8. marec je pred vrati in današnjo oddajo Kaj pa univerza? bomo - tako kot lansko leto - datumu primerno obarvali rožnato; torej žensko oziroma dekliško, seveda. Govorili bomo o izobraževanju deklet na območju današnje Slovenije. 

Začnimo z zgodovinskim pregledom. Prve oblike institucionaliziranega šolanja za dečke so se pričele s pokristjanjevanjem. Vse do 19. stoletja je bilo najpomembnejše izobraževanje duhovnikov, velik poudarek se je dajalo verski vzgoji. Tudi stanovska šola, ki je bila na našem ozemlju predhodnica gimnazije, je bila namenjena le moškim. Vpliv vere je bil še vedno močan in tako protestantom kot jezuitom se je zdelo vključevanje žensk v šolo enako nesprejemljivo.

Aleš Gabrič v svoji znanstveni monografiji Sledi šolskega razvoja na Slovenskem poglavje, ki se dotika spola, naslovi Uzakonitev šolanja je enako uzakonitev spolne segregacije. Leta 1774 je namreč osnovna šola postala obvezna za vse otroke. V sklopu terezijansko-jožefinskih šolskih reform sta jo, kot smo se učili pri urah zgodovine, vpeljala Marija Terezija in Jožef II. S Splošno šolsko naredbo je država prvič bolj resno posegla v šolstvo in od takrat naprej šolo prilagaja svojim potrebam. Šolanje je bilo v mestih ločeno po spolu. Na dekliških šolah se je več pozornosti namenjalo ročnim spretnostim. O tem nam je več povedala Marjetka Balkovec Debevec, kustosinja Slovenskega šolskega muzeja.

Moški, ki so se odločili za učiteljski poklic, so se morali odpovedati obstranskim zaslužkom, kar je vodilo do upada vpisa na moška učiteljišča in ustanovitve ženskih učiteljišč. Za tem niso ležale težnje po enakopravnosti, temveč je bil razlog bolj praktičen. Vpisne pogoje za moške so sprva znižali, ker pa to ni delovalo, so zaradi pomanjkanja učiteljskega kadra, vrata odprli ženskam.

Ženske, ki so se izobraževale za učiteljice, so prihajale iz višjih slojev in bile zato bolj izobražene kot njihovi moški kolegi. Tistim, ki so se zaposlile kot učiteljice, se je bilo prepovedano poročiti. Posledično so bile plačane manj, ker v nasprotju z moškimi niso preživljale družine. Zasedale so nižje položaje in veliko težje napredovale.

Pedagoška izobrazba je bila tako omogočena ženskam, a je hkrati to vodilo do razvrednotenja in feminizacije učiteljskega poklica. Do danes se razmere na tem področju niso dosti spremenile. Po poročilu OECD je bilo v letu 2017 v Sloveniji v predšolski vzgoji 97 % vzgojiteljic, na primarni in sekundarni ravni pa 88 % učiteljic. Moških je bilo nekaj več kot polovica le v visokošolskem sektorju.

Poleg ženskih učiteljišč je bila leta 1896 v Ljubljani ustanovljena prva javna višja dekliška šola. Dekleta so lahko tako začela obiskovati liceje, meščanske šole in učiteljišča, vendar jim končana izobrazba ni dovoljevala opravljanja mature. Moški so izobraževanje žensk dojemali kot ogrožanje tradicionalnih vrednot. To komentira Debevec.

Vrata do študija so jim ostala zaprta do preloma med 19. in 20. stoletjem, ko je bil prvim posameznicam dovoljen vpis na avstrijske univerze. Pot do višje izobrazbe žensk je bila tako vse prej kot rožnata. A vendarle smo leta 1906 na območju današnje Slovenije dobili prvo diplomantko Marijo Wigler, ki je diplomirala na Filozofski fakulteti v Gradcu.

