkušnja, je lahko neustrezen prostor ovira. Ne le zato, ker otežuje ustrezno izvajanje kurikula. Pač pa zato, ker z vseprisotnostjo varoval, pravil, omejitev in opozarjanjem na kakršnekoli fizične in psihične poškodbe sili strokovne delavce v izvajanje predvidljivih in praznih nalog.

Torej je imperativ ob vzgojno-izobraževalnem prostoru še en. Ta imperativ je dobro usposobljen, izobražen vzgojitelj, učitelj, pedagoški strokovni delavec. Samo dobro usposobljeni pedagoški strokovni delavci hočejo in znajo izkoristiti in premisliti učni prostor. Zakaj na načelni ravni stremimo k strokovni avtonomiji vzgojiteljev, če se v praksi možnosti za uveljavitev te avtonomije pedagogom odvzemajo z omejujočimi arhitekturnimi in prostorskimi rešitvami. Manj kot arhitekturo mislimo in preizprašujemo, bolj samoumevna nam je. Trojica skriti kurikul – pedagog – prostor je močna in zelo vplivna trojica, ki ji velja posvetiti več razmisleka, ker ima močan vpliv na oblikovanje otroka v človeka.

Dokler vzgojiteljice v vrtcih neselektivno upoštevajo smernice programov, ki predpisujejo načine za boljše izkoriščanje vzgojnoizobraževalnih prostorov, je treba premisliti izobraževanje strokovnih delavcev vrtcev in šol, da bodo  zmogli avtonomno pripravljati učne programe, ko bodo upoštevali specifike skupine otrok, vrtca in bližnje okolice. Primer takega programa je Korak za korakom, ki vzgojiteljem nudi vnaprej pripravljene prostorsko-arhitekturne rešitve in njim prilegajoče se dejavnosti.

Že na začetku članka je omejeno, da je skriti kurikul druga plat, nepriznano, nepremišljeno uradnega kurikula. Kot pravi Larcher, je namen skritega kurikula zatiranje avtonomije. Še pomembnejša naloga pa je podrejanje subjekta objektivnim razmeram tako, da ti podrejanja sploh ne opazijo. Larcher je s svojo raziskavo pokazal, kako stroga in mogočna je bila včasih šolska stavba. Danes lahko z raziskavo ugotovimo, da je šolska in vrtčevska stavba izgubila svoj strogo izobraževalni namen. Če so učenci s fotografijami, ki smo jih omenjali v uvodniku, prikazovali, da je bila šolska stavba v preteklosti hladna, podobna taborišču, vojašnici, da so otroke v šole v preteklosti zapirali, da so jih disciplinirali, kaj bi podobna raziskava šole razkrila danes?

Stropi in stene, polni veselih barv, karkoli že to pomeni. Vrtci in šole morajo slediti rigoroznim pravilnikom in zakonodaji, potrebujejo obilico dragih gospodarskih aparatov, zrakotesne učilnice,  šolska dvorišča polna igral, ki služijo zgolj enemu, predpisanemu namenu. Če so včasih otroke zapirali v šole, da so jih disciplinirali in pripravljali na vstop v družbo, zakaj v šole otroke zapiramo danes? Pred čem ali kom jih varujemo? Kljub smernicam iz sveta otroke v letih odraščanja, ko se ključno oblikujejo, zapiramo v varne, čiste, hermetično zaprte prostore. Travniki pred šolami so porezani, ker na njih rastejo trave, ki privabljajo žuželke, drevesa pred šolami so posekana, ker bi lahko otroci nanje plezali.

Učilnice na prostem stojijo na lesenih podih, pokrite so z lesenimi strehami, stojijo na šolskih igriščih brez dreves, brez trav in brez živali. Kdaj so šolske stavbe postale prostori načrtnega omejevanja otrokovega vsestranskega razvoja? Za otroke, bodoče odrasle, bi bilo smotrneje energijo in finance vlagati v dobro izobražene strokovne delavce, povezovanje med institucijami in strokovnjaki kot v omejujoče, varovalno in estetsko okolje brez presežne vrednosti.

Pripravila vajenka Zala.