Kaj pa mesto angelov?
Februarja 2018 so učitelji in šolsko osebje v zvezni državi Zahodna Virginija v Združenih državah Amerike pričeli s stavko. Stavke se je udeležilo okoli 20.000 delavcev v izobraževalnem sektorju, kar je pomenilo popolni zastoj dela v šolah te zvezne države. Kmalu zatem je omenjena stavka spodbudila še stavke in proteste v zveznih državah Oklahoma, Kolorado in Arizona. Kasneje so stavke počasi prešle v koordinirano akcijo Ameriške federacije učiteljev in Nacionalnega združenja za izobraževanje, ki sta dva največja sindikata na področju izobraževanja.
Vendar se stavke niso ustavile samo v prejšnjem letu, ampak so se razpotegnile tudi v leto 2019. Stavki so se kot eni izmed zadnjih pridružili tudi delavci v izobraževalnem sektorju iz Los Angelesa, ki velja za drugo največje izobraževalno območje v ZDA. Preden pridemo do samih podrobnosti o zahtevah in poteku stavk, se bomo s političnim komentatorjem Jaredom Sacksom, doktorskim študentom na Univerzi Columbia v New Yorku, ki se je prav tako udeležil stavke v Los Angelesu, dotaknili nekaterih posebnosti glede sindikalnega organiziranja v ZDA.
Že od konca sedemdesetih let dvajsetega stoletja, tik pred nastopom Reaganovega predsednikovanja, se je sindikalna politika v ZDA pričela rušiti, še posebej na področju izobraževanja, kjer so se začeli vpeljevati ostri varčevalni in anti-sindikalni ukrepi. Jared nam pove, da je takšno stanje vplivalo na politično “radikalnost” posameznih sindikatov, ki si sploh niso upali stavkati. Varčevali ukrepi so prispevali tudi k temu, da je članstvo v sindikatih konec osemdesetih padlo na skupno 10 odstotkov zaposlenih v ZDA. Šele pred nekaj leti so se ponovno pričela pojavljati aktivna sindikalna gibanja v različnih sektorjih po ZDA.
Stavke in protesti v izobraževalnem sektorju so se pričeli v Zahodni Virginiji, natančneje februarja 2018. Eden od glavnih razlogov za stavko je bil v tem, da so tamkajšnji učitelji na dnu plačne lestvice znotraj tega sektorja v ZDA, prav tako je bilo, še posebej v zadnjih desetih letih, vse manj državnega proračuna namenjenega razvoju in financiranju izobraževanja. Njihove zahteve so bile predvsem zvišanje plač, povečanje financiranja izobraževalnih institucij, večje zaposlovanje pomožnega šolskega osebja in manjše število učencev na enega učitelja v predavalnici. Učitelji se najprej niso organizirali neposredno preko svojega sindikata, ampak so sprovedli spontane proteste z odhodom iz šol in pohodom do lokalnih odločevalskih institucij. Zakon v Zahodni Virginiji namreč prepoveduje učiteljem, da bi stavkali, saj njihove storitve spadajo med “storitve bistvenega pomena za javno dobro”. Kmalu zatem je v igro vstopil sindikat, katerega vodilnim je uspelo vzpostaviti dogovor z vlado, a učitelji se kot člani sindikata niso strinjali z dogovorom in so nadaljevali stavko, pojasnjuje Jared Sacks.
Kasneje so protesti v Zahodni Virginiji inspirirali še nekatere druge stavke in proteste, in sicer v zveznih državah Oklahoma, Kolorado in Arizona. Stavke so se proti koncu leta 2018 rahlo umirile, dokler v začetku tega leta ni prišlo do stavke v Los Angelesu, ki je drugo največje mestno šolsko območje v ZDA po New Yorku. Tukajšna stavka je drugačna iz dveh ozirov. Prvič zato, ker se morajo učitelji pogajati z mestnimi oblastmi, ne pa z regionalno zvezno vlado. Drugič pa, ker to območje operira v zvezni državi z demokratsko politično tradicijo za razliko od Zahodne Virginije, kjer je ta republikanska, pove Jared Sacks.
V Los Angelesu stavka okoli 32.000 šolskega osebja, na samih protestih pa se zbira med 30.000 in 60.000 ljudi. Podporo dobivajo tako od staršev kot tudi od učencev. Pred stavko so učitelji uživali okoli 60-odstotno podporo javnega mnenja Los Angelesa, med protesti in stavkami pa je ta poskočila na 80 odstotkov.
Ena od pomembnih stvari, ki so jih do sedaj prinesle učiteljske stavke, še posebej stavka v Los Angelesu, je razširitev zahtevanih stavkajočih zahtev. Poleg zahteve po zvišanju plač so stavkajoči zahtevali tudi znižanje števila učencev na enega učitelja v predavalnici, teh je sedaj lahko tudi do 50.
Jared Sack prav tako pojasnjuje, da je učiteljska stavka postavila zahtevo po ukinitvi poostrenega varnostnega nadzora nad manjšinskimi skupnostmi, še posebej nad temnopoltimi učenci.
Zahtevajo tudi povečanje podpornega šolskega osebja, kot so psihologi, hišniki, medicinske sestre, knjižničarji in tako dalje. Ob tem pa še vzpostavitev zunanjega nadzora nad tako imenovanimi “čarterskimi šolami” in njihovega nesorazmerja z “javnimi šolami”. Čarterske šole sicer financira zvezna država, lahko pa operirajo izven določil enotnega šolskega območja za določeno zvezno državo in jih zato lahko vodijo razne nevladne organizacije ali profitno naravnane institucije. S tem se škoduje vzpostavljenim “javnim šolam” in hkrati učencem na teh šolah, ki jim tako umanjka financiranje, pojasnjuje Jared Sacks.
Trenutne zahteve so v pogodbi z mestnimi oblastmi v torek, 22. januarja, uskladili. Že naslednji dan pa jih je z 81 odstotki večinsko potrdilo članstvo.
Za konec smo se z Jaredom dotaknili še sindikalnega organiziranja na njegovem področju doktorskega študija. Ta nam pove, da je bil predlani sprejet zakon, ki je doktorskim študentom na privatnih fakultetah omogočil, da so vzpostavili svoj sindikat oziroma združenje na posameznih fakultetah. Lani so tako uprizorili stavko, pri kateri je šlo predvsem za to, da bi jih univerze sploh prepoznale pri pogajanjih. Kot glavne probleme doktorskih študentov in asistentov pa našteje: podplačanost, nezastopanost in umanjkanje planiranja kadrov in splošno nespoštovanje njihovega akademskega dela znotraj univerz.
Dodaj komentar
Komentiraj