V kraljevini SHS so dekletom omogočili vpis na vse stopnje šolanja. Seveda, preprekam s tem ni bilo konca. Gabrič kot primer navede študij prava, ki so ga ženske lahko končale, vendar se niso mogle zaposliti kot sodnice, ker je bil ta poklic rezerviran samo za moške. Nekaterim ženskam je vseeno uspelo. Ponovno Debevec.

Po drugi svetovni vojni so se v Jugoslaviji začele ukinjati privatne, katoliške šole, ki so najbolj spodbujale segregacijo po spolu. Ženske so v tem obdobju dobile volilno pravico in tudi njihov položaj v šolstvu se je zelo izboljšal. Spolno segregirani oddelki v šolah so se formalno ukinili povsod razen na Teološki fakulteti. Ta je študij teologije ženskam omogočila po osamosvojitvi Slovenije.

Kakšna je situacija danes? Število žensk, vključenih v izobraževanje, je v Sloveniji prehitelo število moških. Po podatkih Statističnega urada Slovenije je bilo v letu 2018 diplomantk terciarnega izobraževanja 61 %. Na magistrski stopnji je bilo dve leti nazaj žensk skoraj dvakrat toliko kot moških.

Pridobljenim pravicam navkljub ostajajo študijska področja močno spolno zaznamovana. V Evropi je bilo leta 2016 na področju izobraževanja skoraj 80 % žensk in na področju sociale 71 %. Moški so s skoraj tričetrtinsko večino prednjačili na študiju gradbeništva in v naravoslovni vodah. Pri tem je smiselno opozoriti, da so poklici na področju socialnega in izobraževalnega sektorja med slabše plačanimi. Tudi na Teološki fakulteti so študentke številčno kmalu prehitele študente in Aleš Gabrič v svoji znanstveni monografiji to pospremi z besedami: “Sprehod po prostorih Teološke fakultete je postal očem dosti prijetnejši kot nekoč.”

Po svetu šolanje žensk marsikje ni prioriteta. Z rastočo globalizacijo se je začelo več pozornosti namenjati tudi izobraževanju deklic v državah, ki jih Zahod smatra kot manj razvite. Vključevanje učenk v šolo je že dolgo cilj mnogih vladnih in nevladnih organizacij. Po poročanju Unicefa je trenutno 132 milijonov deklic izključenih iz procesa izobraževanja. Od tega jih 67 milijonov izpade iz nadaljevanja šolanja po osnovni šoli. Ena četrtina vseh mladostnic, starih med 15 in 19 let, ni ne zaposlenih ne vključenih v izobraževalne procese. Višji dohodek, padec otroških porok, padec umrljivosti otrok in mater in boljši življenjski ekonomski položaj žensk so le nekateri izmed razlogov, zaradi katerih je pomembno investirati v sekundarno izobraževanje žensk. 

Dobro izobražena populacija vseh spolov pozitivno vpliva na napredek družbe. Z višjo izobrazbo se veča potencial in intelektualni kapital države. Ženskam tako izobrazba omogoča konkurenčnost na trgu dela in z lastnim zaslužkom imajo več avtonomije nad svojim življenjem. To vključuje tudi kdaj in koliko otrok bodo imele, kako bodo preživljale svoj prosti čas in koliko neplačanega gospodinjskega dela bodo opravljale.

Družbo čaka še dolga pot do enakopravnosti spolov. Včasih se zdi, da je pot do emancipacije bitka, ki ji nikoli ne bo konca. Zgodovinski pregled, kot smo ga opravili v tem prispevku, jasno pove, da je bilo ogromno že priborjenega. Kljub temu se z vsakdanjim in sistemskim seksizmom veliko žensk še vedno vsakodnevno srečuje. Temu ni izjema niti obiskovanje pouka, kjer spol igra veliko večjo vlogo, kot se zdi na prvi pogled. Prispevek o tej tematiki na univerzitetni redakciji Radia Študent že pripravljamo.

Vesel 8. marec in veliko emancipacije vam želi vajenka Tara.